Čaranje z viri

Čaranje z viri

Recenzija izdelka
Kaliban in čarovnica
24. 3. 2020 - 13.30

Da sta telo ženske in nadzor nad reprodukcijo eno osrednjih področij feminističnih bojev, je danes skoraj samoumevno. A kako je prišlo do tega in zakaj, je malo manj samoumevno. To vprašanje raziskuje Silvia Federici v knjigi Kaliban in čarovnica: Ženske, telo in prvotna akumulacija, ki je v slovenščini nedavno izšla pri založbi Sophia v prevodu Tee Hvale. Gre za delo, ki vse od svojega izida leta 2004 zavzema mesto enega temeljnih del marksistične feministične teorije. To niti ne čudi, saj si zadaja ambiciozno nalogo. Po eni strani želi razširiti Marxov koncept prvotne akumulacije na oblikovanje spolne delitve dela in preoblikovanje ženskih teles v stroje za proizvodnjo novih delavcev, po drugi strani pa razširiti Foucaultov prikaz discipliniranja delavstva na discipliniranje ženskih teles, namenjenih reprodukciji. 

Avtoričina analiza se osredotoča na obdobje prehoda iz fevdalizma v kapitalizem, a Federici poudarja, da ti procesi niso stvar preteklega zgodovinskega obdobja, temveč so stalnica delovanja kapitalizma, torej prvotne akumulacije ne moremo brati kot prvotne v historičnem smislu. Tako prakse privatizacije, ki jih danes zadolženim državam vsiljujeta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, opiše kot prakse “ograjevanja” oziroma “enclosures”, se pravi prakse prvotne akumulacije skupnostne lastnine. Prilaščanje nadzora nad ženskimi telesi in njihovo reprodukcijo, tako Federici, pa je danes tako kot v zgodnjem novem veku le druga plat istega kovanca.

Federici kot ključni proces, ki je dosegel discipliniranje ženskih teles in zagotovitev centralnega nadzora nad njihovo reprodukcijo, prepozna lov na čarovnice. Pri njem, tako Federici, je šlo za pregon starejših revnih žensk, ki so imele znanje o nadzoru nad reprodukcijo, torej so denimo poznale zelišča, ki so preprečevala neželeno zanositev, ter izvajale splave in porode. Njihov množični pregon tako s strani cerkve kot največje zemljiške posestnice kot s strani zgodnjenovoveških državnih tvorb naj bi sprožila predvsem želja po številnejši delovni sili, po kateri je bilo v vzhajajočem kapitalizmu vedno več potrebe. Obenem Federici ne izpusti komplementarnih procesov v Novem svetu, kjer so kolonizatorji začeli množično uporabljati suženjsko in prisilno delovno silo ter obenem aktivno posegati v vzorce družbene reprodukcije staroselcev z njihovim preoblikovanjem v nuklearne družine in podreditvijo žensk reproduktivni vlogi.

Po tem kratkem opisu knjige je jasno, da je zastavljena dokaj velikopotezno. Hkrati skuša misliti več različnih procesov obdobja zgodnjega novega veka, ki so po mnenju avtorice skupno prispevali k degradaciji žensk na vlogo golega reproduciranja delovne sile in jo pogojevali. A to je tudi šibka točka dela, saj ob tako široko zamejenem polju raziskovanja to ne more biti sistematično in posledično prepričljivo. Iskanje skupnih izvorov in posledic družbenih procesov, ki jih predstavlja avtorica, sicer površinsko zveni prepričljivo. A iskanje povezav in skupnih točk v pičlo in selektivno izbranih virih ne more pokazati nikakršne vzročno-posledične povezave med različnimi procesi. Tako denimo povezavo med prvotno akumulacijo in lovom na čarovnice zgodovinsko utemeljuje zgolj dejstvo, da je ograjevanje skupnine prispevalo k drastičnemu obubožanju kmečkih skupnosti, še posebej žensk v njih, da so bile obsojene čarovnice večinoma revne ženske, pogosto beračice, ter da je vzhajajoči kapitalistični sistem pač potreboval veliko delovne sile. Tu umanjka sistematično preučevanje virov, ki bi potrdili povezavo med ograjevanjem in lovom na čarovnice: ograjevanje ni potekalo po vsej Evropi, lovi na čarovnice pa so imeli prav tako različna žarišča in vrhove, medtem ko jih v številnih predelih skoraj ni bilo. Teoretska zastavitev prvotne akumulacije je v svoji abstrakciji lahko še tako prepričljiva, a če naj obvelja, mora biti potrjena s sistematično obravnavo zgodovinskih virov. Prav to pa Federicijini tezi umanjka. 

Najočitnejši primer tega manka je interpretiranje lova na čarovnice kot lova na ženske, ki so posedovale znanje o nadzoru nad reprodukcijo. Številni viri, ki jih Federici navaja v podporo takšni interpretaciji, so izbrani sila selektivno, mnogi med njimi pa ne dokazujejo tega, kar iz njih izpeljuje avtorica. Če se z ravni opisovanja retorike, ki so jo pri govorjenju o čarovnicah uporabljali demonologi in oblasti, spustimo na raven konkretnih sodnih procesov, nam ti pokažejo bistveno drugačno podobo od opisane. 

Kot je med zgodovinarji danes široko sprejeto, so obtožbe  o čarovništvu najpogosteje izvirale iz medsosedskih prepirov, pogojevali so jih lokalni odnosi ter v veliki večini primerov niso bile vodene s strani centralnih oblasti in so jih slednje pogosto celo poskušale brzdati. Vsekakor na podlagi virov ne moremo skleniti, da je šlo za centralno voden, načrten proces z namenom izkoreninjenja ljudskega nadzora nad reprodukcijo. Seveda je veliko obtoženih čarovnic posedovalo znanje o tem, prav tako drži, da se je to znanje postopoma specializiralo in prešlo v roke šolanih moških. A vendarle to dejstvo samo na sebi ne pove veliko: takrat se je pač od večine starejših žensk pričakovalo, da bodo to znanje posedovale, kar pa ne pomeni, da so bile zaradi njega sodno preganjane - viri, kot rečeno, to zanikajo. 

Zdi se, da je pisanje knjige sledilo vnaprej izoblikovani tezi, za katero je avtorica šele naknadno iskala potrditev v virih, ki so zato nujno selektivni, zaradi obsežnosti pa tudi prepovršni, da bi lahko tezo prepričljivo dokazali. Kar pa nas posebej čudi, je dejstvo, kako malo avtorica upošteva relevantne uveljavljene zgodovinske in antropološke raziskave lova na čarovnice, ki slednjega interpretirajo bistveno drugače. Sama teza o čarovnicah kot ženskah s posebnim znanjem o nadzoru nad reprodukcijo v uveljavljenih krogih splošno velja za že ovrženo. To velja denimo tudi za delo Uničenje modrih žensk Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja, ki ga v spremni besedi kot po krivem spregledano navaja Lilijana Burcar in ki lov na čarovnice podobno pripiše predvsem preganjanju žensk z znanjem o nadzoru nad reprodukcijo. A delo, ob izidu dokaj odmevno, je danes pozabljeno z razlogom. 

Zdi se, da v marksističnih krogih zaradi določenega, sicer pogosto še kako upravičenega podcenjevalnega odnosa do mainstream družboslovja vladata povsem vzporedno raziskovanje in dokajšnja izolacija od uveljavljenih razlag. A te kljub morebitnemu manku teoretizacije vendarle izhajajo iz sistematičnih analiz virov z metodologijami, ustreznejšimi za njihovo obdelavo, ki marksističnim teoretikom pogosto umanjkajo. Tako dejstvo, da knjiga, katere teza je bila v uveljavljenih krogih že ovržena, danes na levi sceni brez kakršnegakoli odziva na ovržbe še vedno velja za temeljno literaturo, veliko pove o medsebojnem ignoriranju uveljavljenega zgodovinopisja na eni strani in marksistične teorije na drugi, kar, poudarimo, sicer največkrat škodi uveljavljenemu zgodovinopisju. Predvsem pa veliko pove o premalo resno vzetem odnosu med teorijo in konkretno analizo, ki se ji nobena resna historično materialistična študija ne bi smela izogniti. 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Osuplo berem recenzijo, ki teze študije »Kaliban in čarovnica« obravnava izrazito redukcionistično, nato pa površnost, selektivnost in celo (marksistično) tendencioznost očita avtorici študije.

Iz smele zavrnitve tez, ki jih recenzentka pripiše S. Federici, da bi jih nato ovrgla s sklicevanjem na drugačno, bojda »široko sprejeto« tezo neimenovanih zgodovinarjev, bi lahko sklepali, da ima recenzentka v mezincu najmanj marksistično teorijo, novoveško filozofijo in sodobno zgodovinopisje, vendar recenzija tega ne izkazuje.

Od kod torej tako lahkotna zavrnitev dejansko velikopoteznega poskusa S. Federici, da bi skupaj premislila družbene pojave, ki so bili pred njo (in drugimi avtoricami, recimo Leopoldino Fortunati, Mario Mies in Starhawk) povečini obravnavani ločeno? Zdi se, da odgovor tiči v izkušnji ali vsaj prepričanju recenzentke, da »ob tako široko zamejenem polju raziskovanja to ne more biti sistematično in posledično prepričljivo«. Kaj res? V recenzentkinem implicitnem zagovoru specializiranega, ozko zamejenega področja raziskovanja kot edinega, ki mu priznava legitimnost, vidim žalostno, apriorno zavrnitev sistemske teorije (vključno z marksizmom) in možnosti polihistoričnega mišljenja, za kar seveda ne gre kriviti njo, temveč kvečjemu današnjo dobo razcefranih, discipliniranih ved, ki morajo bojda tekmovati za svoj prav.

Resnično si ne znam drugače razložiti ponavljajočega očitka o površnem in selektivnem branju »pičlih virov« (bibliografija v slovenski izdaji obsega petdeset strani!) S. Federici. Seznam literature vsebuje primarne in sekundarne zgodovinske vire, ob tem pa veliko politoloških, socioloških, antropoloških in filozofskih razprav s predvsem italijanskega, francoskega in angleškega govornega področja. Številni viri oporekajo tezam Federici, a jih kljub temu navaja, saj gre za polemično študijo, ki se mora, kot priznava avtorica, prav zaradi svojega pionirskega sistemskega pristopa opirati tudi na »circumstancial evidence«.

Kot prevajalka »Kalibana in čarovnice« ponavljam, da so v recenziji navedene teze Silvii Federici zgolj pripisane in da je za njene dejanske izpeljave povezav med prvotno akumulacijo in lovom na čarovnice v starem in novem svetu (nekoč in danes) treba vzeti v roke knjigo. V branje priporočam tudi študijo »Uničenje modrih žensk«, ki jo recenzentka na moje veliko začudenje odpiše kot »pozabljeno z razlogom«.

Tea Hvala, mag. antropologije spolov

V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja so se kot posledica t. i. kulturnega obrata oziroma postmodernističnega obrata, ki stavi na relativnost in fragmentarnost, zanemarja pa in celo obsoja sintezno-analitično in sistemsko vedenje, začele tudi na področju raziskav o pregonu čarovnic pojavljati študije, katerih avtorji/avtorice so promovirali/e samo določen del ali vidik celotne problematike, češ da gre za zapostavljeno zgodovinsko sliko, čeprav so bili ti vidiki že integralni del starejših raziskav od njihovega samega začetka. Da bi svoj vidik raziskave približale/i kot samozadosten in celo nadpostavljen »stari sistemski materialistično-dialektični teoriji«, je iz jedra raziskav čez noč tudi izginilo temeljno historično dejstvo, in sicer da se je inkvizicija v 15. stoletju preusmerila od preganjanja heretikov k ženskam in moškim, katerih vedenje o uravnavanju rojstev je imelo pozitivne učinke na dobrobit populacije in po veliki kugi 14. stoletja negativne učinke na notranjo eksploatacijo in hkrati ekspanzijske imperialistične cilje zahodnoevropskih elit, ki so za realizacijo svojih ciljev potrebovale populacijsko eksplozijo. To preganjanje in s tem vedenje o kontracepcijskih sredstvih so imperialistične sile vodile tudi na ozemljih staroselcev, ki so jih okupirale, in sicer vse do 19. stoletja.

Iz teh novodobnih študij je tako čez noč izginilo vsakršno omenjanje Čarovniškega kladiva (Malleus Maleficarum), predvsem pa njegovo poznavanje. Preganjanje čarovnic je v 300-letni zgodovini inkvizitorske Evrope in na njenih kolonialnih zasedbah v Severni, Srednji in Južni Ameriki ter v Afriki temeljilo prav na definiciji čarovnice in čarovništva, ki je bila po naročilu Vatikana prvikrat natančno opredeljena prav v tem delu, tj. Čarovniškem kladivu iz leta 1486. Knjiga, ki sta jo spisala nemška meniha, je stoletja služila kot učbenik za inkvizitorje in kot univerzalen priročnik za sodnike (!) tako v Evropi kot npr. v severnoameriških kolonijah. V ospredje postavlja specifično definicijo čarovnice. Čarovnica naj bi bila prvenstveno ženska, saj naj bi bile ženske zaradi svoje nravi, ki domnevno ne temelji na umu in razumu, marveč na kaotičnosti in iracionalnosti, kot trdita meniha, bolj dovzetne za hudičeva dela in njegov vpliv. Z njim naj bi vstopale v pogodbena razmerja, saj naj bi bil to edini način, da so lahko pridobile um in modrost. Čarovniško kladivo čarovnico definira kot tisto, ki ugonablja plod ali novorojene otroke in ki ima sposobnost, da povzroči trajno jalovost ženske ali pa ji začasno prepreči zanositev; čarovnice z znanjem o kontracepciji (cunning women) naj bi bile še posebej nevarne, ker naj bi moškim rezale penise in jih tako ali drugače delale impotentne; čarovnice so hkrati tudi vse tiste pregrešne hudičevke, ki s svojim znanjem o spolnih praksah, ki niso falocentrične ali pa ne vodijo v reprodukcijo, ogrožajo božje delo na zemlji. Čarovniško kladivo za čarovnice definira tudi babice in ženske, ki namerno splavijo – na sabat naj bi se družile s hudičem, poleg orgij naj bi se takrat odvijalo tudi žrtvovanje oziroma kanibalizacija otrok. Za osrednjo definicijo čarovnice in osrednjo preganjano skupino žensk je tako tristo let obveljala definicija, da je čarovnica tista, ki preprečuje rojstvo otrok in tako posega v božje delo. K tej opredelitvi pa so bile pripete še druge kategorije žensk, ki so prav tako motile in ogrožale patriarhalno paradigmo in s tem proces akumulacije kapitala v rokah peščice. To so bile predvsem revne in ovdovele ženske, ki jih je morala skupnost po smrti moža vzdrževati, kar je motilo akumulacijski proces zaradi odstopanja deleža za socialo, zato so se jih premožnejši sloji skupnosti želeli na vsak način znebiti, in pa ženske, ki so živele odprto spolnost in so bile obsojene promiskuitete, saj so s tem kršile patriarhalni diktat, češ da ženska nima lastne spolnosti in svojih zahtev, da je zgolj reproduktivno orodje v rokah patriarha družine in da s svojim reproduktivnim delom tudi v obliki neprekinjenega rojevanja otrok ali delovne sile pripomore k akumulaciji kapitala znotraj družinske ekonomske celice v prid gospodarja družine, ki je tudi lastnik njenih produkcijskih, tj. reprodukcijskih sredstev. Vendar pa je bila v osrednji kategoriji preganjanih, okoli katere so bile tudi druge kategorije žensk ne le nagrozdene, ampak z njo tudi strukturno zvezane, prav ženska-babica, ki je imela znanje o uravnavanju rojstev, to je bilo znanje, ki je omogočalo tudi, da so ženske lahko uravnavale svojo spolno svobodo. Zato je bila npr. v puritanskem ameriškem Salemu 1692 kot del sproženega lova na čarovnice najprej obtožena babica, šele potem premožne ovdovele ženske, ki so s pravico do dedovanja po možu, pa čeprav le tretjine vsega njegovega premoženja, motile patriarhalni nasledstveni vzorec in s tem akumulacijo posesti izključno v rokah cerkvenih in drugih patriarhov. "Medsebojni prepiri", ki naj bi bili domnevno povod k pregonu čarovnic, kot interpretira, nikakor pa ne argumentira postmodernistična zgodovina sistemske nerelevantnosti, se ne bi nikoli iztekli v pogrom, legaliziran in sistematično izvajan, če v ozadju ne bi bili interesi višje politike in nastavljene institucije, ki so računale na medsebojne spore prebivalstva, da so lahko uveljavile svojo višjo in sistematično načrtovano politiko: iztrebljenje znanja o uravnavanju rojstev in istočasno discipliniranje vseh preostalih žensk, tudi z genocidom, v kolikor jih ni bilo mogoče vpeti v patriarhalni red akumulacije kapitala ali pa so se mu s svojim ravnanjem upirale.

Pri skupinah preganjanih žensk torej ne gre za ločene in medsebojno izključujoče se otoke, marveč za med seboj strukturno povezane kategorije znotraj istega patriarhalno-akumulativno materialističnega reda. Zato so danes ponovno na udaru predvsem reproduktivne pravice žensk, okrog te temeljne osi pa novodobni prokapitalistični diskurz množi tudi deprikacijski govor o materah samohranilkah, npr. v ZDA obsojajo njihovo »promiskuitetnost«, namesto da bi obsojali neobstoj socialne države; v ZDA in drugje postaja ponovno aktiviran poudarek na domnevno promiskuitetnem vedenju mladostnic, ki naj bi zato prezgodaj zanosile in rojevale. Istočasno pa taista politika tako za mladostnice kot za matere samohranilke odteguje dostop do prosto dostopnih kontracepcijskih sredstev, ki so v celoti plačljiva ali pa doplačljiva tudi za mladostnice, kar otežuje kontrolo reprodukcijskega cikla in s tem upravljanja nad lastnim telesom; enako velja za pravico in dostop do abortusa, ki je v nekaterih državah že popolnoma prepovedan tudi v primeru posilstva in incesta. Ta zveznost je jasno razčlenjena tudi v spremni besedi k slovenskemu prevodu knjige Silvie Federici. Ni naključje, da so v času kapitalistične krize in vedno bolj okrnjene minimalne socialne države kapitala ponovno na udaru reproduktivne pravice, v strukturni in materialni navezi z njimi pa tudi vse preostale socialne in spolne pravice žensk. Kajti omejevanje dostopa do kontrole nad lastnim telesom je temeljna oblika zasužnjevanja žensk v kapitalističnem akumulacijskem redu, ki tako ob pomanjkanju in krčenju javnega dobrega (celodnevnega in cenovno dostopnega varstva otrok) lažje uveljavlja njihovo domestikacijo v prid povečane stopnje prisvajanja in pozasebljanja tega, kar bi moralo biti skupno dobro, ter nevlaganja v javno skrbstvo in varstvo. Sistemska analiza zato ni pase ali anahrona, ampak je ključ za razumevanje navidezno razpršenih, dejansko pa med seboj dobro uigranih delčkov politike, ki stavi na sistemsko razopolnomočenje in toliko lažje zasužnjevanje.

red. prof. dr. Lilijana Burcar

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness