Delo v 21. stoletju

Jane prispe v službo, še preden se zdani in dolgo preden začnejo v pisarno kapljati njeni sodelavci. Iz svoje omiljene skodelice spije jutranjo kavo, nato pa začne svoj dan, poln kopiranja dokumentov, telefoniranja, pripravljanja gradiv za sestanke, razporejanja pošte, naročanja kosil, urejanja službenih potovanj ter vsega podobnega, kar ji naložijo njeni nadrejeni. Ko zunaj že pade noč in ko je v pisarni spet le še ona, se odpravi v bližnji fast food lokal na pozno večerjo, nato pa domov, najbrž naravnost v posteljo.

Tako izgleda ponedeljek v življenju mlade asistentke v veliki njujorški filmski produkcijski hiši, a je ob natančnem prikazu njene rutine in odnosa nadrejenih do nje očitno, da bi praktično enako izgledal tudi kateri koli drugi delovni dan. Film Asistentka, prvi igrani celovečerec režiserke in scenaristke Kitty Green, s podrobnim prikazom dolgočasnih pisarniških opravil poudarja prav trivialnost, prozaičnost orisanega dela, pri čemer torej osnovno sporočilo predstavlja že omejitev dogajalnega časa na en sam dan, pa tudi omejitev dogajalnega prostora tako rekoč le na en kompleks pisarn. Skozi delovni proces nas ob tem vodijo dolgi, skrajno statični kadri, ki se drug na drugega nalagajo počasi kot ure v dolgem delovnem dnevu, hkrati pa kadri v prostorskem smislu glavno junakinjo večino časa izolirajo in stiskajo v ozke prostore. V času, ko veliko gledalske in kritiške pozornosti žanjejo predvsem filmi z dinamično, nenehno gibljivo kamero, film Asistentka torej tematiki primerno izstopa s skoraj gledališko statičnostjo.

Film svojo govorico nasploh v celoti podredi dokumentiranju delovnega dne sodobnega izkoriščanega delavca, ki se je iz tovarn v veliki meri preselil v pisarne, kjer opravlja prav tako nekreativna pomožna dela. Glavna junakinja Jane je v tem primeru prikladna žrtev predvsem zato, ker svojo pozicijo asistentke sprejema kot nujen korak na poti do uspeha, torej do uresničitve sanj o idealni službi v filmski industriji. Njena delovna vnema deluje kot odraz splošne sodobne fetišizacije dela in kariere ter torej tihe, ponotranjene prisile sodobnih delovnih razmerij, ob katerih se ločnica med delovnim in prostim časom vztrajno briše oziroma prosti čas velja kvečjemu za simptom poslovne nedomiselnosti oziroma neuspešnosti.

Film bolj kot na kakršno koli osebnostno lastnost katerega izmed likov torej opozarja predvsem na strukturno zgrešenost sodobnih, neoliberalnih delovnih razmerij, ki ne botrujejo le nepravični porazdelitvi dela, ampak po nepotrebnem celo ustvarjajo več dela, s tem pa kup “nesmiselnih služb”, o kakršnih piše antropolog David Graeber, ko premišljuje sodobni “menedžerski fevdalizem”. Ob nekaterih Janinih japijevskih sodelavcih se namreč zdi, da jim niti ni treba kaj veliko delati in morajo le zasedati določeno strukturno mesto v pisarniški hierarhiji. V duhu filmov, kot so Wall Street Oliverja Stona, Office Space Mika Judgea, pa tudi American Psycho Mary Harron, Asistentka razgalja zmote korporativne Amerike, pri čemer pa vendarle ubere resnejši ton, predvsem ker odnose na delovnem mestu premišljuje še skozi perspektivo spola, ob tem pa preišče tudi načine, na katere se ena vrsta izkoriščanja hitro preplete z drugimi. 

Orisani ponedeljek namreč za Jane vendarle ni povsem običajen. V prikazanem dnevu asistentka tudi ugotovi, da njen šef spolno izkorišča dekleta z ambicijami po uspehu v filmski industriji, proti čemer skuša Jane ukrepati, a je prav zaradi svoje podrejene pozicije bolj kot ne obsojena na neuspeh. Šef podjetja, veliki filmski producent, torej predstavlja obraz nezdravih delovnih in medčloveških odnosov tako znotraj filmske industrije kot tudi širše, pri tem pa je tokrat njegova vloga spretno izražena še z njegovo odsotnostjo. Šefa v filmu namreč nikoli ne vidimo, a je skozi vedenje zaposlenih in odnose med njimi pravzaprav ves čas prisoten in še v večji meri izražen, predvsem pa je na ta način pripoved še bolj univerzalizirana.

Bolj kot vloga samega izkoriščevalca in nadlegovalca je sicer v filmu skozi prizore prikrivanja in nezanimanja raziskana vloga tistih, ki za izkoriščanje vedo, pa zaradi lastnih kariernih interesov ali le gole brezbrižnosti ne ukrepajo. Zdi se, da je spolno izkoriščanje v ameriški filmski industriji lahko tako dolgo ostajalo nekaznovano predvsem zaradi tesne vpetosti v širši družbeni sistem, ki proizvaja skrajno hierarhična, tekmovalna delovna okolja, ob tem pa karierni uspeh predstavlja kot osnovni življenjski cilj. In če se je morda svet filma in umetnosti nekdaj zdel kot zatočišče liberalnih, demokratičnih vrednot, je danes v ZDA, kot nakaže film Asistentka, poslovni, industrijski aspekt prevladal do te mere, da večino dela tudi v kulturi predstavljajo skrajno duhamorna pisarniška opravila, kakršna bi lahko v večji meri opravljal robot. Hkrati pa je ideja uspeha v tej sferi bolj privlačna kot praktično kjerkoli drugje, kar privede do hude tekmovalnosti.

Ni presenetljivo, da Hollywood svojo pot do #metoo očiščenja že išče tudi skozi filme in serije, v konkurenci primerov, kot sta Bombshell in The Morning Show, pa se Asistentka skozi svojo zadržanost in subtilnost zdi morda celo najbolj radikalen poskus doslej. Za razliko od omenjenih se namreč uspe povsem umakniti od neproduktivnega senzacionalizma in pojav spolnega nadlegovanja v filmski industriji lucidno izrisati kot del širšega prepleta strukturnih nepravilnosti ter nepravic, svojo misel pa nenazadnje predstavi v kratki, gledljivi in nepretenciozni obliki.