Kaj smemo upati?

Kaj smemo upati?

Recenzija izdelka
9. 10. 2019 - 13.00

Na prelomu med osemnajstim in devetnajstim stoletjem, nedolgo po zaključku francoske revolucije, se je na nemških knjižnih policah pojavilo filozofsko delo s preprostim naslovom Logika, ki ga je sestavil dandanes pozabljeni Gottlob Benjamin Jäsche. Šlo je za univerzitetna predavanja königsberškega razsvetljenca Immanuela Kanta, na katerih je čedalje slavnejši profesor med drugim določil obseg filozofskega raziskovanja. Polje filozofije po Kantu zamejujejo tri vprašanja: kaj lahko vem, kaj naj naredim in kaj smem upati? Vsa tri so nedvomno ključnega pomena za razvoj nemškega idealizma, a za marksistično misel, ki se napaja pri tej tradiciji, je nemara najpomembnejše tretje vprašanje; vprašanje, ki ga je vredno pretvoriti v kolektivno obliko: kaj smemo upati?

Letos izdana knjiga The People's Republic of Walmart služi kot podroben, ekonomsko in historično podkovan odgovor na to vprašanje. Marksistična avtorja tega dela, Leigh Phillips in Michal Rozworski, si zadajata dokaj težavno nalogo: rehabilitirati idejo planskega gospodarstva, in to v malo manj kot 250 straneh. Gre za miselni poskus, ki je v senci hladne vojne, neoliberalne revolucije in propada sovjetskega režima postal malodane tabu. Ali ne velja, da je Sovjetska zveza – z gulagom, čistkami in dolgimi obdobji ekonomske bede – enkrat in za vselej demonstrirala avtoritarnost in neučinkovitost centralno planiranih ekonomij? Ali ne velja, da po padcu berlinskega zidu ne smemo več upati na kaj bolj levega od državne regulacije tržnega sistema; sistema, ki se je v osnovi izkazal za efektivnega in demokratičnega?

Phillips in Rozworski želita pokazati, da je centralno planiranje nekaj več kot zgrešeni eksperiment prejšnjega stoletja; eksperiment, od katerega naj bi se današnji komunisti čimprej distancirali. Želita pokazati, da avtoritarni karakter Sovjetske zveze ni bil proizvod njene ekonomske ureditve – in še več, da so avtoritarni ekscesi stalinizma najpogosteje kompromitirali efektivno delovanje planskega gospodarstva. Čistke, cenzuriranje tistih podatkov, ki režimu niso ustrezali, in podobno so neprestano ovirali pretok ekonomskih informacij, to je informacij, od katerih je odvisno uspešno planiranje ekonomije.

V ospredju knjige The People's Republic of Walmart pa je nenavadna, za liberalce morda celo pretresljiva teza – Phillips in Rozworski namreč trdita, da se primeri relativno uspešnega ekonomskega planiranja kar vrstijo znotraj njenega domnevnega nasprotja, kapitalizma. V središču je podjetje Walmart, ki je po mnenju avtorjev v osnovi ogromna, centralno planirana ekonomija – gre za podjetje, ki vključuje tako distribucijo kot tudi produkcijo izdelkov; uravnavanje obsežne produkcijsko-distribucijske verige pa ni enostavno prepuščeno tržnim mehanizmom. Walmart, ki je dovolj velik, da ga lahko primerjamo z ekonomijami celotnih držav, v sebi ne vključuje tekmovanja med avtonomnimi ekonomskimi enotami. Phillips in Rozworski ga zato šaljivo označita za Ljudsko republiko Walmarta.

Teza o centralnem planiranju znotraj velikih kapitalističnih podjetij ni nič novega. Zagovarjal jo je denimo britanski ekonomist Ronald Harry Coase, ki se je zoperstavljal laissez-faire fantazijam glavnine neoklasičnih ekonomistov – Coase se je za razliko od svojih kolegov osredotočal na notranje delovanje podjetij, ne pa na njihovo interakcijo na trgu. Tako je prišel do zaključka, da je planiranje v kapitalizmu vseprisotno in – še pomembneje – da je najpogosteje bolj efektivno in dobičkonosno kot pa njeno nasprotje. Atomizacija podjetja, avtonomija raznih sektorjev oziroma uvajanje nekakšnega znotrajpodjetnega trga se preprosto rečeno ne splačajo.

Primer neefektivnosti tržne atomizacije najdemo pri Walmartovem konkurentu Searsu, to je podjetju, ki je pod vodstvom generalnega direktorja Edwarda Lamperta poskušalo uvajati znotrajpodjetno tržno dinamiko. Lampert je bil dosleden zagovornik laissez-faire kapitalizma in oboževalec libertarne pisateljice Ayn Rand – z razbitjem podjetja Sears na avtonomne in med seboj tekmujoče enote je poskušal dokazati pravilnost randovskega individualizma. Rezultati tega eksperimenta so bili katastrofalni: posamezne enote Searsa so poskušale povečevati svoj profit na račun drugih enot; profitnost podjetja v celoti pa je zato hitro strmoglavila. Ob tem je prihajalo do vrste bizarnih situacij, ki so neposredno izhajale iz vsesplošnega pomanjkanja kooperacije. Phillips in Rozworski navajata na primer Searsov katalog, v katerem so bili raznovrstni izvijači oglaševani na isti strani kot žensko spodnje perilo.

Kjer je tekmovanje, tam je zmeda. Kjer je kooperacija, tam je uspeh. A uspešno planiranje ekonomije predpostavlja kompleksno logistiko, ki jo Phillips in Rozworski analizirata skupaj z razvojem dveh podjetij: že omenjenega Walmarta in prav tako uspešnejšega Amazona. O podrobnostih tega razvoja tukaj ne moremo razpravljati. Omenili pa bi to, da avtorja na tem mestu govorita o vedno lažji implementaciji planskega gospodarstva. Gre za proces, ki ga pogojujejo razne računalniško-informacijske inovacije, s katerimi postane možno planirano približevanje tisti usklajenosti med ponudbo in povpraševanjem, ki je nemara poglavitni znak uspešne ekonomije.

Kljub nezakritemu spoštovanju, ki ga Phillips in Rozworski izkazujeta pred logističnim čudežem Walmarta in Amazona, pa vseeno velja, da avtorja iskreno ne marata kapitalizma in z njim povezanega imperativa po večanju profitov. Planiranje ni nujno tudi demokratično planiranje – nedemokratično planiranje, ki je učinkovito pri proizvajanju dobička za kopico najbogatejših, pa ni učinkovito pri proizvajanju splošne blaginje.

Phillips in Rozworski izpostavita nekaj ključnih primerov, v katerih profit celo neposredno ogroža človeško vrsto.  Najočitnejši izmed teh je povezan z ekološko krizo, s proizvodnjo fosilnih goriv, ki ostajajo vir profita, kljub temu da ima njihova uporaba potencialno apokaliptične posledice. Najbolj zanimiv primer, o katerem razpravljata Phillips in Rozworski, pa zadeva relativno ignoriran, a vsekakor zaskrbljujoč zastoj v proizvodnji antibiotikov.

Baje so nas bakterije začele prehitevati – pojavlja se vedno več primerov bakterijskih infekcij, proti katerim obstoječi antibiotiki niso učinkoviti. To za inficiranega nesrečnika lahko pomeni ali smrt ali pa zdravniško odstranitev uda. Čeprav bi delo na novih antibiotikih vsekakor bilo koristno, pa farmacevtska podjetja v tem podvigu ne vidijo dovolj profita, kar pomeni, da za razvoj novih antibiotikov ni dovolj investicij. Zdravila, ki jih ljudje potrebujejo le redkokdaj, pač niso tako dobičkonosna kot tista, ki jih ljudje uporabljajo stalno ali pogosto. Privatni sektor nas očitno ne bo rešil pred prihajajočo katastrofo.  

Reševanje pred mnoštvom potencialnih distopij in z njimi povezanih katastrof zahteva vrsto sistemskih sprememb, ki nas popeljejo onkraj ekonomskega planiranja velikih podjetij; onkraj planiranja za ekonomsko manjšino, ki je pripravljena žrtvovati dobrobit in obstoj večine na oltarju profita. Implementacija tovrstnih sistemskih sprememb pa v prvi vrsti predpostavlja vzpostavitev ideološkega prostora, v katerem nam je znova dovoljeno upati na generalizirano in demokratično plansko gospodarstvo. Gre za nekompromisno utopijo, ki jo Phillips in Rozworski podkrepljujeta s konkretnimi logističnimi razmisleki; z razmisleki, ki nadomeščajo abstraktne in večinoma nekoristne izreke o kolektivizaciji produkcijskih sredstev. Knjiga The People's Republic of Walmart nas lahko popelje marsikam; v idealnem primeru pa bo človeštvu služila kot ključni prispevek k formaciji komunističnega projekta za 21. stoletje.

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.