Daj mi strup v čaj

Vprašanje legitimacije in legalizacije evtanazije velja za enega aktualnejših problemov sodobne etike. Že skoraj dve leti je minilo od zadnjega približno mesec dni trajajočega – recimo temu – evtanazijskega hajpa, ko je med drugim na ljubljanskem filofaksu potekal krajši simpozij na to temo. Nedolgo zatem sta - v za današnji čas predrzno nabitem amfiteatru – intelektualne sablje prekrižala modrobesedni svečenik človekovega dostojanstva Borut Ošlaj in odsluženi ter izključno teoretski filozof morale Igor Pribac. 

Kultura / Napihovanje

Pribac vs. Ošlaj

Neepski dvoboj lahke kategorije

Anonymous

 / 17. 1. 2020

Argumentativno krajšo so potegnili sicer številčnejši vsaj načelni podporniki asistence pri jemanju konca. Vendar sta omenjena dogodka predvsem z razburkano in pikro debato med sodelujočimi ter občinstvom razkrila jedro nerazumevanja pro et contra strani. Vprašanje evtanazije – ločeno od verskih dogem in z njimi navdahnjenih pozicij – ni vprašanje za ali proti pravici do končanja lastnega življenja in pomoči pri tem. Povedano drugače ne gre za vprašanje metafizične pozicije, ki jo do smrti zavzamemo, temveč v prvi vrsti za vprašanje realne izvedbe in vzvodov zakonske regulacije tovrstnega postopka v skladu z neko etiko. Prav slednje je osrednja tema filma Vse je bilo v redu francoskega režiserja Françoisa Ozona, predpremierno prikazanega tudi na letošnjem Liffu.

V filmu spremljamo vselej čudovito Sophie Marceau v vlogi zdaj že pokojne pisateljice Emmanuèle Bernheim, po katere knjižnih predlogah je Ozon v preteklosti že posnel dva filma. Zgodba se vrti okoli prošnje za pomoč pri končanju življenja, ki jo na Emmanuèle po hudi možganski kapi naslovi njen odtujeni in v otroštvu zlobni oče André. Sprva se tako Emmanuèle kot njeni sestri Pascale ta misel skorajda avtomatično upira, vendar ima ta odpor, ali pa se tako samo zdi, dve plati. Prva je preprost prodor žolča v usta ob misli na aktivno soudeleženost pri smrti očeta, druga, ki skozi prvo proseva, pa je povezana z občutkom neznosne prevzetosti nad ponujeno močjo. Ta se simbolno izrazi v njenih sanjah, ko v podobi otroka in s pištolo v roki sloni nad izmaličeno podobo očeta, v katerem še vedno vidi tistega starega fotra, ki zmerja iz vedra neba in katerega ljubimkanje z mlajšim moškim je med drugim razdrlo zakon njenih staršev. Prav v slednjem se nahaja realni in glede na krščansko tradicijo nujno sekularni etični moment vprašanja evtanazije. Komu vse bi bili namreč pripravljeni aktivno pomagati, da se spravi na oni svet, kako bi merili zlobo staršev, babic in dedkov, po kateri bi si nekdo to nesporno zaslužil ali si, nasprotno, nesporno ne bi zaslužil te načelno milostne poteze.

Ta vsebinska dvojnost se dodatno razslaja tudi v odnosu do ustroja formalno-izraznih sredstev filma. Na začetku se zgodba odvija postopoma, dan za dnem, od Andréjeve kapi prek izražene prošnje do Emmanuèlinega pristanka na njeno izvedbo in sestanka s švicarsko službo, ki storitev omogoča. Za enega ključnejših pogojev se izkaže popolna samostojnost pri eksanju zvarka, ki te pošlje v krtovo deželo. To Emmanuélino odgovornost do neke mere omili, toda preizkus svobodne volje s krajšim videoposnetkom vsaj za gledalca znova vzpostavi dvom v zanesljivost postopka. Kasneje se pričnejo nizati vse večji in vse odločilnejši časovni preskoki, s katerimi se uspešno gradi napetost pred finalom, vedno glasneje pa v gledalcu doni vprašanje, ali si bo André na koncu le premislil, kot se bojda neredko zgodi, včasih tudi tik pred prvim požirkom zvarka.

V tem kontekstu ni zanemarljiv tudi izostanek določenih ključnih prizorov, predvsem Andréjeve zadnje postaje v Bernu. Ta manko še jasneje očrta etično dilemo v smislu, do kam točno asistenca pri evtanaziji dejansko sega, kaj zaobjema in predvsem, kje se konča. Odgovor se zdi preprost: prijava in organizacija, izpolnitev pogojev, ki za subjekta evtanazije do samega konca ostajajo relativni, saj lahko od zadeve v vsakem trenutku odstopi, seveda – pod pogojem zavestnosti – že z najelementarnejšim dogovorjenim znakom. Po drugi strani se zaključni postopek zaradi izostanka prizora samomora gledalcu utegne pokazati kot črna luknja, v kateri so zgoščeni relevantni pomisleki teoretičnih skrajnih primerov, ki rušijo še tako dosledno določen praktični potek. Kaj z nezavestnimi, kaj s tistimi, ki to tekom postopka postanejo, kaj s tistimi, ki so pri zavesti, a jim telo ne omogoča, da bi sami popili svoj zastrupljeni čaj, in še bi lahko naštevali.

S tem Ozonov film na vsebinski ravni doseže svojo zadnjo postajo, na kateri se razkroji sam vase in nam hkrati navrže nastavek za razmišljanje o evtanaziji kot selektivni možnosti. Ob tem ni odveč poudariti tudi finančni aspekt celotnega postopka. Kdo si lahko – ob vseh stroških pogreba in paliative pred tem – privošči umiranje za deset ali petnajst tisoč evrov? Ozon s cinično Andréjevo pripombo, češ kako potemtakem umirajo reveži, namigne tudi na to, da celo spričo smrti obstaja neenakost, saj morajo reveži na smrt preprosto čakati. Tudi smrt ima svoj vrstni red in njegovo preskakovanje; ima VIP vhod, kjer Hadu le pomahaš z akreditacijo, ta pa ti že naliva tako želeni welcome drink.

Celostno gledano bi Ozonov film še najlažje opisali kot dramo na pomirjevalih. To pa še zdaleč ne pomeni, da je film čustvena ravna linija, temveč prej to, da so ta čustva ujeta v vajeti realne ambivalence glede evtanazije in zato prepričljiva. Odpira etično dilemo, a namesto opredelitve do nje ponuja ozaveščenje problema, kot je ta v dejanskosti izvedljiv. Če ne drugega se s filmom Vse je bilo v redu na umu lahko v prihodnje vsaj izognemo neplodnim in nerazumevanja polnim debatam o tem, kdo bi spet rad delal masovna grobišča in kdo bi rad kolaboriral z životarjenjem zavoljo od boga danega življenja. Morda nam ne bi škodilo, če bi fokus pred tem usmerili na vzpostavljanje ustreznih predpogojev za legalizacijo evtanazije, predvsem v izboljšanje zdravstva in sociale, ki bi opisani, recimo temu “gentrifikaciji” lajfa lahko poleg legalnosti dodala še enakopravnejšo alternativo. Dovolili si bomo zatrditi, da bi bila evtanazija v situaciji, ko človek ima kje čakati na svojo smrt in ko mu med čakanjem ni treba trpeti, morda tudi manj zaželena izbira. Takrat bo morda res vse v redu.