BASLA!

BASLA!

Recenzija izdelka
30. 6. 2015 - 13.00

A veš tisto, ko raziskava iz leta 1998 razglasi neko knjigo za eno najbolj vplivnih socioloških del. In nadalje, a veš tisto, ko se vprašaš, ali je res tako slaba ta knjiga ali sama sociologija. In za povrh še tisto, ko je avtor razglašen za klasika. In Erving Goffman je klasik sociološke misli, klasik esejistične sociologije in klasik motne, teoretsko neizpiljene in metafor polne sociološke “pravljice”. Mikrosociologija, sociologija vsakdanjega življenja, hermenevtika družbenih interakcij, lahko nastreljamo nekaj razlagalnih oznak knjige Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju, ki je lansko leto izšla pri Studia Humanitatis.

Knjiga za osrednji predmet analize jemlje mikrodružbene interakcije. Večinoma izhajajoč iz srednjerazrednega miljeja angloameriških družb. Glavni agens je posameznik, ki svoje sebstvo vedno znova vzpostavlja skozi različne dramaturške kontekste, kjer igra omejen spekter družbenih vlog. Ta premik perspektive iz makrosocioloških analiz strukturnih premikov se torej z zoom-in metodo vrne v face to face sociologijo. A Goffman podobno kot slavnejši “mikrosociološki brat” Simmel ostaja na ravneh deskripcije, poetičnosti socioloških komentarjev in bogate metaforike. Tako so Gofmanova dela polna gledaliških metafor, posameznik nastopa pred občinstvom skupaj z ekipo nastopajočih kolegov. Človekovo družbeno udejstvovanje se osredotoča na dramski nastop, njegovo optimalno izvedbo in omejevanje potencialnih motenj. Institucionalizirane prakse so torej analogija dramskega odra. Bekstejđ pa zasebni prostori, kjer si obrišemo šminko in snamemo masko socialnega jaza.

Igralci in občinstvo se v resničnem življenju izmenjujejo in vzajemno opredeljujejo družbeno situacijo skozi po dramaturškem scenariju predvideno interakcijo. Nemoteno delovanje družbe in njeno moralno trdnost zagotavlja optimizirano “vrvenje” dramaturške trojice osebnost-interakcija-družba. Ugotovitev, da je normativna podlaga takšne sociologije utrjevanje status quo, ne bo šokirala nikogar. In drži, da človek uporablja nešteto tehnik in strategij, da bi družbeno obstal in prosperiral, ter da takšne manipulacije z vtisom na sodružbenike spominjajo na teatrske vloge. To drži, a sama gledališka metaforika nas ne pripelje prav daleč. Morda lahko vplivnost knjige razberemo iz širšega historičnega konteksta ali pa pač ne.

V sociologiji zagotovo dominira makrosociološka perspektiva, in kdor ima opraviti z mini družbenimi okolji in psiho-socialno konstrukcijo posameznikov, deluje inovativno vsaj v svoji protipostavljenosti glavnemu toku. A epistemološka in razlagalna moč takšne perspektive je dokaj uborna, vsaj dokler ne upošteva konfliktnosti družbenih razmerij in njihove prešitosti z oblastnimi razmerji. Morda bi lahko kakšno rekli tudi o epistemoloških vprašanjih, pa mogoče o teoretski doslednosti, a nemara bi bil ta očitek prekratek. Zakaj bi takšna mikrosociologija sploh hlepela po znanstvenosti, ki že tako obremenjuje in inhibira sociologijo. To, da se vsaj zdi, da se vsakodnevnih odnosov loti kvalitativno in zanemarja kvantitativne metode ter case study pristop, je kvečjemu kul. Morda bi Goffman lahko posvetil nekaj prostora vlogi samih teles v dramaturgiji vsakodnevnih praks. A takšna teoretska ohlapnost in navidezna kvalitativna perspektiva je slepa za emancipatorni potencial nenormalnosti, abotnosti in vseh vrst nespodobnosti.

Prav netematiziranje družbene margine in spodletelega igranja vlog je po moje glavni očitek Goffmanu. Ta se ne uspe izogniti pasti moralizacije, ki ga prej uvršča v družbo angloameriških konzervativcev iz 50-ih kot pa antipsihiatričnemu gibanju in postrukturalizmu iz začetka 60-ih. No, če malo pretiravam. Goffman osrednji pojem družbenega jaza zastavi zelo postrukturalistično, kot stalno konstituiranje in dekonstruiranje, ki pa včasih bolj spominja na postmoderni klic k neumornemu preoblačenju socialne biti, ki se v 21. stoletju prevede v igro subkulturnih označevalcev. V podtonu Goffmanovga diskurza simbolne interakcije je konzervativna tendenca ritualizacije družbenega življenja. V olepšujočo metaforiko zavita birokratizacija duha, če uporabim Durkheimov izraz. Nujni pogoj, pravi Goffman, da lahko dramska igra ustvarjanja ustreznega vtisa steče, je delujoče soglasje. Med nastopajočimi in občinstvom je zmeraj že predpostavljeno soglasje. Kolikor je nekaj takega za vzpostavitev družbenih institucij neizogibno, pa je slepo za njene progresivne “degeneracije”. Družbeni akterji so “nemoralni” le v navezavi na moralne standarde, ki jih bolj ali manj uspešno dosegajo s svojo dramsko igro.

Vtis, ki ga poskušajo ustvariti na občinstvo, je vedno neka moralna maškarada. Socializiran je torej tisti, ki konsistentno ustvarja videz moralneža. Nemoralen je torej nekdo, ki daje napačen vtis, nekdo, ki neuspešno hendla tehnike družbenega predstavljanja. Morda nekdo, ki ni pripadnik srednjega sloja angloameriških družb s konca 50-ih? Morda kar večina svetovne populacije? Kaj in kako je z njimi?

Kakšen smisel ima analiza, ki ne seže onkraj ugotovitve, da smo pred kraljem ponižnejši kot pred prodajalcem čevljev in da se je treba na obisku obnašati drugače kot doma. In seveda se družbene izkušnje formirajo skozi institucionalizirane prakse, a sama konstatacija takšnih dejstev in nizanje etnografskih primerov, ki jih potrjujejo, nimajo neke razlagalne vrednosti. Ne da v tej knjigi ni nič epistemološko prelomnega, manjka ji neko vsaj ohlapno mišljenjsko oprijemališče. Vplivnost Goffmanovega pisanja lahko razumem le na ravni všečnega esejskega sloga in v nekritični aplikaciji predstavljanja sebstva na svet družabnih omrežij. Kaj je v knjigi Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju diferenca specifica glede na nek malo kvalitetnejši pop-psihološki priročnik? Ne, zares, kaj naredi to knjigo za prvovrstno sociološko čtivo?

Stava klasika Ervinga Goffmana je teza, da se sama družbenost vzpostavlja preko institucionaliziranih hendlanj predstavljanja sebe v vsakodnevnih situacijah. Mirjana Ule v spremni besedi Goffmana uvršča v družbo antipsihiatričnega gibanja in Foucaulta, vsaj kronološko. Priporočam vzporedno branje slednjega z našim klasikom, to bo gotovo ultimativna filozofska “izkušnja”. In še to. Morda je malo nesmiselno opletati z izrazi, kot je družbeni jaz, ter vprašanji, kaj sploh je jaz, in to tisti pravi v nasprotju z njegovim videzom.

Skratka: Basla!

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.