ČIGAVA JE TA LEDVICA?

Knjiga Roberta Esposita Persons and Things, ki je izšla pri Polity Press, na prvo branje deluje kot panoramski uvod v nekaj temeljnih juridičnih in filozofskih pojmov. A knjiga dobi svojo pertinentnost šele v kontekstu celotnega Espositovega pisanja o biopolitiki. Pri nas sta v prevodu izšli deli Imunitas in pred kratkim Bios. V Biosu v nasprotju s knjigo Imunitas stopa v ospredje trojec Nietzsche – Foucault - Deleuze. Knjiga Persons and Things je neke vrste genealoški triptih v foucaultovski maniri. Oseba, stvar in telo kot “kanonični” pojmi biopolitike se v tej kratki knjižici odvijajo kot klopčič prepletenih niti prava, filozofije in politike.

Za knjigo temeljni razcep na stvar in osebo Esposito nepresenetljivo locira v rimskem pravu. V Rimu sužnji, multifunkcionalna govoreča orodja, dobijo svoj pravni status ne-osebe. Oseba je ne-stvar in stvar je ne-oseba - takšno zakoličenje omogoča drsenje med pravnima statusoma. Za današnje čase ilustrativen primer prehoda od osebe v stvar je primer insolventnega dolžnika. Tako dolžnik, ki mu do smrti ni uspelo odplačati dolga, postane postmortem stvar v lasti posojilodajalca. Njegovo telo mu je na voljo za onečaščenje. To drsenje od osebe do stvari se je dogajalo prav preko telesa. Telo, ki je slepa pega rimskega prava.

Esposito nadalje odkriva homologije med opisanim pravnim razkolom in krščansko ontologijo. Ti prehodi med različnimi filozofskimi ravnmi od pravne filozofije preko ontologije do etičnih vprašanj se zdijo neprepričljivi. To je posledica shematičnosti in strnjenosti knjižice, ki se bolj kot na razvitje nakazanih tez osredotoča na filozofske punchline in njihovo zgodovinsko umestitev. Kakorkoli, nedvomno je krščanstvo z Jezusovo inkarnacijo zapečatilo delitev na grešno meso in dušo, ki je zmožna odrešitve. Da se je božji sin utelesil v to grešno telo, pa je tudi filozofskega čudenja vredna dogma. Da je krščanska doktrina skupaj z rimskim pravom abeceda moderne misli in prakse, je tisto, kar Esposita še posebej muči.

V podpoglavju Uporaba in zloraba beremo kratek pregled odnosa med osebo in stvarjo v novoveški filozofiji. Zanimivo je, da Esposito med drugim pri Kantu detektira že omenjeno redukcijo osebe na stvar. In to v zakonski zvezi! Mož ženo lahko apropriira kot uporabni objekt preko posedovanja njenih seksualnih organov. V imenu enakosti Kant zatrdi, da velja tudi obratno. Telo ni lastnina osebe, saj bi potem paradoksalno posedovala samo sebe. Telo je tako na nek način vrnjeno v orbito osebe, a lahko postane stvar za nekoga drugega. Pri Kantu so stvari seveda bolj niansirane, a na sledi takšnim izpeljavam pridemo do sodobnih dilem bioetike, ki to ontološko drsenje prevedejo v etične dileme. Je ud del osebe, dokler ga ne odsekamo in postane zgolj stvar? Je zarodek ne-oseba in dementen starec nekakšna pol-oseba? Je odstranjena ledvica del osebe ali je nekaj skupnostnega, kar pripada vsakemu potencialnemu prejemniku?

V delu, kjer se loti natančnejše analize ontološko-filozofskih obratov v obravnavi stvari, je tekst še bolj strnjen in površinski. Od antične do sodobne filozofije sledimo ontološkim premenam stvari. Stvar kot ne-bit, kot zrcalna slika biti, ki se potem nekako prevede v platonsko razmerje med idejo in čutnim ter Aristotelov binom substance in forme. In obvezna doza Heideggerja ter ščepec Lacana. Zanimivo, a neizogibno poenostavljajoče je podpoglavje o ekonomski vrednosti stvari z Marxom v glavni vlogi. Bralca bodo tu že srbeli jezik in prstne konice, a na tej točki počasi postaja jasno, kakšna je ambicija te drobne knjižice. Pokazati, da je dialektičen odnos med osebo in stvarjo posredovan prav z, iz prava izključenim, telesom. Pravni subjekt je torej raztelešeni subjekt. Metaforično rečeno pa polnjenje pravnega subjekta z organi že poteka. Prepoved trgovanja s človeškimi organi in razglasitev človeškega genoma za skupno dediščino človeštva so dokazi, da se telo umešča v pravni register.

Današnji razmah biotehnologije skozi hibridizacije teles razbija opisani binom oseba-stvar. A napak bi bilo razumeti tehnologijo kot nekaj zgolj moderni epohi pripadajočega. Skupaj z bios in zoe je techne tretji člen biopolitične paradigme. Nietzsche, Spinoza, Simondon je samo nekaj imen, ki nudijo filozofsko oprijemališče za obrat k telesu. Telo kot osrednjo os spoznavnega procesa Esposito razbira tudi v ljubi mu fenomenološki tradiciji. Jasno pa je, da Husserl in druščina izhajajo iz nadpostavljenosti subjekta. A danes nas stvari vse bolj interpelirajo, postajamo artefakti naših artefaktov. Razvoj informacijske tehnologije, robotika, bioinženiring zahtevajo nova poimenovanja in novo biopolitično paradigmo.

V knjigi orisana ambivalentna vloga telesa odpira teoretski horizont za drugačno mišljenje za biopolitiko ključne trojice: osebe, stvari in telesa. Že omenjeni vpliv Foucaulta je viden v genealoškem podvigu. Esposito koncepte, pojme in kanone zgolj prepušča premenam historičnega drsenja. Med branjem nastaja občutek, da je knjiga premalo analitična in preveč shematska, kar je lahko le posledica bralčeve “filozofske” investicije, ki je slepa za historizacijo prav takšnih “investicij”. Knjiga Persons and Things ni monumentalni filozofski špeh, je hermenevtično orodje za razumevanje ostalih Espositovih knjig.