Otroci Avstrije

Recenzija izdelka
24. 4. 2020 - 13.30

Današnja Humanistika se bo mudila s habsburškim imperijem in njegovo »novo zgodovino«, kot jo je spisal ameriški zgodovinar Pieter Judson. Knjiga Habsburški imperij: Nova zgodovina je sicer izšla že pred nekaj leti in že velja za prelomno, saj na glavo obrne temeljne predpostavke o razvoju narodov stare monarhije. Naj že uvodoma razgrnemo osrednji argument: Judson  diametralno nasprotuje tezi, da je črno-žolta monarhija zatirala narode in da je njen postopen razpad šele omogočil njihovo emancipacijo. Po Judsonu je habsburški imperij aktivno kultiviral nacionalno raznolikost in še več – nacionalne države so nadaljevanje, posledica in razvojne naslednice imperialne tradicije rajnke Avstrije. Kontinuiteta pa naj ne bi bila samo institucionalna in simbolna, ampak tudi ideološko pragmatična. Judson namreč vse državice, ki so nastale iz nekdanje monarhije, označi kot »male imperije«, se pravi so same postale to, kar so – po Judsonu neupravičeno – očitale monarhiji: centralistične zatiralke manjšinskih nacionalnosti, ki so bile do vprašanja narodnosti neprimerno bolj zatiralske od nekdanjega imperija, kjer se je bilo mogoče identificirati po lastni volji in se prostovoljno vključiti ali graditi dvojezične institucije.

Predpona »nova« v Judsonovi zgodovini se tako nanaša na zakoreninjeno predstavo o črno-žolti monarhiji kot »ječi narodov«, kaj naj bi bila »stara« zgodovina. Teza o »ječi narodov« je sicer že dolgo problematizirana kot propaganda iz avstrijskega pepela vstalih narodov, čeprav še vedno vedri v učnih načrtih in na državnih proslavah. A tudi revizionistične kritike monarhije so primarno stvar posameznih zgodovinarjev, ki s perspektive posameznih narodnosti prevrednotijo pomen monarhije na njihove države. Judson se tako loti dveh na videz nasprotnih bregov: monarhijo skuša zaobjeti karseda celovito, a glavni fokus je vendarle razvoj nacionalizma in samega pojma nacije.

Osrednja tema knjige je prav tako vprašanje, kako so se pojmi »nacionalnost«, nacija in nacionalizem ter tudi pojem domovina spreminjali ali, bolje rečeno, gradili skozi čas. Tako je domovino predstavljala ožja regija rojstva, dočim je nacija precej časa obstajala kot oznaka za stare privilegije določene elite, na primer hrvaške, češke, ogrske ... Sčasoma se sicer pojem aplicira na širše množice predvsem skozi rabo jezika, čeprav, paradoksalno, nacionalne elite niso nujno govorile tega jezika. Ključni problem je odnos nemškega jezika do ostalih, torej primat nemščine kot upravnega in vojaškega jezika, ki je bil obči kamen spotike. A Judson poudarja, da  je cesarstvo favoriziralo nemščino kot upravni jezik s pragmatičnih vidikov, ni pa ga nikoli vsiljevala podložnikom v vsakdanjem življenju. Po drugi strani je odpor proti nemščini postal mobilizacijsko sredstvo manjšinskih govorcev, ki so skozi nasprotovanje prevladi nemščine našli lahko tarčo v napadih na centralni režim. Judson poudarja, da so bile  nacionalistične epizode zelo fluidne in sporadične, zaradi česar oblikuje termin situacijski nacionalizem, torej nacionalizem, ki se oblikuje skozi določene krizne trenutke v državi. 

Kot smo že omenili, se kot temeljni konflikt v Avstro-Ogrski predstavlja politična nestabilnost kot posledica nacionalnih razlik. Judson omenjeni argument obrne na glavo: nacionalne razlike so same po sebi proizvod politične nestabilnosti. Monarhija naj bi bila neke vrste inkubator nacij, ki je namenoma gojil kulturno in etnično raznolikost, kot je jasno razvidno že iz same ustave:

»Vsa ljudstva v državi so enakopravna in vsako ljudstvo ima nedotakljivo pravico do ohranjanja in negovanja svoje nacionalnosti in svojega jezika … v pokrajinah, kjer živi več različnih ljudstev, naj bodo javne izobraževalne ustanove tako urejene, da ima vsako od teh ljudstev na razpolago vsa potrebna sredstva za izobraževanje v lastnem jeziku in se njegovih pripadnikov ne sili v učenje drugega deželnega jezika.«

Omenjeni citat je torej vzet iz avstro-ogrske ustave in ni ravno neko zgodovinsko odkritje, nacionalistična interpretacija omenjenega člena pa bi se verjetno glasila, da se je Avstro-Ogrska v svoji gnilobi pač morala deloma ukloniti »zdravim« nacionalnim pritiskom. A Judson ni takšnega mnenja. S prepričljivo argumentacijo pokaže, da je bila večnacionalna edinost pod cesarjem cilj in osrednja identiteta, čeprav bi se ob nacionalnih popisih nekateri morda rajši opredelili za »Avstrijce, katolike ali Habsburžane«, a te možnosti prebivalci preprosto niso imeli.

Na edini svetovni razstavi na Dunaju leta 1870 je  avstro-ogrski paviljon raje kot tehnična in znanstvena odkritja za postavljanje pred svetovno javnostjo izbral ravno kulturno mnogoterost znotraj imperija. Judson upravičeno poudarja, da ozemlje Habsburžanov konec 18. stoletja ni bilo bolj jezikovno ali etnično raznoliko kot v Veliki Britaniji, Franciji ali Italiji, a za razliko od omenjenih držav je habsburška monarhija to mnogoterost skušala združiti v svoji različnosti skozi zvestobo instituciji Cesarja. Judson tudi poudarja, da Avstrija nikoli ni dopustila lakote v provincah, kot so jo recimo Britanci na Irskem.

Nacionalistična gibanja so vendarle bila rušilni element imperija, saj prej omenjeni člen ustave, ki je jamčil pravico do rabe jezika, ni jasno definiral, kdo in kje je upravičen do posebne jezikovne obravnave. To je odprlo področje ostrega kulturnega boja, obenem pa na državo naprtilo neslutene stroške mnogoterih upravnih institucij, uradnikov in jezikov. Demonizacija Avstro-Ogrske s strani novonastalih državic je ustvarila množico napačnih predstav in analiz. Ena izmed osrednjih je ideja o postopnem trohnenju monarhije v zadnjih desetletjih, ki je kulminiralo v Veliki vojni in z njo povezani lakoti ter izgubi zaupanja v državne institucije.

Judson dokazuje ravno nasprotno, in sicer da so bila zadnja desetletja obdobje tako velikega napredka in infrastrukturnih projektov kakor tudi živahnega političnega življenja, nacionalna trenja pa so dala temu razcvetu le še dodaten zagon. Bankrotirana država se je zanašala na tekmovalni zagon posameznih nacionalističnih društev pri izvajanju infrastrukturnih projektov. Po drugi strani pa se je sam Dunaj na koncu vojne začel preveč naslanjati na institucije nacionalističnih gibanj, ki jih je recimo zadolžil za razdeljevanje socialne pomoči. To je v prebivalstvu ustvarilo vtis, da so nacionalisti, in ne imperij, tisti, ki skrbijo za ljudstvo. Ko je država razpadla, so nacionalisti edini imeli pripravljen odgovor na vprašanje, kako naj se razdeli nekdanji imperij. Zanimiv je tudi Judsonov poudarek, da so zgodbe o množičnih prestopih slovanskih vojakov v prvi svetovni vojni mit, ki so ga začeli nemški nacionalisti z namenom diskreditiranja čeških. Tako Čehi kakor tudi drugi Sloveni so to medvojno antislovansko paranojo z veseljem nadaljevali in navajali dokaz, da so vendar od začetka na strani antante.  

Delo je monumentalno, saj omenjeno argumentacijo razvija skozi »dolgo 19. stoletje«, torej od časa reform Marije Terezije in Jožefa drugega pa vse do drugega desetletja 20. stoletja. Lajtmotiv knjige je vseskozi vzajemni odnos med različnimi skupnostmi in imperijem. Prvi argument je recimo popis prebivalstva Marije Terezije. Popisi prebivalstva so bili praktično nemogoči zaradi sumničavosti prebivalstva, da bo popis postal temelj za vpoklic in dodatne davke. Popis prebivalstva pa je končno uspel, ko so v cenzus vključili tudi možnost, da poleg svoje imovine in števila družinskih članov državi zaupajo tudi svoj pritožbe. Možnost direktnega naslavljanja in posledično identifikacije s cesarjem in cesarstvom kot zaveznikom napram lokalnim oz. nacionalnim elitam je po Judsonu stalnica ljudskih množic vse do avstro-ogrskega bridkega konca.

Zanimiva je Judsonova interpretacija obdobja vojn z Francijo, ki so v Sloveniji na koncu 19. stoletja postale simbol narodnega prebujenja. Judson tega obdobja skorajda ne omeni oziroma je njegov zaključek diametralno nasproten - napolenske vojne so poskrbele za val spontanega in po Judsonovem mnenju avtentičnega avstrijskega, cesarskega, celo imperialnega patriotizma. Po Napoleonovem porazu so po celem cesarstvu potekala slavja in procesije, njihova organizacija je bila spontana in ne po centralnem ukazu, po drugi strani pa so si bili obredi in načini proslavljanja po imperiju na moč podobni. Judson iz napoleonskih slavij izpelje, da so imela ljudstva cesarstva skupno identiteto in običaje. 

Knjiga Habsburški imperij: Nova zgodovina je vredna branja, saj ponudi bistven razmislek o začetku institucij, ki krojijo našo politično realnost. Tukaj ne mislimo samo na institucijo »Slovenca«, ampak tudi načine, kako se dojema oblast in demokracijo, kakor druge institucije – recimo gospodarsko zbornico ali recimo kulturo ljudskih peticij, naslovljenih na nek razsvetljeni razum. Tudi večni politični antagonizmi različnih pozicij, odnos do države in navsezadnje drže državnikov - recimo teza o Titu kot poslednjem Habsburžanu - dobijo dodatno razlagalno moč. Če že moramo biti pikolovski, moramo poudariti, da je Judsonova sinteza del različnih avtorjev morda preozka, da bi jo imenovali zgodovina, ampak jo moramo dojeti kot dopolnilo. Judson se namreč ne mudi preveč z razlago potekov ključnih dogodkov in mednarodnih premikov, zato bralec potrebuje določeno predznanje.

Drugi očitek sicer izvrstnemu delu je morda prehitra sodba »malih imperijev« kakor nedefiniranost samega pojma imperija. Če je Judson porabil 480 strani knjige, da je previdno razvil konstruktivno naracijo o monarhiji, potem na zadnjih dvajsetih straneh države naslednice mimogrede obtoži »malega« imperializma. Judson za teoretsko zaledje te sodbe vzame vsega skupaj en stavek Hannah Arendt, ki pravi: »Teoretično med imperializmom in nacionalizmom sicer obstaja prepad, toda v praksi ga je dejansko mogoče premostiti.« Verjetno ima prav, a vendarle obtožbe Češke, Jugoslavije in drugih državic zahteva previdnejšo obravnavo, vsaj kolikor jo Judson terja do Habsburžanov. A po drugi strani ima Judsonova teza zagovor tako v teoretski tradiciji okoli razprav o »Srednji Evropi« kakor tudi stremljenju višegrajskih držav, ki iščejo skupno identiteto in vrednote, s tem da je nekdanji imperij morda bolj sprejemljiv skupni imenovalec kot Varšavski pakt, ki še čaka na svojo »novo« zgodovino.

Monumetalno delo Habsburški imperij: Nova zgodovina je že pred dvema letoma izdala založba Sophia v izvrstnem prevodu Monike Habjan.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness