HERTZ ARHITEKTUR #7

HERTZ ARHITEKTUR #7

Oddaja
23. 11. 2015 - 20.30

Spoštovane, spoštovani. Sedmi HA lovi mesečni ritem pojavljanja v etru RŠ. Vse od prve oddaje smo se ukvarjali s poskusi razumevanja določenih arhitekturnih institucij, idej, izobraževanja, objektov in tudi samih teoretskih del na področju arhitekture, resnici na ljubo pa razloga za obstoj doslej še nismo osmislili ali vsaj ne pojasnili. Čemu se ukvarjati s teorijo arhitekture? Dosedanje oddaje povezuje določena brezzveznost, ki se na raznolike, nedokončane načine dotika in na tavajoče se načine išče svoj objekt. To je seveda lahko nekaj slabega, toda da bi v samem teku oddaje lahko naredili korak naprej k temu, čemur bi lahko rekli neko vedenje o arhitekturi in znotraj tega teorija o arhitekturi, je treba prej vsaj na začetku predvsem bloditi.

Kako razumeti arhitekturo? Naj jo razumemo skozi njeno teorijo? Toda, ali jo potrebujemo predhodno, da bi razumeli arhitekturo, ali pa se potreba po teoriji pojavi kot posledica ukvarjanja z arhitekturo? Je teorija arhitekture sploh primeren vednostni sistem za nekaj, kar se lahko tudi mimo teoretskih opredelitev smatra za arhitekturo? Kaj tu kaj določa? Ali med arhitekturo, tukaj mislimo na same objekte, arhitekturno produkcijo, upravni in ekonomski status arhitekta, in teorijo arhitekture sploh mora nujno obstajati neko razmerje ali pa pač ne?

Začnimo z navedbo treh različnih oblik nanašanja teorije o arhitekturi na svoj objekt.

Prvič. Nekakšna, že obstoječa vednost o arhitekturi "vidi", da je nekaj, kar že sama smatra za arhitekturo, na primer nek arhitekturni objekt, palača kakšnega bogatega beneškega trgovca, zgrajeno in obstoječe v skladu z vednostjo, ki je njej lastna, sam objekt pa to, kar vednost dopolnjuje in potrjuje. Enostavnost.

Drugič. Nekakšna, že obstoječa vednost o arhitekturi "prepozna", da je nekaj, česar sama še ne smatra za arhitekturo, vzemimo ponovno nek arhitekturni objekt, tokrat mongolski šotor, že prisotno in že obstoječe brez posredovanja sorodnega formaliziranega vednostnega sistema. Nek možakar ali pa skupina ljudi imajo drugačno in neprimerljivo vedenje o tem, kako zgraditi hišo. To lahko za določeno vednost o arhitekturi pomeni določeno zadrego, saj zase ugotovi, da ni nujno pravilna ali pa celo potrebna, da bi lahko človek gradil, ter lahko pripozna, da obstajajo tudi druga mogoča vedenja, nek logos, ki že omenjenemu možakarju omogočijo, da postavi kočuro. Recimo temu "vdor konkretnega". V kolikor pa do tega pripoznanja pri tej vednosti ne pride, skuša vednost brez posredovanja in z zanikanjem druge vednosti to, kar pa sedaj že smatra za arhitekturo, torej mongolski šotor, organizirati na način, ki pritiče že obstoječi vednosti.

Tretjič. Nekakšna, že obstoječa vednost o arhitekturi "ugotovi", da lastne vednosti ob "vdorih konkretnega" več ne more sistemsko urediti, zato ker se ji njen objekt stalno izmika ali pa jo spreminja in celo sprevrača. Na podlagi tega lahko takšna vednost sebe razpusti, se ukine ali pa se skuša organizirati kot vednost, ki ostaja brez svojega objekta, se skuša organizirati tako, da si zada nalogo ugotoviti, kaj sploh je objekt njene obravnave. Toda ta potencial nam ne more biti v dokončno oporo, kadar se objekt v poskusu vednostnega zajetja, preko metode zajetja, prej razblinja, kot da bi se v kakšni pozitivistični maniri ali maniri fabule enostavno porajal, prikazal, kristaliziral v neko koherenco. Nič novega - Bog se je razblinil v hrepenenju človeka po njem.

V tretjem primeru smo tako preko razumevanja arhitekture na način, ko ne vemo, kaj arhitektura je, posledično kakršenkoli nastali govor o arhitekturi že vnaprej podredili govoru z neko sebi lastno pojmovno shematizacijo. To je tudi govor, ki posledično privede do tega, da se lahko o arhitekturi izreka samo kot o ideologiji. Takšna teorija arhitekture tako ne more obetati, da bi nam lahko služila kot orodje, ki bi govorilo o arhitekturi onkraj raznih ideologij, ampak gre za to, da je govor o arhitekturi možen edino skozi že prisotno ideologijo. Namreč, v tovrstni obliki teorija arhitekture zase ne zmore ugotoviti:

- kaj sploh je arhitektura, ali določen objekt je arhitekturni objekt ali ne;

- kaj je vrednost arhitekture, ali je določen objekt denimo lep ali grd ali pa določena arhitekturna praksa pravilna ali ne;

- kaj je zmožnost arhitekture, ali na kakšen način določen objekt ali praksa lahko spremeni svet in izpostavi njegovo nekoherenco ali ne.

Teorija arhitekture je v tem oziru postavljena na stran, kjer lahko obstoječo arhitekturno produkcijo, inštitucije in same stavbe razume in interpretira zgolj skozi ideološki aparat, ki se mu je že podredila. Če se vrnemo k prejšnjim trem točkam razmerij med arhitekturno teorijo in arhitekturo, to pomeni, da to razmerje ne more biti tvorno, ker:

- prvič: za to ni nobene potrebe; med teorijo in objektom obstaja popolno ujemanje;

- drugič: ker se v pripoznanju nečesa kot objekta svoje obravnave spremeni v drugačno in vsakič drugo teorijo arhitekture ali pa ji preostane preprosto zanikanje nečesa, kar naj bi bilo predmet obravnave;

- tretjič: ker se v poskusu razrešitve protislovja, ki nastane v luči pripoznanja bodisi zanikanja, pri odstranitvi teorema, ki določa predmet obravnave, več ne vzpostavlja glede na arhitekturno produkcijo in prakse, ampak se vzpostavlja ločeno.

Postavi se vprašanje, ki negira vprašanje iz uvoda oddaje - ali lahko teorija arhitekture upraviči svoj obstoj, kajti kot intrigantnejše se kaže vprašanje, da obstaja, kljub temu da ga ne more. V tem oziru lahko iz slednjega sklepamo, da v razmerju med arhitekturo in arhitekturno teorijo nista vsak arhitekturni objekt ali pa praksa tista, ki nujno že vsebujeta določeno ideologijo, nam pa da preostaja, da ob zaprtih vratih kot nekoč in kot kakšni šamani ugotavljamo, kaj da tiči za njimi, in reproduciramo prvobitne animistične religiozne prakse v sodobnost. Teorija arhitekture izide iz formacij splošnih diskurzov o arhitekturi, ki arhitekturo, tako Braco Rotar, bremenijo in zakrivajo z ideološkimi pomeni - s kriteriji, cilji in vrednotami - eklatanten primer tukaj predstavljajo sodobni ekološki in okoljski diskurzi. Po Marxu bi naposled morda rekli nekako takole: imaginaren značaj teorije arhitekture se kaže ravno v tem, da se prezentira, kot da pomene razbira, realno pa jih šele ustvarja. Gre za proces totalne halucinacije, ki "vidi" nekaj tam, kjer ničesar ni.

Toda. Tega ustvarjanja pomenov in bremenitev s pomeni morda ne bi smeli razumeti zgolj v smislu iskanja pomenov znotraj nekega ničelnega praznega polja, pač pa da imajo tovrstne bremenitve vlogo zakrivanja določene negativnosti napram sami teoriji arhitekture. V dosedanji razpravi smo razmerje med arhitekturno teorijo in arhitekturo razumeli na način, pri katerem se teorija srečuje z nečim, kar že obstja, na kar se teorija nanaša, nismo pa še obravnavali vloge teorije arhitekture pri samem nastanku objekta.

Vzeto na znanje, v nekem precejšnjem dometu se arhitektura producira preko nekega vnaprejšnjega vedenja, kjer imamo opravka z določenim poznavanjem geometrije, pravil perspektivičnosti, srednjeveških pravil stavbarskih cehov, gre za poznavanje prostorske zakonodaje, za znanje uporabe vrste računalniških orodij, ki so potrebna znotraj procesa produkcije določenega objekta ali pa organiziranja določene prakse. Gre za sisteme vednosti, ki so ali pa niso v odnosu s teorijo arhitekture, ki se na arhitekturo šele nanaša. Tukaj tičimo znotraj razmejitve med jezikom produkcije in jezikom interpretacije. V skladu z uvodno zastavitvijo imamo v tem razmerju tako opravka s tremi tipi odnosov. Ti so:

- enostaven odnos enakosti in ujemanja;

- odnos pripoznanja ali podrejanja s strani teorije arhitekture. Navedimo primer: "vdor" računalniških orodij v produkcijo arhitekture in nadalje v teoretsko pripoznanje, ki vključi v obravnavo prispevek teh orodij pri razvoju arhitekture kot take;

- odnos mimobežnosti in zgrešenosti. Denimo: med določenim jezikom produkcije, ki je privedel do produkcije določenega objekta, denimo nedavnih "tehničnih ovir" na slovenski strani meje z Republiko Hrvaško, in jezikom interpretacije ne pride do stika. "Tehnična ovira" se ne prepozna kot arhitekturni objekt, ker bi to pomenilo preveliko "oviro" za samo teorijo.

Povzemimo, preden sklenemo. V začetku je naše razmišljanje izšlo iz delitve med arhitekturo in teorijo arhitekture, ki bi se naj kazala kot orodje, ki služi razumevanju arhitekture, pri čemer smo ugotovili, da se v tem primeru teorija lahko zateče zgolj k ideologiji - že obstoječim sistemom vednosti. V nadaljevanju smo rekli, da je tudi produkcija arhitekture podvržena raznolikim sistemom vednosti, ki s samo teorijo arhitekture sicer lahko imajo kaj skupnega, lahko se celo popolnoma ujemajo, ne gre pa za nikakršno nujnost.

Če je po Marxovi uvodni tezi iz uvoda teksta Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije predpostavka vsake kritike kritika religije, nas tako stališče napeljuje k temu, da se v objektu pojavlja neko presečišče. Neko presečišče bodisi zev, v kateri lahko hkrati zremo presečišče in stičnost idej produkcije in interpretacije, hkrati pa tudi nekonvergentnost teh idej, ki razpira pojmovno zev. Arhitekturni objekt je prazen in je vršilec, je zgolj eksekutor. Arhitekturni objekt ni dom, tovarna, zapor ali "simbol revolucije", ampak je funkcija, ki mu je dodeljena z razlogom njegove produkcije in z načinom, kako se ga interpretira.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness