Tisoč in ena noč v Afganistanu in Pakistanu

Žižek je nekje zapisal, da je pri manjših narodih, ki niso mogli užiti vsega bogastva, ki ga je prinesla kolonizacija, v današnjem času vidna težnja, da želijo dejavno sodelovati pri vseh težavah, s katerimi je kolonizacija zarezala v tkiva teh družb v državah t. i. tretjega sveta. Če že nismo mogli uživati sadov blagostanja, bomo pa zraven tako, da se bomo čutili odgovorne za vse probleme, ki jih je kolonizacija prinesla.

Ko začnemo listati uvodne strani knjige filozofa in popotnika ter novinarja Vasje Badaliča Teror »trajne svobode«: Vojna v Afganistanu in Pakistanu, se moralni podton te Žižkove izjave samo še potencira. Knjiga, ki jo je letos poleti izdala Krtina, se začne s pomenljivim motom »Za vse, ki jim ni vseeno«, nato pa se nadaljuje z uvodom Boštjana Videmška, v katerem lahko preberemo, da je Vasja Badalič v tej knjigi našel »resnico« o tem delu sveta, ki ga že leta prečijo floskule in poenostavljene, črno-bele politične podobe.

Prav ta moralistični naboj uvodnih strani tega vojnega dokumentarca kar kliče po tem, da velja knjigo čim prej pustiti na kaki polici, da bi se na njej začel nabirati prah. Badalič ob nizanju kopice bolj ali manj znanih dejstev iz bližnje svetovne zgododovine, ki smo jih vajeni iz množičnih medijev, tu namreč še ne ponuja nikakršnega teoretskega okvirja ali bolj »globinske« razlage svojega pisanja. Skorajda se zdi, kot da je Busheva črno-bela logika zajela tudi to knjigo, vendar z obratno logiko: mi, vojni dopisniki, smo resnica, vse drugo je laž, vse drugo je v domeni slabega, tega »Evila«.

Na koncu uvodnih strani pa vse to potihne in zgodba se obrne. Badalič zapiše, da je rdeča nit njegovega pisanja poskus, da pusti spregovoriti domačinom. Kot pravi, jim je želel omogočiti, »da svoj pogled na vojno zoperstavijo vse prepogosti okupacijski perspektivi, ki ji 'zahodni' mediji velikokrat dajejo prednost«. Knjiga se nato v petih poglavjih spremeni v podajanje tisoč in ene grozovite zgodbe prebivalcev Afganistana in Pakistana, ki jih Badalič srečuje med svojimi obiski v letih 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 v verskih šolah, madrasah, na demonstracijah, shodih talibov, v pisarnah človekoljubnih organizacij, na ulicah, v njihovih novih domovih, ki so si jih poiskali po bežanju z vojnih prizorišč. Ljudje pripovedujejo o zaprtih sorodnikih, za katerimi se je po mesecih iskanja izgubila vsaka sled, o mučenju v ad hoc zaporih, kjer vojaške sile zahoda protipravno zapirajo potencialne »osumljence«, o umorjenih otrocih, o ubobožanih mladeničih, ki iščejo službo v novih vojaških silah teh dveh držav, ki sta podvrženi logiki brutalnega kolonializma.

V zapisih pogovorov z množico posameznikov, ki okušajo vojno proti »terorju« na lastni koži, ni niti sledu o kaki demokraciji, o svobodi, še manj pa o spoštovanju človekovih pravic. Badalič stran za stranjo prikazuje drugo plat realnosti od te, ki jo obljubljajo zahodni »osvoboditelji«. Prebiramo lahko o dnevni realnosti tistih, ki morajo živeti na kraju, kjer je ravnokar razneslo še en avtomobil bombo s 17 razmesarjenimi žrtvami, ali pa o tistih, ki so izgubili sorodnike v eksploziji bombe, ki so jo Američani pomotoma odvrgli. Knjiga tako ponuja domala dnevniške zapise o doživljanju ljudi, ki morajo v taistem mestu naslednji dan v službo, čeprav se za »nenamerne« smrti nihče ni niti opravičil. »Zgodovinske« dogovore o sodelovanju med vladami Afganistana in Pakistana z ZDA in Natom Badalič tako vešče postavlja na mikro raven, na raven posameznika, ki se je v teh obsežnih, goratih prostranstvih znašel v navzkrižnem ognju svetovnih interesov in lokalnih političnih aspiracij, prepredenih z islamskimi in drugimi političnimi strankami, talibi, revščino, nepismenostjo in bližajočimi se volitvami.

S tem izrazito obsežnim delom na terenu Badalič postavlja natančno, krvavo ogledalo zahodni družbi in njenemu jedru. Onkraj vseh pasti morale. Prebirala ga je Mateja Kurir.