Ni dvoma

Razvpita avtorica obravnavanega dela je sicer najbolj poznana po svojem teoretskem raziskovanju feminizma, a kot trdita oba pisca spremne besede k Etiki dvoumnosti, Primož Repar in Dagmar Smreková, je kasnejše feministične misli de Beauvoirove moč utemeljiti predvsem ali celo zgolj skozi eksistencializem in etiko, ki se napaja pri istem izvoru. KUD Apokalipsa je z izdajo prevoda Etike dvoumnosti tako poskrbel ne zgolj za boljše poznavanje enega temeljnih feminističnih teoretskih besedil, pač pa za približanje unikatne in malo poznane etične pozicije.

Naslovna sintagma lahko sicer kmalu zavede, kajti dvoumnost je pogosto razumljena kot nekaj negativnega, kot nestanovitnost, še bolj kot naključnost ali popolna arbitrarnost, za kar pa v tem primeru nikakor ne gre. Avtorica termin razloži na naslednji način: „Pojma dvoumnosti ne smemo pomešati s pojmom absurdnosti. Če izjavimo, da je eksistenca absurdna, zanikamo njeno zmožnost samo-osmišljana; če pa rečemo, da je dvoumno, pa predpostavljamo, da smisel ni nikoli dokončno določen, da ga je treba neprestano osvajati.“ Etika dvoumnosti s tem zajema tisti miselni tok, ki ga je najbolj spopulariziral Nietzsche in preobrazil v voljo do moči in ga propagiral kot ustvarjanje smisla, vrednot in pomenov, a pri njemu gre to žal na račun drugega.

Eksistencialistična etika, kot jo oblikuje de Beauvoir, sicer ohranja ta moment božanskega, kreacionističnega "nadčloveka", ki sam kreira svoje dobro in ki mu nobene vrednote niso dane, a vseeno ne izpelje istih radikalnih zaključkov kot Nietzsche. Sama opaža, da se eksistencialistični etiki in tudi eksistencializmu kot takemu pogosto očita praznost, to je pojmovno misel, ki nam ne daje nobenega konkretnega napotila, kako in kaj. Avtorica se do neke mere strinja, a vseeno začrta prelomno razliko, ki spodkopava tako absolutno voljo do moči kot razbija praznost osnovne formulacije. Bistveni del se tako krije v jedru samega eksistencializma, to je v videnju eksistence pred esenco, torej fundamentalno v človekovi svobodi. In ker je svoboda temelj posameznika, je tudi etika osnovana skozi ta isti princip. V kolikor bi želeli oblikovati neko temeljno maksimo, pa bi jo prav tako morali vezati na svobodo, in sicer bi se glasila v smeri zapovedi zasledovanja svobode vseh vpletenih.

Poizkušajmo se jedru približati še z enim navedkom: „“Dostojevski potrjuje: 'Če boga ni, je vse dovoljeno.' Danes verujoči ta stavek obračajo v svoj prid. Predpostavljajo, da je postavljanje človeka v njegovo usodo zavračanje vsakršne etike. Toda odsotnost boga še zdaleč ne dopušča vsega, nasprotno: prav zato, ker je človek prepuščen sam sebi, so njegova dejanja dokončna in absolutno zavezujoča; odgovoren je za svet, ki ni delo tuje sile, ampak njegovo lastno, svet, v katerega se vpisujejo tako njegovi porazi kakor tudi njegove zmage.“ Ne zgolj moč, pač pa je na posameznika prenesena tudi odgovornost. Do sveta, do sebe in seveda do drugega. Ta drugi, to isto svobodno bitje, je na isti ravni kot jaz, in s tem ne gre zgolj za dominacijo, pač pa za razumevanje skupnega oikosa. Svoboda je s tem tisti edini skupni temelj, ki naju veže in svoboda nama določa, da morava s svojimi ravnanji spoštovati in potrjevati to isto svobodo.

Svobodni posameznik je torej tisti, ki v odnos do drugega vstopa skozi položaj enakovrednosti. Samo v primeru, da ta odnos potrjuje svobodo, je lahko odnos etičen, v nasprotnem pa se pričnejo odvijati različni negativni mehanizmi, ki jih lahko opazujemo na delu tudi v današnji realnosti. Avtorica najbolj pereč družbeni problem zajame v zvezo 'resnega človeka', to je posameznika, ki se sprijazni z danimi mu normami, ki se na nek način odpove lastni svobodi, zato da živi neko rutinirano življenje s podarjenimi mu partikularnimi bonitetami. Tak posameznik si dela utvare o absolutnih etičnih zapovedih, o obstoju pravilne ali krivične morale, o nedotakljivosti družbenih razmerij. Ne upa si prevpraševati posameznih situacij, boji se tabujev in se obnaša servilno. Njegov odnos z drugim pa je zgolj izvajanje priučenega obnašanja. Tukaj je potem še problem nihilista, ki prezira svobodo drugega, pa problem umetnika, ki ustvarja nove malike, itd. Skratka, različna poimenovanja za različne tipe anomalij v oziru na etiko dvoumnosti.

Presenetljivo pri delu je, kako sveža in aktualna se zdi analiza avtorice. Večino modernih tegob se da dejansko analizirati skozi prezentirani miselni aparat. In ob prebiranju zagotovo lahko potrdimo predpostavko, da je Drugi spol v veliki meri lahko nastal prav na podlagi Etike dvoumnosti, ki izenačuje posameznike in jim nalaga brezpogojno odgovornost tako do sebe kot do drugega. Omeniti velja še obširni spremni besedi, kjer Smreková skozi analitično razlagalni slog pojasni ključne točke dela, hkrati pa je v veliko pomoč pri razjasnjevanju nekaterih manj jasnih delov. Repar pa je v svojem prispevku bolj eksperimentalno inovativen in skuša Etiko dvoumnosti po eni strani pripeti na Kierkegaarda kot praočeta eksistencializma, po drugi strani pa zasleduje aktualne pojme nove oikonomije odnosov in skuša obravnavano navezati na lasno misel o eksistencialni revoluciji kot zastavku individuuma, ravno takšnega, kot ga pravzaprav predpostavlja de Beavoirova. Knjiga kot celota skratka predstavlja nujno branje za različne miselne tokove in odpira novi krog pogajanj o družbenem preporodu.