Posojanje glasov

Recenzija izdelka
15. 12. 2017 - 13.00

Malo je v svetu dokumentarnih študij kvalitetnih, ostrih kritik, naperjenih proti aktualnim ustvarjalnim trendom. Pred četrt stoletja – na vrhuncu razprav postkolonializma in feminizmov tretjega vala – je prodornih obsodb dokumentarnosti deževalo, od intervencij v rasizem klasične etnografije do razgaljanja zgrešenih idealov objektivnosti, vsevednosti ter nepristranskosti (s katerimi se nefikcijski film ponaša, četudi jih nikoli ne zmore doseči). Ti napadi na zablode tradicionalne dokumentarnosti so se vsekakor izkazali za pomembne, vendar so do danes pripadniki polja filmskih študij – po mnenju Pooje Rangan, avtorice knjige, okrog katere se vrti današnja Humanistika – storili le malo, da bi kritike teh tendenc posodobili ter pojmovno nadgradili za potrebe enaindvajsetega stoletja.

Nekje od devetdesetih dalje naj bi v dokumentarnem filmu vladala samorefleksivnost, tako tehnična kot vsebinska. Nevtralnost je v sodobnem nefikcijskem filmu passé, namesto nje pa smo priča taktikam subjektivnosti, sofisticirane ironije ter eksperimentatorstva, ki pretvezo nepristranskega opazovanja, pod katero se je včasih tihotapil imperializem, smatrajo le za manjšo blodnjo, neroden zgodovinski moment, ko je žanr pomotoma skrenil s svoje poti. Toda postavki, da je sodobni – torej bojda »razsvetljeni« – dokumentarni film svojo historično vez z izključevalnimi praksami pretrgal, asociacije z orientalizmom pa prerasel, knjiga Immediations: The Humanitarian Impulse in Documentary, izdana letos poleti pri založbi Duke University Press, odločno nasprotuje.

Rangan je ena številnih modernih raziskovalk, ki z oznako dokumentarec ciljajo na nekaj širšega od zgolj projiciranih gibljivih podob. Immediations v domeno dokumentarnosti z enako lahkoto kot celovečerni film vključuje še street fotografijo, večerna televizijska poročila ter multimedijske instalacije, ohlapnost osnovne definicije pa se v večjem delu knjige obrestuje. Uvodno vprašanje zveni preprosto: »Kaj ogrožena človeška življenja naredijo za dokumentarce?« Rangan, zavedajoč se nejasnosti izhodišča, doda, da se »kot ustvarjalci, kritiki in gledalci dokumentarcev takšnih vprašanj lotevamo le redko. Namesto tega verjamemo, da dokumentarnost deluje v imenu deprivilegiranih oseb, in sicer tako, da film 'posodi glas tistim, ki ga nimajo.' Ta knjiga bo trdila nasprotno.«

Filmske delavnice za Američane, ki so preživeli hurikan Katrina; fotografije, posnete s strani hčerk in sinov indijskih prostitutk; dokumentarci, v katerih neverbalni avtisti spregovorijo: s pomočjo pozornega branja teh in podobnih medijsko-humanitarnih intervencij Immediations gradi polemično tezo, da trpeči, ogroženi ali marginalizirani človeški subjekti niso zgolj gorivo ali material, ki sodobnem dokumentarnem filmu omogoča obstoj, temveč obenem tudi proizvod teh istih dokumentarnih upodobitev.

Nemočnim, ubogim in zapostavljenim članom družbe – Rangan namreč v svojih štirih poglavjih omenja begunce, avtiste ter deprivilegirane otroke – naj bi dokumentarni film opolnomočil, jim vlil človečnost ter vrnil med žive. Vendar isti film v isti sapi (in tu se skriva srž Ranganine teze) dehumanizacijo obrobnih življenj tudi proizvaja, saj z reprodukcijo že obstoječih opredelitev človeka in človeškosti izključi ter naredi nevidne vse nenormativne, manj standardne oblike obstoja. Film do marginalnih oseb pristopi kot odrešitelj, a v njegovi na videz dobrodušni gesti ne gre za nič drugega kot replikacijo represivnih razmerij moči in globalne avtoritete. Sprva se dokumentarec ponuja kot osvobodilno orodje, (platforma, ki glasove neslišnih lahko ojača),ravno zaradi teh obetov pa je njegova končna kooptacija s strani oblasti – tudi ko film prizna svojo neobjektivnost in razkrije vse uporabljene trike ter metode – še toliko usodnejša.

Napad na samorefleksivnost, do nedavnega nedotakljive prvine modernega dokumentarca, Rangan torej združi s problematizacijo še ene – manj slavljene, a vseeno prevečkrat spregledane – podzvrsti sodobne nefikcije: participatornega filma, izdelkov, pri katerih se avtorji odrečejo nadzoru nad produkcijskim aparatom ter upravljanje le-tega prepustijo subjektom. S kamero v roki se subjekti-snemalci občinstvu predstavijo neposredno, s perspektivo prve osebeter prek naravnih, neprofesionalnih, menda avtentičnih izraznih sredstev.

Vendar na dejstvo, da ostaja prepustitev aparata samim opazovancem vselej zgolj delna, dozdevna neizumetničenost participatornega filma pa v resnici natančen režiserski proizvod, Rangan opozori s svojo uporabno skovanko immediations. Tako imenovane »nemediacije« označujejo postopek, prek katerega dokumentarec sicer zgrajene ter skrbno mediirane podobe uspe posredovati z vtisom direktnosti, takojšnjosti, celo urgentnosti. Participatorni film, kot bi pričakovali, učinek nemediiranosti izrablja z užitkom, saj se ob navzočnosti nujnih, neposrednih podob – podob, ki ne morejo več čakati – zgoraj začrtan humanitarni tok okrogle še potencira in pospeši.

Četudi sama kdaj kaže drugačne znake, Rangan ostaja zagrizena antihumanistka, Foucault pa njen teoretski vodič. Celih petkrat se tekom knjige Immediations pojavi znan foucaultovski komentar, da nista vidnost in transparentnost – torej prisotnost subjekta pred očmi fotografskega, humanitarnega objektiva – v družbah discipline nič drugega kot past, v katero nas oblast tako rada(ter tako zlahka) vsakič ujame.

S pomočjo spretnega vijuganja po filmih in besedilih širokega, večdisciplinarnega terena je Rangan uspelo sestaviti kvaliteten ter strašljivo samozavesten prvenec, ki bo v prihodnosti gotovo obveljal za enega pomembnejših študij dokumentarizma zadnjih let (nekaj logičnih nesmislov in sporadičnih primerov ponavljanja lahko knjigi vzpričo nepopustljive drznosti odpustimo. Uvidi Pooje Rangan bodo svoj poln učinek dosegli šele čez leta, njena nabrušena kritika humanitarnega impulza v dokumentarnosti – tako kinematografski kot tudi televizijski ter večmedijski – pa že danes služi kot opomin, da lahko kdaj tudi suhoparno polje strokovne filmske literature polemično kam zareže ter neizprosno in brez udobja zgodovinske distance napade trend, ki je tega napada vreden

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

njeh. tak tak. bi človek rekel. mislim, sej je fajn napisano, pa ta bejba je tud kul pa to. ampak hej, kaj pa novinarsvtu dons sploh še preostane k da se zateče v snemanje dokumentarcev in dokumentarnih zgod? to lajno zdej že vsi poznamo a ne?

namreč bolj je urgentno preizpraševati, ZAKAJ danes potrebujemo dokumentarce? mar mediji niso več sposobni voditi javnega mnenja in iger vizualnih reprezentacij v pravo smer? zakaj ne? kdo je danes na tem mestu legitimen? kaj se je vmes zgodilo z neodvisnostjo medijev, da danes VSI trobijo samo še o teh dokumentarcih. ma sej, da ne bo pomote, jaz obožujem dokumentarce, ampak človek mora ipak mal preizpraševati svojo pozicijo non-stop.

PREDVSEM se postavlja eno bistveno vprašanje!
če imaš prisotno to nenehno prestavljanje moči, to prestavljanje odgovornosti na drugega - torej posredovanje potenciala delovanja državljana skupnosti - KJE JE POTEM prostor, v katerem pa se kaj sploh realizira? KJE je potem prostor, kjer se debatira kolektivne zahteve, pozive, argumente, neresnice, krivičnosti in išče rešitve ipd. ???

... in tu dragi moj, boš ugotovil - da tega prostora več NI. zlomka. peklenšček je opravil prekrasno delo.

že trobili celotno lansko leto: ZAHOD nima več ničesar! ne more več ponuditi NIČESAR, ne politično, ne ekonomsko, ne estetsko gledano. ZAHOD je mrtev, je plehek, je izpraznjen, je moralno in etično nižje kot je kdaj koli bil. ZAHOD je v krizi, blodi in ne ve kam bi sam s sabo. to pehanje za tem kešom, istočasno že proizvaja lastno dolgočasje. tudi največjim bogatunom je dolgčas. plehkost morda na zunaj zgleda krasna - Wolf Of Wallstreet Style pa Katarina Čas in Lado Bizovičar style pa to - ampak notri pa ni ničesar. vse je gnilo, odvratno, na psu.
ni, dragi moji ... smer je samo ena: jug, vzhod in dol.
gor, na severu in na zahodu ne boste našli več ničesar pametnega, kreativnega, legitimnega, pomembnega in bistvenega. samo sranje in drugo pakovanje.
uala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.