Gospodar Kanta

Gospodar Kanta

Recenzija izdelka
Hagemann - Kant meša gorčico
15. 2. 2016 - 13.00

Tretji del trilogije Automaton transcendentale je izšel že pred več kot letom dni. Na RŠ tako nekoliko zamujamo z recenzijo, a morda to niti ni tako tragično, saj gre za delo, ki ostaja aktualno in ni se bati, da bo kmalu utonilo v pozabo. Sicer Kantova filozofija ni ravno tema, ki bi zanimala mainstream občinstvo, a ljubitelji transcendentalnega idealizma so zadnji del trilogije Zdravka Kobeta pričakovali nič manj nestrpno in ga gotovo večinoma že prebrali z nič manjšo naslado kot ljubitelji fantazijskih romanov zaključek Gospodarja prstanov. Primerjava je pravzaprav skorajda upravičena, saj gre za delo, ki je na svojem področju postavilo nova merila, redefiniralo žanr oziroma, natančneje, predstavilo Kanta, kakršnega do tedaj nismo poznali in mimo katerega ni več mogoče.

V prvem delu trilogije, ki je izšel sredi devetdesetih, Kobe opisuje napeto, a mukotrpno popotovanje Kanta, na katerem ta srečuje nenavadne like in pojme. Nekateri mu pomagajo, drugi ga preganjajo ali ovirajo pri njegovem questu: uničenju metafizike. A uničiti jo je mogoče le z istim ognjem, v katerem je bila skovana - filozofijo (ki je, kot ve vsak študent, itak sinonim za Goro Pogube).

V drugem delu trilogije Kobe predstavi stolpa; dve najmogočnejši trdnjavi teorije transcendentalnega idealizma - prvo in drugo izdajo Kritike čistega uma. Podrobni opisi so posvečeni predvsem njuni estetiki in analitiki ter razlikam med slednjo v prvi in drugi izdaji.

V tretjem delu smo priča subjektovi vrnitvi. Težava je v tem, da Kant, čeprav je bil njegov projekt teorija spoznanja, ki je nujno subjektno spoznanje, nikjer ni zares ekspliciral teorije subjekta. Še več, zdi se, da je subjekt, ki spoznanju zagotavlja enotnost, pravzaprav sam neenoten oziroma razcepljen in da Kant ni sposoben prepričljivo pokazati, kje je enotnost empiričnega in transcendentalnega jaza, duše in zavesti ter vseh ostalih oblik, v katerih pri njem nastopa subjekt. Ambicija Automaton transcendentale III je ponuditi rešitev te težave. Torej, podati prikaz zgodovinskega razvoja in funkcij pojmov, ki se nanašajo na subjektivnost, izpostaviti težave in protislovja Kantove teorije v različnih fazah njenega razvoja ter formulirati Kantovo teorijo subjekta v koherentnejši obliki, kot je to zmogel Kant sam.

Znotraj knjige se pravzaprav ponovi struktura celotne trilogije, le da je tokrat fokus, kot pove že podnaslov, na Kantovi teoriji subjekta. Tako v prvem poglavju ponovno spremljamo Kantovo potovanje.

Po izdaji Disertacije začnejo Kanta preganjati kritike Schultza, Mendelssohna in predvsem Lamberta. Pred temi črnimi jezdeci je Kant prisiljen opustiti svoje domače teoretske premise in se podati na tvegano filozofsko potovanje, na katerem se včasih izgublja v temnih breznih epistemoloških ovir, spet drugič pa na nepričakovanih krajih odkrije zaveznike. Kobe nam podrobno popiše, kako nazadnje, predvsem ob pomoči Tetensa in Meriana, vendarle najde pot iz kraljestva metafizike.

A cena za to je velika. Subjekt, ki je bil na začetku tega potovanja še v varnem zavetju substance in v neposrednem odnosu sam s seboj, se je moral, ko je Kant prispel do Kritike čistega uma, razdvojiti. Ločen je na empirični jaz, ki je lahko predmet spoznanja tako kot vsak drug predmet, kot pojav, ki ga zaznavajo čuti, in tako lahko celo sebe pozna le posredno, ter na jaz apercepcije. Predvsem slednji je to, kar je iskano, namreč dejanski in dejavni subjekt spoznanja, ne več pasivna substanca, ki le sprejema vtise objektov. Je najvišja točka, ki retroaktivno utemeljuje vse, vendar je hkrati zgolj funkcija, ki vznikne kot stranski proizvod spoznanja objekta.

Subjekt spoznanja torej ni in ne more biti več reč, ki misli, pač pa je funkcija, ki neizbežno spremlja vsako mišljenje. Kot tak seveda ne more biti spoznan, saj je spoznanje vselej naravnano na predmet. Spoznamo ga lahko le v rezultatih njegovega delovanja. Tako so kategorije, opisane v Kritiki čistega uma, ki konstruirajo vsak predmet spoznanja, pravzaprav hkrati opis delovanja tega subjekta. Kot že rečeno, subjekt se konstituira vnazaj in šele preko spoznanja objekta. Brez predmetnega spoznanja subjekta ni, oziroma bolje rečeno, subjekt kot tak obstaja zgolj kot delujoč v aktu predmetnega spoznanja. Vsako spoznanje je torej hkrati konstitucija objekta in subjekta in ta dva sovpadeta v sodbi.

Ker pa je subjekt bistveno dejaven, je treba spoznanje misliti kot delovanje. Subjekt konstituira predmet spoznanja v skladu s pojmom, kar pomeni, da je vsako spoznanje pravzaprav smotrno delovanje. Pa vendar pojem nastopi še pred subjektom, je torej stvar nekakšnega predsubjektnega razuma, do katerega zavestni subjekt nima dostopa in šele uspešno spoznanje, torej konstitucija objekta, da slutiti, kaj je bil pojem tega predmeta. Subjekt sam postane svobodni subjekt v pravem smislu šele, ko pripozna sebe za avtorja tega spoznanja kot svobodnega smotrnega dejanja.

Ta moment subjekta kot avtorja, ki prevzame nase odgovornost za svoja spoznanja, je pravzaprav vpisan že v samo formo sodbe spoznanja, ki se v transcendentalni logiki ne glasi več Sx je Px, temveč Jaz mislim, da Sx je Px. V tem Jaz mislim se v spoznanje vpiše transcendentalni subjekt, vendar le če je to mišljenje nekega Sx je Px, kajti transcendentalni subjekt, kot rečeno, obstaja šele preko predmetnega spoznanja, nikakor ne pred njim ali neodvisno od njega.

Po neusmiljenih napadih francoskih teoretikov je svet živel v prepričanju, da subjekta ni več. A ta se je podal skozi steze mrtvih in se nenadoma vrnil na prizorišče filozofskih bojev. V tretjem in zadnjem poglavju Automaton transcendentale III želi Kobe poseči na to bojišče s teorijo subjekta, ki bi bila popolnoma kantovska, a hkrati očiščena protislovij in zagat, ki so pestile Kanta. Kajti, kakor vemo iz drugega dela trilogije in iz Kobetovega dela Tri študije o Kantovi praktični filozofiji, so celo mogočne zgradbe Kantovih kritik vendarle do neke mere še vedno bazirale na predkritičnih premisah. Kobe si je torej zadal nalogo prignati Kantovo teorijo subjekta onkraj njenih lastnih omejitev in konstruirati teorijo subjekta, ki je popolnoma v skladu z vsemi zahtevami transcendentalnega idealizma, a po inherentni logični nujnosti Kantove lastne teorije pritirana skorajda v zrcalno nasprotje tega, kar v splošni predstavi velja za Kantovo stališče.

Ena od teh nenavadnosti je že prej omenjena vpeljava nezavednega kot notranjega momenta, nujnega za razumevanje Kantove teorije spoznanja (ali, kar je tu pravzaprav isto, dejanja). Čeprav je ta morda še najmanj nova, Kobe je namreč o tem pisal že pred več kot dvema desetletjema. Še bolj zanimivo je, da avtor nazadnje predlaga model sodbe okusa, ki naj bi bila sredstvo oblikovanja občestva, kot model po katerem bi lahko mislili moralne ali resničnostne sodbe, s čimer dobimo novega Kanta nravnosti in ne več morale. Torej nekakšno kantovsko teorijo spoznanja in etike, ki omogoča misliti - še več; nujno izhaja iz - vsakokratne zgodovinske situacije.

Automaton transcendentale III se odlikuje, ker se trudi kar se da jasno predstaviti sicer izredno kompleksno problematiko, kar je tako ali tako Kobetov trademark. Po hodnikih filofaksa že curljajo nepreverjene informacije, da naj bi celotno trilogijo že prevajali za izid pri Versobooks. Ne glede na to, ali je v tem kaj resnice ali ne, gre nedvomno za vrhunsko delo o Kantu.

Kot pri vseh res dobrih knjigah pa bi tudi pri tej lahko rekli, da je njena edina pomanjkljivost, da se konča prehitro. Potem ko nas 200 strani vodi skozi detajlne razlike med različnimi sorodnimi pojmi in teorijami, skozi kompleksne orise njihovih težav in razvoja, je zadnji del, v katerem se avtor za korak oddalji od Kanta in ga razvija dalje, za bralca, ki se profesionalno ne zanima za razvoj Kantove teorije, najbolj fascinirajoč. A ravno tu je vse polno implikacij, nastavkov in napotil, ki jih Kobe redko kaj več kot nakaže na strani ali dveh.

Če strnem: trilogija Automaton transcendentale je nekaj kar preprosto mora prebrati vsak, ki se želi ukvarjati s Kantom. Po prebranem tretjem delu pa si le malo stvari želim bolj od tega, da bi Kobe nekoč v prihodnosti napisal še četrti del, v katerem bi na podlagi zadnjega poglavja razvil svojo lastno teorijo, ki ne bo več striktno vezana na interpretacijo Kanta.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.