Problem črke A ali Kako smo šli še en krog

Problem črke A ali Kako smo šli še en krog

Recenzija izdelka
13. 1. 2016 - 13.00

Rodili smo se danes in nikoli prej ničesar ni bilo. Morebiti smo se rodili tudi včeraj in leta pred tem, a gotovo smo se ponovno rodili danes in tako gremo zopet od začetka. Again and again, kot bi s svojo specifično linearno vokalizacijo ponavljala Gertrude Stein. In če na eni strani velja, da je repeticija mati učenja, ima prav to na drugi strani svoj problem - nenehno vračanje na začetek vzhičenost nad novim osiromaši v stagnacijo.

Saj vem, nekoliko čemerno razpoloženje. Pripetilo se mi je po branju študije Užitek in nelagodje, avtorice Slađane Mitrović, s podnaslovom Ženska podoba in seksualno 20. stoletja. Priznam, ta študija ženskega spolnega organa v likovni umetnosti 20. stoletja, pred dobrim mesecem objavljena pri Studii Humanitatis, mi je povzročila precej nelagodja. To je avtorica morda tudi želela, a bojim se, da je mislila na neko drugo nelagodje.

Avtorica namerava v delu uokviriti tri teoretične sklope. Najprej se ukvarja s pogledom - pornografskim, voajerskim in transgresivnim. Pojme poskusi najprej definirati, nato oko po bataillevsko umesti v samo vulvo in spne pogled z ženskim telesom, natančneje genitalijami, ki se v patriarhalni družbi enačijo z nečistočo in občutkom sramu. Kar je zagotovo zanimiva tema, ki se je Mitrović loti sistematično in v znanju suvereno, se v nadaljevanju mestoma pokaže za precej ambiciozno, vsaj za tako skop knjižni format.

Morda je prvi vtis tisti, ki se mi je tako zakoličil v mislih. V prvi povedi knjige namreč avtorica opredeli Courbetovo sliko Izvor sveta za nekako “prvo neposredno upodobitev ženskega spolnega organa na platnu.” Relativno pretenciozna trditev, sem si mislila, ko so mi po glavi šibali akti renesančnih umetnikov, nato tista slika z nazivom Prizor rojevanja neznanega avtorja, ki neposredno upodablja natanko to, glavo novorojenčka, ki prihaja skozi žensko genitalno votlino in še ne ve, da lahko le upa, da se ni rodil kot punčka. Skratka, relativno eksplicitnih upodobitev ženske poznamo še iz časov pred Courbertom, prav tako analiz del prominentnih slikarjev, zdaj pa naj nas zanima raziskovanje skritega.

Avtorice prav gotovo ne gre obsojati, ker je začela pri črki A. V času, ko se znanje in intelektualnost vztrajno potiska na periferijo, da se tako ustvari prostor za opravilno učinkovitost ter nekaj radosti, ko se šolski sistem v prvi fazi podaljšuje, saj da je za otroke snovi preveč, in v naslednjem koraku krajša, saj da je iz mladih potrebno ustvariti delavce s praktičnimi veščinami, skratka, ko se z ljudmi ravna, kot da progresivnosti preprosto ne bodo zmogli, je manevrskega prostora malo in zdi se, da so možni zgolj površinski pregledi sicer relevantnih tematik. Univerza, osrednja tovarna znanja, v svoji maternici najraje goji aparate lastne ideologije, nekakšne stepfordske žene, ki prosperirajo, predvsem če podaljšujejo stara dognanja. Na Zemlji si in za to ni zdravila, bi rekel Beckettov Hamm, torej se je morda še najbolje udobno namestiti in uživati.

Kljub temu pač ne gre zanemariti odgovornosti, ki jo nosijo vsi ti prenašalci znanja, predvsem ko svojo misel ponujajo onkraj študijskega kurikuluma. Na tej točki se zgodi tisto nelagodje, ki sem ga omenjala malo prej. Ob branju knjige, ki izhaja iz avtoričine doktorske disertacije, lahko bralka kaj hitro dobi vtis, da se v 20. stoletju ni zgodil nihče razen, recimo, Rodina in Picassa. Za bodočo diplomantko programa zgodovine umetnosti je, denimo, to osnovni spoznavni okvir. In medtem ko so za eno bralko korektni pregledi modernistične umetnosti velikih mož s čopiči zlata vredni, se druga sprašuje, kje so vse ženske s čopiči. Kje so de Lempicka, Kahlo, Käthe Kollwitz, Suzanne Valadon, Sonia Delaunay, Claude Cahun, Alice Sprinkle in nenazadnje danes aktualni Cecily Brown ali Jutta Koethe?

Če gre res za študijo ženske podobe, se mar v procesu ne izrodi vprašanje ženske perspektive? Avtorica, ki na nekaj straneh sicer žensko spektatorstvo popiše, v študiji vztraja pri repeticiji maskuline perspektive ženskih genitalij, tradicionalnega objekta moške želje. Tudi ko se z vrhom prsta dotakne feministične kritike 80-ih, je, po mojem mnenju in na žalost, ne nadgradi z dognanji zadnjih 30 let - ne zgolj estetskimi, temveč celostno kulturnimi, političnimi in družbenimi, torej tistimi, ki nenehno spreminjajo naš pogled. Prav tako umanjka prestop v večno marginalizirano lezbično perspektivo, v vprašanje nevidnosti in kaj pomeni upodabljanje golih ženskih teles izpod čopiča slikarke, ki ji je seksualnost prav zaradi lezbičnosti odrekana. Še več, če recimo v zadnjih ediciji Časopisa za kritiko znanosti Tatjana Greif razkriva dela ženskih slikark s preloma 19. stoletja v slovenskem prostoru, ne morem mimo vprašanja, kje so njene ugotovitve v obravnavanem delu.

Morda je čas, da se premaknemo od večne črke A, izostrimo objektiv na dlje ali globlje, končno že razbijemo ta surfaktantski led in skočimo v podzemlje, kjer se dogajajo resnično fenomenalne stvaritve - tiste, ki zgolj zaradi nenehnega cirkuliranja po družbeno položeni površini ne pridejo in ne pridejo na plan. Užitek in nelagodje je gotovo dobra odskočna deska za vsakogar, ki se želi spustiti v analizo ženske podobe v umetnosti ali pa kar izven nje. Delo odpira mnoštvo odvodov, ki vsak posebej pomenijo neskončno področje neraziskanega. Slađana Mitrović nanje pogumno pokaže in upam, da bomo lahko tudi z njeno pomočjo v prihodnosti pripotovali do črke B, tokrat z enosmerno vozovnico.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness