Vključeno v obleko

Vključeno v obleko

Recenzija izdelka
6. 10. 2015 - 13.00

»Naj grem jaz ali pa te zavese,« naj bi ogorčen komentiral svojo hotelsko sobo Oscar Wilde. Žal pa je literat in mojster aforizmov pa tudi zaprisežen dandy z neprivlačnimi zavesami tekmoval na dan svojega konca. Ali so neokusne tkanine še dolgo visele v skromni sobi hotela, ne vemo. Gotovo ima Wildova literatura daljšo življenjsko dobo, nekaj vpliva pa je imel tudi njegov stil oblačenja. Angleški dandyji so namreč s svojim gizdavim videzom narekovali nove modne smernice.

Ti sicer niso snov današnje obravnave, sploh, ker je v slovenskem prostoru najverjetneje zanemarljivo iskati odmev njihovega načina oblačenja. Modo in kulturo oblačenja v naših krajih v zadnjih letih zaznamuje predvsem pomanjkanje lastne manufakturne proizvodnje oblačil, vsaj v produkcijskem smislu, medtem ko v funkcionalnem še vedno prevladuje ideja praktičnosti, v sociološkem pa minimalna individualna diferenciacija. Zakaj tako, izvemo na straneh zbornika Moda in kultura oblačenja, ki ga je leta 2014 izdala založba Aristej. Kot sta v uvodu zapisali urednici Elena Fajt in Maruša Pušnik, sta namreč ti področji v slovenskem prostoru slabo raziskani.

Namesto sistematičnih študij je laično bralstvo podvrženo poplavi komercialnih kratkih zapisov tabloidnih objav, ki komaj da razločujejo med modo in kulturo oblačenja. Zanimanje zanju je mnogokrat dojeto kot odraz intelektualne šibkosti, ki ne prepoznava strategij neoliberalnega tržnega gospodarstva, usmerjenega v konzumacijo materialnih dobrin. Pa bi moralo biti ravno obratno.

Zato avtorice in avtorji zbornika raziskujejo prakse mode in kulture oblačenja kot, citiramo: materialni objekt, podobo, tekst, kulturno prakso, estetsko izrazoslovje in koncept z interdisciplinarnimi pristopi kulturnih študij, antropologije, sociologije, medijskih študij zgodovine, študij spola in feminističnih študij ter študij mode in kulture oblačenja. Huhhh, konec citata. Fronto raziskovalcev, ki nemalokrat temelji na preučevanju gradiva, vprašalnikih polodprtega tipa in opazovanju, v večini tvorijo imena predavateljev. Med njimi najdemo tudi Ksenijo Vidmar Horvat, Nino Vodopivec in Matjaža Uršiča.

Zbornik bo verjetno služil tudi kot učbenik študentom oblikovanja tekstilij in oblačil ter kulturnih študij. Uvodu sicer sprva sledi nekoliko faktografsko zajemanje tem, kot so razvoj tekstilne industrije in uporaba tekstilnih surovin na Slovenskem. Pri tem bralec izve, da je tekstilna industrija po drugi svetovni vojni zaposlovala dobršen delež prebivalstva, svoj vrh doživela v sedemdesetih, zaton pa z dragim uvozom surovin in vdorom konfekcijske ponudbe v tranzicijski fazi. Vsega se sicer ne da povzeti, sploh ker recenzija ni namenjena temeljiti obnovi. Smiselno pa bi bilo predvsem navesti naslove poglavij ali zajete teme.

Knjiga snov svojega raziskovanja išče v Slovenskem kulturnem prostoru, pri tem pa se usmerja na najbolj očitno. V kolikor v marginalizacijo posameznih skupin namreč vodijo identifikacijski procesi večine in njihovo iskanje Drugega, velja, da je marginalizirana skupina izolirana in izstopajoča hkrati. To izstopanje je očitno navdihovalo tudi avtorje člankov: družbeni in kulturni vidiki praks oblačenja žensk močnejše postave, jugovintage, zgodba o trenirki, pravila preobuvanja v copate in turbofolk – so teme, katerim so med drugimi namenjena posamezna poglavja.

Verjetno je ravno zahteva po nadevanju copat izrazit pokazatelj slovenske usmerjenosti v praktičnost. Ta je, kot ugotavlja avtor članka Peter Stanković, odraz delavskega prebivalstva in njihovega »okusa nuje«, pa tudi zgodovinske ujetosti v »kulturne koordinate podeželja«, kjer si je bilo pred vstopom v stanovanjsko poslopje potrebno sezuti umazano obutev. Zanimivo je, da sociološke študije kulture oblačenja razkrivajo tudi nekatera druga nagnjenja slovenskega naroda. Matjaž Uršič na podlagi ankete razbere, da imajo skupine posameznikov iz višjih razredov, z višjo izobrazbo, ki več pozornosti namenjajo nakupovanju dražjih oblačil, relativno protiurbane vrednote oz. dajejo prednost življenju v manjših mestih in vasicah, celo na samem.

Da na razvoj oblačilne kulturne krajine vpliva majhen delež meščanskega sloja, izpostavljajo mnogi pisci. Mnogi med njimi za svoj selektivni ključ raziskav prisegajo tudi na približno rangiranje po razredih: delavski, srednji in višji razred, so kriteriji, ki približno označujejo kulturne vrednote in ekonomski status prebivalstva. Četudi pisci opomnijo na nekolikšno prehajanje, pa je ta delitev vse prej kot aktualna. Ne bi bilo slabo, če bi katero izmed poglavij svojo pozornost namenilo tudi oblačilnim navadam vse višjega deleža prekarnih delavcev ali na primer brezposelnih. Ti kljub solidni izobrazbi zasedajo mesto nekdanjega najnižjega ekonomskega razreda.

Pričujoč zbornik se sodi s težkim srcem, saj je tako rekoč ena izmed pionirskih kompilacij s področja mode in kulture oblačenja. Četudi je jasno, da metode zajemanja snovi obstajajo v tujini in torej niso neznanka, pa knjiga Moda in kultura oblačenja jasno pokaže na nujnost prilagajanja diskurza lokalnemu geopolitičnemu prostoru. S tem sicer ne trdimo, da faktografskost nikdar ne preide v esejističnost, ki bi soočila raznolike teoretske poglede. Pisci se odlikujejo po smislu za interpretacijo, ki zavzema mesto tistega, ki nosi. Z drugimi besedami, oblačilni kod nemalokrat obravnavajo z vidika identifikacijskih trenj, teorije komunikacije in performativnosti, obleko pa dojemajo kot »družbeno kožo«. Nemalokrat se avtorske reference in pogledi celo ponavljajo, saj očitno vsak želi pridati svoj delež k splošnemu razumevanju kulture oblačenja.

To pa je še en izmed simptomov začetne faze. Zbornik namreč zaznamuje nekaj precej obetavnih naslovov, ki pa svojega potenciala še niso razvili. Eden takšnih je članek Elene Fajt, naslovljen Alternativne prakse v modi. V njem avtorica raziskuje alternativne načine produkcije in potrošnje, torej tiste onstran potrošniškega imperativa. Opiše cilje t.i. trajnostnega razvoja, ki združuje smeri in metode, kot so zelena moda, ekološki proizvajalci, re–strategije. Pri tem omeni tudi nekatere lokalne projekte, na primer Svetumet ali projekt Shirting, a temu nameni bolj malo dodatnega orisa, pa čeprav bi to bralce verjetno še najbolj pritegnilo. Podobno je tudi s člankom, namenjenim modni fotografiji, kjer so našteti vsi v tem polju delujoči slovenski avtorji, a zgolj našteti.

Kljub temu je zbornik dobra usmeritev k nadaljnjim študijam, saj je predvsem podatkovno bogat z referencami in vsemi lokalnimi akterji porajanja modne ter oblačilne prakse na Slovenskem.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness