Kaj pa Ferenczi?
Sándor Ferenczi je ime, ki verjetno še pri poznavalcih zgodovine psihoanalize po navadi ostaja nekje v ozadju, v fusnotah Freudovih del. Alternativno pa se pojavlja v ospredju kot ime zatiranca, ki se je s Freudom na neki točki sprl in ga je ožji krog psihoanalitične ortodoksije po smrti bolj ali manj uspešno skenslal. Madžarski Jud Ferenczi je sicer živel v Budimpešti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, študiral medicino in sprva delal na bolnišničnem oddelku za spolno prenosljive bolezni, kasneje pa kot psihiater in psihoanalitik. Devetdeset let po njegovi smrti maja 1933 smo pri Studii humanitatis dobili slovenske prevode izbranih esejev in govorov, urejenih po datumu objave: od razprave »Spiritizem« iz leta 1899 do »Psihoanaliza in kriminologija« iz leta 1919.
Ferenczi je Sigmunda Freuda spoznal leta 1908. Z njegovo literaturo je bil dobro seznanjen in je s sedemnajst let starejšim Freudom razvil prijateljstvo, ki je temeljilo na vzajemnem globokem spoštovanju. Štiri leta pozneje, leta 1912, je bil v skrbi pred avtonomijo odpadnikov psihoanalitičnega gibanja, kot sta bila Adler in Jung, ustanovljen tako imenovani »skrivni odbor« z namenom, da bo skrbel za Freudovo dediščino, potem ko njega enkrat ne bo več. Vidnejši člani odbora so bili poleg Ferenczija še Britanec Ernest Jones, Avstrijec Otto Rank in Nemec Karl Abraham. Jones je bil naposled edini, ki je dejansko preživel Freuda, in je leta 1957 je izdal njegov definitivni življenjepis, v katerem je obračunal z zgodovino psihoanalize.
Poenostavljeno rečeno sta se v tistih časih glede psihoanalitikove drže v analizi oblikovala dva mnenjska tabora, kar je bil tudi razlog za spor med Freudom in Ferenczijem. Prvi, »objektivni« tabor, ki mu poleg samega Freuda pripadata še Jones in Abraham, je poudarjal analitikovo nevtralnost po vzoru objektivnega znanstvenega instrumenta, ki naj svoj objekt pusti nekontaminiran. Drugi, heterodoksni »relacijski« tabor, kamor sodita Ferenczi in Rank, pa je temu nasprotoval, zavračal objektivnost in proučeval pozitivne aspekte analitikove vpletenosti ter jo tudi spodbujal. Ključni pojem tu je kontratransfer. Transfer pomeni, da analizand afekt, ki izvira iz zgodnjih razmerij na primer s starši, premesti na analitika – gre za ključen pojav psihoanalitične situacije. Na primer, analizand ob priznanju nečesa, ob čemer čuti krivdo, analitikovo mrščenje obrvi prepozna kot jezno. Kontratransfer pa je, nasprotno, analitikov afekt, premeščen na analizanda. Za »objektivni« tabor je bil kontratransfer motnja in znak nezadostne nevtralnosti, za »relacijski« tabor pa je pomenil neizbežno lastnost, a tudi priložnost za napredovanje analize. V drugi polovici stoletja je nato prišlo do postmoderne ukinitve nezainteresiranega mesta subjekta – znanstvenika oziroma analitika –, ki je spremljala tudi lacanovsko revitalizacijo psihoanalize. Zato danes soglasno velja, da je zavračanje pomena analitikove vloge v transferju naivno in da je imel Ferenczi v tem smislu prav.
Toda vse to ni predmet Psihoanalitičnih študij – eseji v izboru del so večinoma kontroverzni za javnost, ne pa tudi za sámo psihoanalitično gibanje. Pri tem velja poudariti, da dva izmed njegovih vplivnejših esejev, »O obscenih besedah« in »Zmeda jezika med odraslimi in otrokom«, nista prišla v izbor Psihoanalitičnih študij, prav tako ne njegova besedila, v katerih je posebej poudarjal prej omenjeno relacijskost. Kar pa iz recenzirane zbirke spisov lahko razberemo, so trije Ferenczijevi doprinosi k razumevanju psihoanalize kot znanosti, oblikovanja jaza in spolnosti moških; obravnavali jih bomo skozi izbrane tri eseje.
V prvem eseju, »Spiritizem«, avtor doda svoja dva centa k debati o teoretskem razcepu na mehanicizem v širšem smislu – ki zavest, duševne pojave in sploh vse v zadnji instanci zvede na fizikalno-kemijske zakonitosti – in na drugi strani na spiritizem, ki poudarja pomen duha. Z opiranjem na vulgarni materializem, pravi Ferenczi, zavračamo znanstveni pristop, po katerem je treba stvar preveriti in šele nato sklepati – če so spiritistične trditve, kot je obstoj nezavednih duševnih procesov, dejansko prevara, je to mogoče tudi znanstveno dokazati in ni razloga za apriorno zavračanje. Esej osvetljuje vrzel med dogmatično vero v znanstvena dognanja in dejanskim kontinuiranim znanstvenim pristopom ter kaže na stroge znanstvene pretenzije zgodnje psihoanalize, ki je v omenjeni debati navsezadnje pustila nezanemarljiv pečat.
Avtorjeva načitanost v idealistični in romantični filozofiji se pozna tudi v spisu »Transfer in introjekcija«, najdaljšem eseju iz izbora. V njem Ferenczi metafizično utemeljuje razliko med psihonevrozo in paranojo kot razliko med prekomerno projekcijo oziroma prekomerno introjekcijo. Prvo pomeni iskanje zunanjih dejavnikov, s katerimi se lahko identificira, drugo pa pomeni pripisovanje lastnih lastnosti zunanjim objektom. Prvo zato pomeni skrčenje, drugo pa nabreklost jaza. Ta razlika poteka po kartezijanski ločnici med zunaj in znotraj, Ferenczi pa pri tem uporablja izraza jaz in nejaz, ki sta v osnovi fichtejanska – pri Freudu ni sledu o kakšnem »Nicht-Ich«. Formacija jaza po Ferencziju torej poteka kot bitka usklajevanja med obema procesoma, zato se spis bere kot psihoanalitska eksplikacija Fichtejevega podvzetja.
Zadnji od treh esejev, ki se jih lotevamo, nosi naslov »Moška homoseksualnost«. Ferenczi je med kliničnim delom spoznal številne kvir ljudi in jih tudi psihoanalitično obravnaval, ko so k njemu prišli z duševno stisko. Sicer je bil Ferenczi madžarski predstavnik organizacije za zaščito homoseksualcev Magnusa Hirschfelda in je javno zagovarjal dekriminalizacijo homoseksualnosti. Vseeno pa je izhajal iz nekaterih znanstvenih odkritij svojega časa, denimo tudi Haecklovega bluzenja o »temeljnem biogenetskem zakonu« – da namreč ontogeneza, individualni razvoj v času osebkovega življenja, uprizarja filogenezo, evolucijski razvoj vrste skozi generacije. Tako je tudi glede homoseksualnosti zavzel stališča, ki danes niso splošno sprejeta, vseeno pa v eseju obstaja nek nadvse zanimiv moment.
V eseju »Moška homoseksualnost« torej Ferenczi navaja dva tipa moške homoseksualnosti, objektivno in subjektivno; sklepa, da prvo opredeljuje identifikacija z žensko, drugo pa identifikacija z moško subjektivno pozicijo. Slednjo obliko najpogosteje spremljajo občutki krivde in naj bi jo opredeljevala prisilna nevroza, ki izvira iz čezmernega zavračanja ženske kot seksualnega objekta – seveda zato, ker gre za premeščena čustva do osovražene matere iz ojdipskih časov. Ferenczi nadalje navaja teorijo o izvorni »ambiseksualnosti« oziroma neenospolni usmerjenosti človeških bitij in sklepa, da je moralo za enospolno usmerjenost priti do nasilne potlačitve občutkov do enega izmed spolov. Zato v zaključku sklene, da je podal teorijo ne samo patogeneze homoseksualnosti, ampak tudi patogeneze heteroseksualnosti, najbolj razširjene izmed spolnih usmerjenosti.
Vse to pa navajamo ne zato, ker bi Ferenczijevi teoriji pripisovali težo – recenzent za to niti ni pristojen. Vse to navajamo, ker menimo, da gre za dober prikaz neomajnih prizadevanj psihoanalize po odkritju mehanizmov duševnega življenja, ki so pot do boljšega razumevanja spolnosti tlakovala v preteklosti in jo bodo tudi v bodoče. Ko smo že pri razumevanju, pa povejmo, da to ob branju trči ob neko drugo prepreko – res je škoda, da je v delu, natisnjenem v štiristo izvodih, toliko pravopisnih napak in zatipkov, ki otežujejo in občasno tudi motijo branje.
Zdi se torej, da knjigi Psihoanalitične študije lahko pripišemo zgodovinski pomen, danes pa je njena uporabnost omejena. Itak je pa psihoanaliza v krizi in nima nič več za povedati. Pa je to res? Številna Ferenczijeva odkritja, ki hodijo po brvi med psihoanalizo in filozofsko sintezo, ostajajo aplikabilna, druga imajo svojevrstno pojasnjevalno vrednost, spet tretja pa kot stranpoti na negativen način podpirajo veljavna dognanja. Delo je torej mogoče vzeti v roke kot nekoliko napredno literaturo o psihoanalizi ali preprosto kot poletno branje – le da imamo namesto detektiva, ki razrešuje umor, psihoanalitika, ki razrešuje skrivnosti nezavednega, to pa je še toliko bolj izmuzljivo in perfidno.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
sovražm te zarad izraza "dodati svoja dva centa".
↑ Zelo normalen komentar
Komentiraj