Krstiti socializem

Ničkolikokrat razblinjene in ponovno zasejane sanje zagovornikov socialistične misli pričajo o neobhodnosti teoretskega okvira v sodobnih družbah. Kjer biva sistem, ki temelji na izkoriščanju prebivalstva, tam se kot njegova senca udejanji zahteva po višji družbeni enakosti. Ekonomske ureditve najbrž že ni povsem dobro prepustiti oni, menda nevidni roki. Danes obravnavano delo, ki je prejšnje leto v prevodu izšlo pri Založbi Krtina, pa ni nekakšna eksplicitna kritika kapitalizma, nasprotno, ponuja zlasti pregled leve politične struje. Profesor filozofije na Univerzi v Strasbourgu Franck Fischbach v svojem delu Kaj je socialistična vlada? Kar je živo in kar je mrtvo v socializmu predstavi nekaj temeljnih značilnosti socialistične misli in jih podvrže ponovnemu premisleku. Hitro se postavi vprašanje, zakaj je avtor za najprimernejšega predstavnika levice izbral prav socializem in ne liberalizma ali komunizma. Anarhizem in druge slabše zastopane formulacije leve politične sfere so v delu izpuščene, kot v mladosti tist manj priljubljeni prijatelj, ki smo ga vedno nekako »pozabili« povabiti na druženje.

Socializem avtor razume kot skupek filozofskih hipotez, ki ga postavi nasproti dominantnemu neoliberalizmu. S komunizmom obračuna hitro: predstavi ga kot idejo, ki »korenini v antiki in ima srednjeveško zgodovino«, kot takšen pa naj bi bil neumesten v sodobnih družbenih okoliščinah. Fischbach argument  neprepričljivo utemelji z navedbo srednjeveških italijanskih mestnih komun in opredeli, da komunizem ne dopušča diferenciacij družbenih vlog. S tem je ta diskurz tudi zaključen.  Podobno sta v kontekstu svojega zgodovinskega nastanka v času razsvetljenstva na ozemlju dežele, v kateri so v istem času popularizirali bagete, predstavljeni idejni zasnovi levice in liberalizma. Pogled na cikličnost dogajanja in razmerje med levimi političnimi strujami predstavi s citatom: »Ko prekine svojo vez [...] s socializmom, se levica pred našimi očmi potopi v liberalizem kot v reko, iz katere je sama nastala in v kateri bo zanesljivo izginila.«

Socializem naj bi bil za družbeno realnost najprimernejši ravno zaradi svojega nastanka v obdobju bliskovitega industrijskega razcveta. Temeljno poslanstvo njegovega obstoja predstavlja zagotavljanje enakopravne družbe, temelječe na medsebojnem sodelovanju. Hkrati avtor poudarja obveznost nenehnega preizpraševanja teoretskega okvira; potrebno ga je potopiti v reko, z njega izprati pretekle grehe in ga očiščenega pripraviti za sedanjost. Na drugi strani sta kot nevredna redefinicije predstavljena liberalizem in komunizem, katerih izvirnih grehov očitno ni mogoče očistiti.

Knjiga pod drobnogled vzame formulacijo treh izvirnih grehov socializma, kot jih je v delu Ideja socializma leta 2015 predstavil nemški filozof Axel Honneth. Ta prvim socialistom očita, da so zastopali družbeno pojmovanje svobode, zasidrano  izključno v ekonomski sferi. S tem pa naj bi odprli pot do oblikovanja režimov, ki so zanemarjali osebne in politične oblike svobode. Honneth želi razširiti dojemanje prostosti na sfero osebnih razmerij in demokratičnega delovanja. Fischbach to plemenito držo sicer pohvali, hkrati pa se vpraša, zakaj bi tovrstna vprašanja reševali v kontekstu socializma in ne kot zagovorniki političnega liberalizma.

Drugi greh socialistov naj bi predstavljalo zmotno prepričanje, da je v kapitalističnih družbah obstajal nek naravni nosilec socializma. Da so teoretiki delavskemu razredu odmerili specifičen prostor v družbi, katere pa ni zastopal v celoti. Na to trditev Fischbach odgovarja, da je socializem prvenstveno res naslavljal proletariat, vendar zato, ker se je delavsto samo prepoznalo v njem. Zmota je bila torej v prepričanju, da je naslovnika socializma mogoče najti kot danost in ne kot nekaj, kar je potrebno še zgraditi. To odmerjenost je Honneth poskušal preseči z razširitvijo subjekta proletarcev na državljanke in državljane. S tem naj bi bila za vse mogoča participacija v javnem političnem diskurzu, kar pa ponovno poraja vprašanje o smiselnosti takšne zahteve. Ali ni participacija zopet bolj kot vprašanje socializma stvar liberalizma ali demokracije? Fischbach obratno način razširitve vidi ravno v ponovni osredotočenosti na sfero dela in proizvodnje. Zanj je bistvenega pomena demokratično sodelovanje delavcev v proizvodnih obratih, od koder bi se svoboda lahko posplošila in razširila na celoto družbenega življenja.

Poslednji greh socialistov predstavlja domneva, da se bodo družbene spremembe zgodile kot posledica zgodovinske nujnosti, spleta okoliščin, ki bodo rezultirale v padcu takratnega sistema in stvarjenju socializma. V osnovi torej vidik kapitalizma, ki »neizogibno vodi onstran sebe«. Fischbach se na tem mestu vrne k bradatemu fotru Marxu, s katerim ugotavlja, da je subjekt revolucije tisti »ki lahko revolucionira družbo samo pod pogojem, da se najprej revolucionira sam«. Zmožnost za prestrukturiranje družbe tako ni dana, potrebno jo je oblikovati in osvojiti. Izhodiščno točko v ponovnemu formuliranju strukture socializma avtorju predstavlja ideja človeka kot družbene živali. Ne le, da ta za svoje funkcioniranje potrebuje druge ljudi, temveč »delovanje enega najde v delovanju drugega [...] nujno dopolnilo«. Takšna vzajemna odvisnost in elevacija se udejanita kot izkušnja odvisnosti posameznika od preostalih, sočasno pa se kot nepogrešljiv izkusi tudi sam invidivuum.

Kaj je socialistična vlada? Francka Fishbacha ponuja osnovni oris slike novejših idejnih tokov socializma, vprašanj pa se avtor loteva s suhoparno distanco, značilno za akademsko pisanje. Knjiga je prežeta s subtilnim optimizmom, ki bi z upanjem uspel navdati celo cinične posameznike, ki že desetletja čakajo na začetek prave revolucije. Vendar konec ni svetel; pisec zaupanju v družbeno preureditev slednjič spektakularno izpodnese tla pod nogami. Ravno osnovni teoretski okvir naj bi bil vzrok, zakaj se »socializem natanko ne bo mogel nikoli reducirati niti na preprosto upravljanje s sredstvi, niti na čisto administracijo stvari. In natanko v tem leži vsa težava: liberalizem upravlja s sredstvi, ki družbenim procesom omogočajo čim učinkoviteje izvajati funkcije, ki so spontano njihove, socializem pa poskuša te procese organizirati tako, da jih usmerja k družbenim oblikam s čim večjo stopnjo popolnosti – zato se bo vedno lažje in enostavneje zadovoljiti s prvim in preložiti na kasneje napor, ki ga od nas zahteva socializem.« Kljub problemom socializma pa se ni mogoče otresti občutka, da bi bil križev pot poplačan. Za dobro mero na koncu pomodrujmo še z latinskim pregovorom: »Ex nihilo nihil fit,« torej: »Iz ničesar nič ne pride.«

S socializmom je čofotal vajenec Tadej.