O levičarjih, ki to niso bili

O levičarjih, ki to niso bili

Recenzija izdelka
21. 8. 2020 - 13.30

Angleški konzervativec Roger Scruton se je sprva uveljavil kot prodoren strokovnjak za filozofijo Spinoze, Kanta in Wittgensteina ter zgodovino filozofije vobče, danes pa je verjetno bolje poznan kot neizprosen kritik levih intelektualcev. Leta 1985 je namreč napisal delo Thinkers of the New Left, napad na »prevladujoči marksistični in postmarksistični fundamentalizem v britanski akademski sferi«, kot se je izrazil. Knjiga ‒ sistematična dekonstrukcija, ali bolje, destrukcija štirinajstih najbolj prepoznavnih levičarskih mislecev ‒ je izzvala val ogorčenja in prispevala k zatonu njegove akademske verodostojnosti. A s tem še ni rekel zadnje besede. Leta 2015 je pri založbi Bloomsbury delo izšlo pod novim naslovom Fools, Frauds and Firebrands: Thinkers of the New Left. Scruton je za novo izdajo vsebino prenovil in dodal poglavji o Slavoju Žižku ter Alainu Badiouju. Od lanskega leta je ta posodobljena izdaja v prevodu Nike Neubauer pri založbi Družina na voljo tudi v slovenščini.

Kaj povezuje filozofijo Michela Foucaulta, Louisa Althusserja, Jeana-Paula Sartra, Jürgena Habermasa, Antonija Gramscija, Jacquesa Lacana, Erica Hobsbawma in Gillesa Deleuza? Po Scrutonovem mnenju je to radikalna politična orientacija, ki že štirideset let hegemonsko vlada na vodilnih izobraževalnih institucijah po vsem svetu. Omenjenim mislecem dalje očita protisloven, nesmiseln in nejasen diskurz, naperjen proti imaginarnemu sovražniku: buržoaziji, kapitalizmu, sofizmu ali revizionizmu. Njihovi teoretski podvigi so zanj vedno podrejeni dogmatičnim političnim interesom levice. Pod pretvezo emancipacije z ezoteričnimi koncepti le relativizirajo ustaljene vrednote ‒ družino, nacijo in družbeno stabilnost. Zaradi svoje zgolj kritične naravnanosti pa pozabijo, komu sploh govorijo. Posledica take kvazielitistične drže je nedostopnost njihovega dela in odtujitev potencialnega občinstva.

Izvor pretencioznega levičarskega intelektualizma je, po Scrutonu, historični materializem: znanost razsvetljene zarotniške in sektaške manjšine, poklicane, da neukim razodene najkompleksnejša protislovja eksistence. Ključno orodje, ki ga pri tem akademiki uporabljajo, je za Scrutona jezik, ki v njihovem delu prevzame obliko orwelljanskega novoreka: levičarsko onaniranje z besedami je sredstvo totalnega gospostva nad obstoječim, zadnji korak v obvladovanju vsega naključnega. Vzpostavlja svet, v katerem delovanje ni več mogoče. 

Če Scrutonova figura zarotniškega knjižnega molja ni že sama po sebi dovolj bizarna, slamnata in pretirana, k površnosti njegovega dela prispeva izbor avtorjev. Obravnavane mislece je dostikrat povezovalo le deklarirano levičarstvo, teoretsko in stilsko pa so nemalokrat ubirali različne poti in prihajali do zelo različnih, če ne celo nasprotnih zaključkov. Scruton sicer prizna, da so teorije mislecev nove levice specifična spoznavna orodja z lastnimi objekti in produkcijskimi predpostavkami, a jih obravnava kot ideološko tančico, ki prikriva homogene politične interese. Po njegovem ni v njihovem delu niti sledu iskrenega intelektualnega interesa za resnico. Zanj so vsi obravnavani avtorji teoretski teroristi in politični dogmatiki, ni pa zmožen opaziti njihove globoke samokritičnosti, ko preizprašujejo svojo vlogo v razmerju do občinstva. Althusser, na primer, je v marksistično znanost verjel le pogojno, saj objektivni pogoji zgodovine, ki jih diktirajo množice ne sovpadajo nujno z vrednotami vladajočih. Ali pa Foucault, ki je neusmiljeno preučeval, kako so različni diskurzi, med drugimi tudi politični in teoretski, umeščeni v verige oblastnih razmerij. Površno je trditi, da so tako raznoliki misleci, kot sta introvertirani član francoske komunistične partije Althusser in nastopaški, a scela apolitični Lacan, vsi enako zaklinjali revolucijo, ukvarjanje z njenima 'pred' in 'po' pa so pustili na miru. Seveda ne pomaga, da Scruton svojo študijo zaključi z moraliziranjem, češ, da so se ti teoretiki navdihovali pri »komunističnih klavcih«. Tu se navsezadnje razodene njegova lastna metafizičnost, saj večina izmed teh mislecev nikoli ni sodelovala v kakšnem revolucionarnem gibanju. Povrh pa še očitna imperialistična ozkoglednost, saj spregleda, kako so realsocializmi zatiranim, koloniziranim in zato obubožanim ljudstvom omogočili, da so se modernizirala in osvobodila. 

Scrutonovo poenostavljanje je pripisati specifičnemu razumevanju politične levice, ki se po njegovem ni spremenila že od jakobincev in francoske revolucije. Zanj je levičarstvo še vedno militantna opoziciji obstoječi oblasti, ki se zavzema za odpravo takšnih ali drugačnih neenakosti. Ne premore čuta za teoretske tančine. Marksistični materializem na primer, je zanj identičen althusserijanstvu in to kljub temu, da prvi izkoriščanje razume izključno kot zgodovinska protislovja razvoja produkcijskih sredstev, drugi pa temu dodaja materialistično koncepcijo ideologije, ki značaju zatiranja prida kompleksen preplet diskurzivnih in nediskurzivnih teoretskih in vsakdanjih dimenzij. Marsikateri pojem, na primer Deleuzov rizom ali Lacanov Veliki Drugi, dve pomembni koncepciji subjektivacije, je Scrutonu le verbalna prtljaga. Na ta način sam sofistično nagovarja marsikaterega bralca, ki mu je v razumevanje teoretskega žargona mislecev 20. stoletja pretežko vložiti potrebni napor. Čeprav je očitek nerazumljivosti dostikrat na mestu, bi bilo za celovito kritiko teoretskih podjetij teh mislecev treba dokazati, da bi lahko bili jasnejši in je torej njihova diskurzivna praksa ločljiva od njihovih pojmov. Zato pa je treba najprej verjeti, da so res poskušali nekaj povedati.

Scrutonovo delo nas ponovno vrača k desetletja stari debati o postmodernizmu in postmarksizmu, ki sta danes v skrajno desnih krogih postala grešna kozla za propad ter dekadenco takozvane zahodne kulture. A izraza sta učbeniški primer praznega označevalca. Recimo, da za postmodernista lahko okličemo nekoga, ki pod zastavo retoričnega sofizma prodaja oportunistični relativizem in priznava resničnost le večnemu boju malih razlik. Recimo, da bi o postmodernizmu lahko govorili tudi na področju akademskih disciplin za časa konca 'velikih' teorij in idej, ko imamo opravka s čedalje večjo razdrobljenostjo ter hkratno politizacijo izobraževalnih vsebin. Če je v postmodernizmu dovoljeno karkoli, potem ne moremo zanikati, da bi lahko sovpadel z naborom tako levičarskih kot desničarskih diskurzov ter politik, do katerih pa so bili Althusser, Habermas, Hobsbawm, Žižek in Badiou večkrat skeptični. Žigosanje intelektualnih gurujev iz 60. in 70. let, ki so se že takrat otepali tovrstnih poskusov predalčkanja, po drugi strani pa so gojili radikalno različna prepričanja, tudi danes ne more biti pretirano produktivno. Scrutonovo izpostavljanje elitizma in vzvišenosti prenekaterih levičarskih intelektualcev je gotovo na mestu, a na žalost ne zajame kompleksnosti opusa kritiziranih avtorjev, ki so se večkrat zoperstavili tako spontanosti kot birokratizmu politične levice. 

Navsezadnje pa se s Scrutonom ne moremo strinjati tudi zaradi njegove neumorne konzervativnosti. Najbrž ga najbolj moti, da so misleci nove levice v poslopja zastarelih izobraževalnih trdnjav vnesli v tistem trenutku še kako potreben prelom s tradicijo. Vsaj v tej gesti ostajajo relevantni še danes in tudi za tiste, ki bodo v akademijo prinesli nove teoretske prelome.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness