Ali ste normalni?

Recenzija izdelka
5. 1. 2021 - 13.30

Zbirko Theory Redux založbe Polity Press lahko že nekaj let prepoznamo po dostopnih kratkih broširanih knjigah s psihedeličnimi naslovnicami. Koncept za vizualno takoj prepoznavno zbirko je preprost: ponuditi hitre vpoglede v najbolj pereče probleme sodobnosti in sodobne teorije. Svetovno znanim teoretikom in filozofom kova Grahama Harmana, Nicka Srniceka  in Roberta Esposita se je jeseni pridružil prevod knjige katalonskega literarnega teoretika in filozofa Eloya Fernandeza Porte z naslovom Nomography. Prevod Portovega dela prinaša njegovo prvo knjigo v sodobni lingui franci teorije.

Vprašanje, s katerim se Porta ukvarja, lahko začnemo reševati v daljni preteklosti – s pomenom naslova nomografija. Izraz nomos je v antični Grčiji pogosto zoperstavljen izrazu physis. K physis spada vse, kar je naravnega, neodvisnega od človeka, medtem ko združuje nomos zakon, konvencijo, navado, normo in podobne posledice človekovega udejstvovanja. 

Porta poskuša razumeti nomos kot izraz, ki vključuje pravila v najširšem smislu – od nenapisane konvencije, ki jo je dobro upoštevati, do eksplicitno izraženega zakona, ki ga je upoštevati nujno. Zato ni presenetljivo, da so teme, ki ga zanimajo, izjemno raznovrstne: analizira modo, nacionalni karakter Angležev, seks, likovno umetnost, selfije, spol, Facebook profile, amatersko pornografijo, TV-serije, figuro umetnika, romantične predstave … A odnos do različnih norm je v vsakem primeru nekoliko drugačen, zato Porta vsako temo analizira na specifičen način. Struktura knjige dopušča prav to mnoštvo pomenov in tem: avtor Nomografije ne gradi enotnega filozofskega sistema ali teorije nomosa, ki bi izbrano temo iz poglavja v poglavje razvijala in dialektično poglabljala. Njegovo besedilo se ne premika od predgovora, uvoda in jedra k zaključku; poglavja razdeli na le nekaj strani kratka podpoglavja, ki lahko delujejo kot samostojne kratke zgodbe. 

Razvejano mrežo različnih tem namesto sistematične poglobitve ene same moramo razumeti kot eno pomembnejših avtorjevih odločitev v strukturiranju njegovega dela. Kot impliciten odgovor na vprašanje, zakaj se je s konvencijami sploh smiselno ukvarjati: če je koncept nomosa uporaben za tako raznovrstne teme – kar nam morda po tiho sporoča Porta – je treba v temelju premisliti odnos med zaznavajočim subjektom in zaznanim objektom. Če je bilo pred Kantom mogoče verjeti, da je stvar-na-sebi človeku dosegljiva, se je v stoletjih po njegovih kritikah ta odnos zapletel: s fenomenologijo sta postala nepremostljiva jezik in zavest, po Porti pa lahko podobno razmišljamo tudi o vplivu konvencije. Zato konvencija ni preprosto ideologija, nek prirejen pogled, ki se ga lahko rešimo, ko pogledamo skozi posebna sončna očala: tako kot uporaba nenavadne besede ne pomeni izstopa iz jezika, tudi na videz subverzivno odvračanje od norme ne pomeni odkritja nečesa nenormiranega ali izvirnega, ampak le vodi od ene norme k neki drugi.

Portov pristop k nomosu je nekoliko presenetljiv tudi v metodi. Ne izhaja toliko iz raziskav predhodnih teoretikov ali znanstvenih odkritij kot iz svojih lastnih opažanj. Če je njegov argument uspešen, je to pogosto manj odvisno od dejanske argumentacije kot od literarnih opisov. Ti delujejo, če ob njih opazimo lastne izkušnje in se nam ob njih izkristalizirajo tipi karakterja, vedenja, oblačenja, ki jih sami prej nismo znali izraziti z enako lucidnostjo, ampak jih ob branju nemudoma prepoznamo v lastnem spominu. Zato Porta uporabi številna literarna sredstva, ki njegovo teoretsko prozo potiskajo na rob žanrske ločnice med fikcijo in teorijo. Četudi nikoli dokončno ne zapusti teoretskega diskurza, je njegov jezik igriv in ironičen, poln namišljenih dialogov in neprisiljenih referenc. Kot pravi prevajalec knjige Ramsey McGlazer: angleške tujke pomenijo sodobno prevlado interneta, francoske visoko kulturo in snobovstvo, latinske pa nas pošiljajo k maši in na sodišče.

V polifoniji mnenj, tujk in dialogov, ki jim dirigira Porta, se pojavi resnično presenetljiva piščeva odločitev: eno od podpoglavij napiše v drugi osebi. Druga oseba je v konvencionalni prozi, kaj šele v teoriji,redka , a se s tem, kar nam poskuša Porta ne le »povedati«, ampak tudi »pokazati«, sklada odlično. Zakaj lahko Porta normcore stil oblačenja opiše v drugi osebi, kot da njegova celotna publika enoglasno obožuje kavbojke, enobarvne majice in superge?

David Foster Wallace v enem svojih esejev opaža zanimive lastnosti druge osebe na primeru reklame za luksuzno križarjenje. Ko ti ta obljublja, da se boš razvajal, da se boš sprostila in da bo za vaju poskrbljeno, še preden si bosta nečesa zares zavestno zaželela, reklama ne opisuje, ampak - kot pravi Wallace – evocira. Druga oseba v njej ne prinaša zapleta ali nepričakovanega razvoja, ampak ti v misli prikliče nekaj že znanega, že viden kliše, ki ga ne spreminja, temveč samo izvablja iz spomina. Ko Porti v pisanju uspe prav to, ko njegov izraz uspešno privzame izraz klišeja, ki ga opisuje, so njegove ideje razložene in obenem dokazane.

Na končnih straneh Nomografije opiše namišljeno prigodo, kar lahko razumemo kot enega redkih poskusov, kako sistematizirati mnogoterost tem in lucidnih nastavkov analiz, ki jih je opisal do tedaj: predstavljajmo si, pravi Porta, gorečega bralca Kafke, ki mora podaljšati veljavnost svojega potnega lista. Ko pride v levje žrelo birokracije, kjer pričakuje ponižanje, pomanjkanje naravne svetlobe in klavrno sivo barvo, sreča velika okna, delujoč sistem razvrščanja z vlečenjem številk in prijazne uradnike. Namesto dva dni čaka le dvajset minut, uradnica, ki mu podaljšuje potni list, pa izpolnjuje obrazec z lepim kulijem iz gift shopa Tate Moderna. Porta si predstavlja bes in grozo, ki popadeta Kafkovega bralca ob grozi neizpolnjenega pričakovanja: namesto okrutnosti od moči pijanega uradnika ga pretrese humanost institucije. Če ni pošastna institucija, je mogoče še edino to, da sem pošasten jaz, Kafkov bralec, pravi Porta.

Ptič, ki išče svojo kletko, je fraza, ki jo avtor na več mestih uporabi za opisovanje našega sodobnega stanja. Nešteto kritik institucije, ki jih ta sama podpira, upor zoper institucijo, ki postane institucionaliziran upor. Portova diagnoza norme ni celovita in taka ne poskuša biti, njegove trditve pa zato nikoli niso dokončne. V tem lahko najdemo zanimiv paradoks - poskus odprtega in nedorečenega pisanja o zakoličenosti in dokončnosti norm. 

Pisal je vajenec Oskar.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness