Črni mesija ne potrebuje judeža

Rasistična hollywoodska filmska industrija pripadnike afroameriške manjšine že od nekdaj prikazuje kot lene, neumne in hiperseksualne kriminalce ter prestopnike. V eni izmed najzgodnejših ameriških uspešnic z začetka 20. stoletja The Birth of a Nation so z zalezovanjem belih žensk obsedene afroameriške osvobojence igrali kar na črno pobarvani belci. Film iz leta 1939 Gone with the Wind je sicer dejansko temnopolti Hattie McDaniel za upodobitev frigidne in belim gospodarjem lojalne služkinje prinesel oskarja. Težko pa spregledamo, da so se v zadnjih desetletjih začele pojavljati tudi za rasno tematiko občutljive produkcije. V devetdesetih so mizernost življenja v getih brez razrednega konteksta zajele kriminalne drame, kot so Boyz n the Hood, Menace II Society, South Central in Juice, nedavno pa se je s posledicami pretirano politično korektne obravnave rasizma soočil triler Get Out. Afroameričani so s filmom Black Panther dobili tudi svojstven ekvivalent superjunaka. 

V skladu s trenutnim zaostrovanjem krize in vzponom gibanja Black Lives Matter prenekateri režiserji bolj neposredno posegajo po zapuščini radikalnih črnskih političnih gibanj. Eden izmed njih je Shaka King, ki je sicer najbolj znan po komedijantskem prvencu Newlyweeds in kratkem filmu LaZercis. V letos izšli biografski drami Judas and the Black Messiah King sledi kratkemu življenju aktivističnega revolucionarja in predsednika čikaške sekcije stranke Črnih panterjev Fredu Hamptonu, ki se je zapletel v buren boj z FBI-jevim ovaduhom, Williamom O’Nealom. Ali film glede na omenjene drame našega vsakdana vendarle prinaša kaj novega?

Pozna 60. in zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja so potekala v znamenju rojstva radikalnih gibanj po vsem svetu. Medtem ko se je v Aziji in Afriki gradil odpor proti širitvi kolonializma, so po džunglah Latinske Amerike pokali kalašnikovi gverilskih borcev. Nemiri so dosegli tudi zahodne države, kjer so v želji po demokratizaciji družbe študentske organizacije marširale po kampusih ter zavzemale tovarne in druge strateške lokacije. Skupaj z delavci in malomeščansko mladino so se dvignili tudi njihovi črnski tovariši, ki so se kljub desegregaciji in ekonomski integraciji v sistem ameriškega imperializma še vedno soočali z neenakim dostopom do izobraževanja, zdravstva in osnovnih dobrin ter s fizičnim zatiranjem represivnega aparata. Afroameriški predstavniki gibanja za državljanske pravice so se pod zastavo pacifizma in formalno-pravne enakosti namreč zlizali z liberalnimi oportunisti demokratske stranke in drugimi kapitalističnimi lobisti, ki so onemogočili popolno materialno emancipacijo črnskih množic. 

Stranka črnih panterjev je sprva nastala kot izključno proti policijskemu nasilju naravnana skupnost lumpenproletarcev, a je z reformističnim zdrsom gibanja za državljanske pravice pričela s formuliranjem internacionalističnih in socialističnih ciljev. Film The Judas and the Black Messiah tako sledi aktivizmu in viziji Freda Hamptona, ki je v okviru mavrične koalicije uspel povezati afroameriške, latinske in belske reveže, pod maoističnim sloganom služenja ljudem pa je na lokalni ravni organiziral tako imenovane programe zajtrka za otroke in vzpostavil zdravstveno oskrbo. Seveda pa bi bilo naivno pričakovati, da bo krvoločen in fašistoidni ameriški varnostni aparat dopustil takšne drzne poskuse samoodločanja. Na drugi strani Shaka King tako razsvetljuje mahinacije direktorja ameriškega Zveznega preiskovalnega urada FBI Johna Edgarja Hooverja, ki je s projektom COINTELPRO zagnal križarsko vojno proti radikalnim političnim organizacijam na domačih tleh. FBI se je pri tem zanašal na informacije ovaduhov z družbenega dna. Ko so Williama O’Neala, ki se je neko noč izdajal za lažnega agenta, ujeli pri kraji avtomobilov, so mu ponudili dve možnosti. Bodisi odsedí nekaj let bodisi se infiltrira v vrste Črnih panterjev. 

Ker Judas and the Black Messiah navsezadnje ni dokumentarna ali agit-propovska stvaritev, bi gledalec lahko sklepal, da bo hollywoodska dramatizacija dodobra popačila točnost zgodovinskega dogajanja. A recimo, da to zagreši le deloma. Daniel Kaluuya kot predsednik Frank Hampton lucidno zajame aktivistove retorične in organizacijske sposobnosti ter celo način hoje in geste. Režija pri tem ne špara pri prikazu njegovega revolucionarnega, a vendarle premetenega zanosa, saj ga ne stereotipizira kot zmernega socialnega demokrata ali fanatičnega terorista. Zanimiv je tudi sicer pretiran poudarek na psihologiji FBI-jevega ovaduha O’Neala, v vlogi katerega nas prav tako odličen Lakeith Stanfield popelje v svet birokracije ameriškega vojaško-policijskega aparata. King ne pretirava s humanizacijo Stanfieldovega lika. Lepo nam da vedeti, da je bil pač oportunistični kriminalec malega kova, ki je svojo črnskost prodal za napredovanje po družbeni lestvici. 

Na račun že opisanega družbenopolitičnega konteksta Hamptonove intervencije in delovanja Črnih Panterjev pa nam je King serviral še eno zgodovinsko dramo, ki se v prvi vrsti osredotoča na partikularije osebnih dram glavnih likov. Tako pravzaprav bore malo izvemo, zakaj so bili Panterji do sredine 70. let najhitreje rastoče grass-roots gibanje v Ameriki, na začetku 80. let pa so imeli samo še nekaj manj kot 50 članov. FBI je njihovo v filmu sicer zanemarjeno ideološko eklektičnost in spontano organiziranje izkoristil za netenje sporov med pripadniki, ki med seboj niso obračunavali le verbalno, ampak so poprijeli tudi za orožje. Sektaštvo in izoliranost sta nadalje prispevala k propadu možnosti začasne strateške vezi z večinskim delavskim razredom, s pomočjo katerega bi Panterji lahko ubranili poskuse črnske samoodločbe. Po drugi strani drži tudi obratno: scene, v katerih Hampton s ponosom bodri svoje tovariše ali mojstrsko recitira svojo famozno parolo o razrednem boju proti kapitalizmu rasne manjšine, ostajajo neutemeljene. King zanemari, da si Hampton ni prizadeval za utopistično in militantno napenjanje mišic, temveč za odpravo sistematičnega izkoriščanja zahodnega imperializma. 

Komunistične filmoljube in občudovalce radikalnih afroameriških gibanj bo The Judas and the Black Messiah pustil nepotešene, saj ne odgovarja na nekatera ključna vprašanja. Kaj se lahko naučimo iz napak in dosežkov Črnih Panterjev ter Freda Hamptona? Katere izmed njihovih metod je vredno aplicirati na organiziranje v sedanjosti in kako lahko to storimo? Vendarle pa je lepo videti, da se kljub pomanjkljivostim velika filmska produkcija loteva pogrevanja pomembnih poglavij v zgodovini boja za svobodo. Tako se bo mogoče marsikaterega navdušenca nad požrtvovalnostjo Črnih panterjev ali pa vsaj badass načinom oblačenja v usnjene plašče in sončna očala polotila sla po revolucioniranju in prebiranju veleumov marksizma-leninizma. 

V alianso s Črnimi Panterji je stopil Matej.