17. motovunski filmski festival

17. motovunski filmski festival

Recenzija dogodka
4. 8. 2014 - 13.00
 / Kinobar

Propelerji Motovuna so se letos že sedemnajstič zavrteli in pomešali filme, organizatorje, goste in publiko v svojevrstno istrsko mineštro. Ta se je servirala utrujenim in izobličenim obrazom, kolateralni škodi dveh front, filma in zabave. Zmagovalec je lahko samo eden in to je izkušnja, ki jo v filmsko-festivalskih vodah zelo redko okusiš.

Poleg festivalske „mineštre“ je širši okoliš Motovuna oziroma bolje rečeno notranje Istre znan predvsem po tartufih in zelo dobrih vinih. Ta so gostom festivala sledila povsod, tudi v kinodvorane in slej ko prej si se bil primoran soočiti z njimi iz oči v oči. In tako je bilo iz dneva v dan. Ko že misliš, da si uspel pobegniti trkanju plastike in stekla, ter da si zopet postal vreden akreditacije, ki ti ponosno opleta po brezmadežni srajci, že te za vogalom pričaka nasmeh, stisk rok, zdravica in kaj hitro zopet grešiš.

Poleg gastronomsko-socialnega razvajanja je letošnji festival ponudil tudi zavidljiv filmski izbor. Med najbolj opaznimi filmi je bil zagotovo dobitnik letošnjega berlinskega zlatega medveda Črni premog, tanek led režiserja kitajskega režiserja Yinana Diaoja. Gre za nadvse nenavaden triler, ki združuje elemente filma noir s komedijo in umetniškim filmom. Med festivalske bestsellerje sta zagotovo spadala tudi filma Fantovska leta Richarda Linklaterja in težko pričakovani dokumentarec o Nicku Caveu 20 tisoč dni na zemlji. Pri slednjem gre za insceniran dokumentarec, pri katerem je kot koscenarist sodeloval Cave sam. Ta nas hipnotično vodi v svoj svet, kjer je on bog, mi pa smo naslednji dve uri priča njegovim stvarjenjem. Prepletanje fikcije in realnosti je dodelano do te mere, da se ju več ne razlikuje. Glasba in koncerti postanejo samo dodatek personi Nicka Cavea in ne primarna osnova filma, kot smo je vajeni v glasbenih biografskih dokumentarcih. Vsi trije omenjeni filmi so sodili v netekmovalni del festivala, medtem ko se je za glavno nagrado potegovalo triindvajset celovečernih filmov.

Letošnja novost je bila „žirija v izgnanstvu“, ki je podelila glavno nagrado propeler Motovuna. Bila je sestavljena iz umetnikov, ki so bili zaradi svojega ustvarjanja primorani zapustiti domovino ali so v domovini pod politično represijo onemogočeni, zaprti. Z veliko mero improvizacije in iznajdljivosti je žirijo iz svojega hišnega pripora vodil iranski režiser Jafar Panahi. Ta je podelila glavno nagrado ukrajinski drami Pleme. V filmu, ki nas surovo sooči s svetom gluhonemih, ni spregovorjene besede, prav tako tudi ni prevoda znakovnega jezika. Gledalec se tako približa izkušnji, ki jo gluhonemi vsakodnevno doživljajo v svetu govorjene besede. Tišino v filmu režejo brutalni valovi nasilja, ki so temu plemenu postali nuja v boju za obstanek.

V isti tekmovalni beri je bila podeljena tudi nagrada fipresci. To je prejela izjemna družinska drama Višja sila švedskega režiserja Rubena Ostlunda, ki mestoma prehaja že v črno komedijo. V njej kontroliran plaz na mondenem smučišču v francoskih Alpah sproži nepričakovane zaplete in navidezno srečna družina počasi drsi v prepad.

Nagrado za najboljši kratki film podeljujejo po principu štafete, kar pomeni, da jo podeli lanski prejemnik. Prejel jo je film Arena poljskega režiserja Martina Ratha.

Podeljeni sta bili še dve častni nagradi. Nagrado Maverick je za posebne dosežke na področju filma prejel ruski režiser Andrej Zvjagincev, nagrado 50 let, ki jo festival podeljuje umetnikom, ki so filmu posvetili vsaj 50 let svojega življenja, pa je prejel Arsen Dedić. Ta je ob priložnosti izpeljal tudi kratek in humorja poln koncert.

Koncertno in filmsko pa je bila na festivalu zastopana tudi naša domača gruda. V programu so bili trije lanskoletni biografski dokumentarni filmi. Skupaj s filmom Damjana Kozoleta Projekt rak je bil na Motovunu prisoten umetnik Ulay, nekdanji partner Marine Abramović, ki je filmsko platno izkoristil za kratek performans. Nadvse performativen je bil tudi Marko Brecelj, katerega nastop je bil povezan s filmom Janeza Burgerja Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj. V dežju pred maloštevilno publiko pa je udarno in prepričljivo nastopil Damir Avdić, ki je Pravi človek za kapitalizem v istoimenskem dokumentarcu Dušana Moravca.

Festival se je zaključil s tradicionalno „rakiju za sve“ in nazdravljanjem naslednji ediciji v čast. Propelerji Motovuna pa so množico zopet zamešali, tokrat v pikantnejšo različico mineštre, ki je v želodcu pustila nadvse prijeten občutek.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.