Žoganje z revolucijo

Žoganje z revolucijo

Recenzija izdelka
24. 12. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Nedavni vzpon dokumentarnega filma iz robnega medija, namenjenega specifični, omejeni publiki, v donosno, vseprisotno kulturno kategorijo je temeljil predvsem na obdelovanju nenavadnih zgodb in primerov, ki so v sebi nosili širše, univerzalne poante. V podobni luči lahko razumemo novi film romunskega režiserja Cornelia Porumboiuja Neskončni nogomet, a nas ta po drugi strani zabava prav zato, ker k obravnavani tematiki pristopa s tolikšno mero resnosti in spoštovanja, kot se pristopa le k nogometu.

Pripoved o nekem režiserjevem znancu, ki si že desetletja prizadeva, da bi spremenil pravila nogometne igre, se zdi s svojim resnobnim pristopom k bizarni tematiki kot ustvarjena za film enega izmed vodilnih avtorjev romunskega novega vala, torej gibanja, ki je romunski postsocialistični tranziciji oziroma njenim absurdom, utopijam in tragikam postavil minimalistično, naturalistično ogledalo. Hkrati gre za zgodbo, ki torej teče vzporedno s to tranzicijo, saj nas uvodoma postavi na konec osemdesetih, ko si je takrat obetavni nogometaš Laurentiu Ginghina med tekmo zlomil mečnico, od tu pa nas Ginghinovo pripovedovanje o njegovih nadaljnjih življenjskih prelomnicah pelje v čas romunskega vstopa v NATO in Evropsko unijo ter naprej.

Obča ideja filma se tako vrti okrog artikuliranega, načitanega, družbeno angažiranega človeka, ki ni uspel uresničiti svojih življenjskih ambicij in namesto tega gnije v rigidni birokratski službi. Miselni tok Ginghina pri premišljevanju življenjskih prelomnic nosi od Platona do Heideggerja in Supermana, pa tudi do evropske politične realnosti, pri čemer torej ni težko razumeti režiserjeve fascinacije nad njim, hkrati pa je Porumboiu v širšem smislu učinkovit, ker - podobno kot že leta 2014 s prav tako idiosinkratskim filmom Druga igra - ostaja osredotočen na sam nogomet in pušča družbenim kontekstom, da se odpirajo sami.

Po eni strani gre torej za športni dokumentarec, pri katerem je šport le slučajna tematika, po drugi strani pa je ves čas jasno, da bi skrajno revolucionarno dejanje, kakršna bi bila drastična sprememba nogometnih pravil, s seboj prineslo kopico družbenih implikacij. Ko Ginghina razlaga, kako bi spremenil obliko in omejitve igrišča ali pa kako bi ekipi razdelil na več podekip, kar bi preprečilo poškodbe, omogočilo igro tudi starejšim, žogi pa dovolilo hitrejše gibanje, lahko v tem nenazadnje že beremo ideje za spremembo romunske in evropske družbe, predvsem v smislu hitrejšega pretoka idej in ljudi, medgeneracijske solidarnosti in splošne družbene pravičnosti. Hkrati pa film torej deluje prav zato, ker režiser in njegov lik v svojem skromnem, nevsiljivem načinu pripovedovanja ničesar od tega ne implicirata zares.

Film sicer načeloma funkcionira kot serija preprostih pogovorov režiserja in Ginghine, izvedenih na različnih lokacijah, ki so nogometnemu uporniku zaznamovale življenje. Na ta način je Porumboiu v kadru prisoten skoraj toliko kot Ginghina in s tem v slogu mnogih sodobnih dokumentarcev pravzaprav opozarja na subjektivnost lastne pozicije, pa čeprav se zdi po drugi strani s skrajno ohlapnim, minimalističnim pristopom k snemanju, osvetlitvi in kadriranju odločen svoj avtorski pečat pravzaprav tudi že izbrisati. Če smo lahko ob nekaterih nedavnih Porumboijevih igranih filmih prepoznavali premik od novovalovskega verizma k večji stiliziranosti, gre tokrat torej spet in morda kar preveč v smer dekonstrukcije in liberalizacije same filmske govorice ter zakrivanja umetnikove prisotnosti, a je po drugi strani prav on tudi tisti, ki v pogovorih z nogometnim revolucionarjem izpostavi nekaj ključnih detajlov.

Med Ginghinovim zavzetim pripovedovanjem o svobodi žoge ga režiser opozori, da ima najbrž pri svoji predstavi novega nogometa bolj kot igro v mislih samo televizijski prenos nogometa. Morda skuša tokrat Porumboiu z zelo osebno zaznamovanim dokumentiranjem spreminjanja nogometnih pravil predvsem opozoriti na nogometnemu prenosu inherentno subjektivnost, ki se je gledalci običajno ob svojem voajerizmu niti ne zavedamo, hkrati pa režiser že z vprašanji nakaže, da bi bilo vsako novo pravilo bolj kot boljši igralnosti namenjeno boljši gledljivosti športa. Filmi o nogometu običajno sicer potrjujejo, da se nepredvidljivosti in živosti športa ne da zares prenesti na film, s čimer torej zgrešijo bistvo nogometa, ob filmu Neskončni nogomet pa lahko slutimo, da bi sprememba pravil v smer večje fluidnosti, hitrosti, svobode igre šport hote ali nehote naredila bolj filmski.

Sprememba pravil najpopularnejšega športa tako ne bi imela le potenciala poseči v splošne družbene odnose, temveč celo na področje filma, čeprav je tudi samemu Ginghini seveda jasno, da znotraj obstoječega sistema do drastičnih sprememb ne bo nikoli zares prišlo. Film Neskončni nogomet torej v osnovi predstavlja humoren prikaz majhnega človeka, večno ujetega v postsocialistični tranziciji, a med vrsticami pravzaprav skriva precej več: podporo sodobni utopistični misli in novo, nepretenciozno opozorilo, da je praktično vse, kar nam je predstavljeno kot nujno in neizogibno, le golo zgodovinsko naključje oziroma le izbira vladajočih elit.

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.