Literarna kritika kot self-help

Slovenska literarna kritika od nastanka do uveljavitve ni imela najsrečnejše poti. Namesto da bi vznik pripomogel k razširjanju in pluralnosti kritike, je že takoj pokazal na njeno ideološko omejenost, najjasneje v recepciji del Luize Pesjak in Pavline Pajk. Peščica kritikov, ki je takrat aktivno delovala, je bila moškega spola, in še pomembneje, dela je ločevala na podlagi služenja nacionalnosti in utilitarizmu. Osnovna premisa njenega delovanja je bila namreč dela ločevati na tista, ki lahko Slovencem pomagajo pri emancipaciji in uveljavitvi, in tista, ki tega ne počnejo. Pesjak in Pajk po mnenju takratnih kritikov tega nista počeli - obe sta bili namreč očitno usmerjeni v žanr ženskega ljubezenskega romana, ta pa ni veljal za narodotvornega. Ženske so namreč toliko narodotvorne, kolikor otrok lahko pač dajo. Situacija se ni bistveno izboljšala v prvi polovici 20. stoletja, nemara šele v sodobnih časih prihaja do prave osamosvojitve literarne kritike od literarne teorije na eni strani in od publicistike na drugi.

Literarna kritika z ukinjanjem in zmanjševanjem prostora za kulturne vsebine izginja iz vsakodnevnih medijev, kar po svoje ni problem, ker še vedno obstajajo specifični mediji za kritiko. A prav zato, ker prostor v literarno usmerjenih medijih zavzemajo kritike, prihaja do vse manj pisanja o literarni kritiki, o sistemu, na katerem se kritika (z)gradi. Če ima Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani eminenco, ki uči pisanja poezije, je za recepcijski konec poskrbljeno dokaj klavrno z zgolj enim seminarjem. Zato je nedavni izid zbirke esejev Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali še toliko pomembnejši.

Z naslovom zbirka spominja na nekoliko starejšo razpravo francoskega avtorja Pierra Bayarda Kako govoriti o knjigah, ki jih nismo prebrali, ki je izšla leta 2011 pri Sodobnosti. Izid slednje je razdvojil javnost, saj je precej šolsko predstavila bistvo govora o knjigah, kar je tudi literarna kritika. Podobne tematike se loteva tudi Pišek v prvem eseju zbirke, ko govori o izbiri oziroma neizbiri določenih kanoniziranih naslovov za osebno branje. Pri tem imamo dejansko opravka z neke vrste stereotipno podobo kritika, ki ni samo knjižni molj, ampak dobesedno knjižni prežvekovalec in prav zato, ker je dal skozi svoj sistem toliko več naslovov, lahko presoja nove izdaje. Situacija je sicer povsem obratna - tudi naslov, kot je Neznosna lahkost bivanja češkega pisatelja Milana Kundere, lahko izpade z bralnega seznama nekoga, ki se z literaturo ukvarja profesionalno. In to pravzaprav nič ne pove, ne o njem ne o njegovi poklicanosti.

Začetni eseji so tematsko posvečeni vprašanju, kaj naredi literarnega kritika, potem pa se fokus premakne nekoliko naprej, na vprašanje jezika. Vsi avtoričini eseji jasno nagovarjajo bralca z zelo specifičnim profilom: mlajšega, inteligentnega, zaznamovanega s slovenščino kot maternim jezikom in angleščino kot jezikom, v katerem se nahaja večina teoretske vednosti, ki ga zanima. Pišek trdi, da zaradi takšne razporeditve prihaja do razmaha pisanja v obeh jezikih, pri čemer ne prevladujeta drug nad drugim, ampak se pravzaprav dopolnjujeta. Ne gre za brezbrižnost do maternega jezika, ampak zgolj za zahteve, ki jih imata oba posamezna jezika do svojih uporabnikov. Na tem mestu navaja predvsem slogovne posebnosti pisanja v obeh jezikih. Slovenska nabuhlost in baročnost v slogu namreč ne moreta delovati v angleščini, ker slednja zahteva natančnost, predvsem pa jasnost v sporočilnosti.

Pišek prav s tem vzpostavi alternativo slovenskemu akademskemu strahu pred angleščino, saj slednjo vzpostavi kot slovenščini paralelni sistem s pravili in kodi, ki niso povsem enaki slovenskim in se tudi ne bi smeli zgolj prenesti iz enega v drug jezik. Ko na jezika pogledamo s te perspektive, je jasno, da med njima ni posebnega antagonizma in ga prav zato ni smiselno vzpodbujati.

Pišek v debato o slovenski literarni kritiki prispeva še en pomemben vidik, in sicer vprašanje sodobnega slovenskega eseja, prek katerega je vsakovrstna kritika največkrat posredovana. Največje napake pri pisanju eseja razvrsti na več podtočk, pri čemer večkrat izpostavi vsebino in slog. Kot vsebinsko problemsko točko slovenskih esejev navaja ponavljajoče se nanašanje na slovensko zgodovino, na prevpraševanje enih in istih dogodkov, kar daje vtis, kakor da je pisec v mehurčku, v katerem mu sodobnost ne pride zares do živega. Če povzamemo primer iz zbirke - ocenjevanje hotdogov je dovolj dobro za pisce revije, kot je New Yorker, za slovenskega pisca pa to enostavno ni dovolj vzvišena tema.

Slog je druga težava slovenskih esejev, ki pa je s prvo povezana. Ker se pisci lotevajo bolj ali manj istih tematik, poskušajo drugačnost dosegati prek sloga, ki pač mimo omejitev tematike ne more. Tako prihaja zlasti do hermetičnosti pisanja in prav zato do upada v branju esejev. Očitek o vsebini in slogu mogoče res izzveni banalno ob omembi članka o recenziranju stojnic za hotdog, toda Pišek prav s tem pokaže na okostenelost slovenskega eseja, ki niti v vsebini niti v formi ne ustreza temu, kar je berljivo.

Zato toliko bolj preseneča, ko očitke za to usmeri v Ministrstvo za kulturo, v njegove nedosledne in zastarele strategije, hkrati pa niso omenjeni pritiski posameznih uredništev v slovenski medijski krajini, ki se po zahtevah do piscev med seboj zelo razlikujejo. Uredniške politike so nasploh tematika, ki se je le malo piscev upa zares lotiti. Že res, da gre pri tem za Avgijev hlev, v katerem bi največje posledice nosili prav pisci, toda popolni umik ključnega člena iz diskurza o tem, kakšno je pisanje trenutno in kakšno bi lahko bilo, deluje okorno. Hkrati vzbuja pomislek, da je posredi tudi samocenzura v strahu pred morebitnimi posledicami.

Kljub temu je pričujoča zbirka eden izmed pomembnejših prispevkov k slovenski literarni kritiki. V času, ko je ta vse manj prisotna in tudi vse manj profesionalna, so prav književne izdaje tiste, ki imajo potencial znanja, ki ga imajo literarni kritiki. Večji problem od nebranja je dejansko nezmožnost recepcije prebranega, kakor kaže Pišek. Prav zato bi bila umestitev Knjige, ki smo jo vendar vsi prebrali na polico s knjigami za samopomoč povsem legitimna.