Dobri stari FeKK

Drage poslušalke, dragi poslušalci v današnjem Kinobaru je v našem fokusu Festival kratkega filma v Ljubljani – po domače in še najpogosteje skrajšano imenovan kar FeKK. Posrečena kratica si kar sama piše marketinške force – zelo je namreč podobna besedi fak ali pa fake, kar FeKK-ov Instagram profil zabavno izrablja v objavah z naslovom FeKK news . FeKK, ki bo trajal še do sobote, se lahko vsako leto pohvali s slovenskim in balkanskim tekmovalnim programom ter obširnim mednarodnim spremljevalnim programom kratkih filmov. Poleg vsega tega festival organizira še številna brezplačna predavanja, konference in izobraževanja za filmske profesionalce in tiste, ki si profesionalci želijo postati.

Skrbno kurirani programi festivala gledalca redkokdaj pustijo ravnodušnega – prej nasprotno. FeKK na projekcijah filmov iz tujine skoraj vedno predstavlja nekaj neviđenega za tiste, ki še nimamo prilike vandranja po širnem svetu; domači program pa vedno pozitivno preseneča s svojo ustvarjalnostjo. FeKK je torej za naš filmski ekosistem pomemben iz dveh vidikov – prvič, ker prinese svet v Ljubljano, in drugič, ker na svojih platnih zelo uspešno izpostavlja ter promovira tudi eksperimentalne in nekomercialne filme, ki sicer svojega prostora v naših kinodvoranah v takšni meri ne bi našli. 

Nekako v tem duhu, ki so ga stalni obiskovalci in obiskovalke bržkone že vajene, je potekala tudi torkova sosledna projekcija obeh tekmovalnih programov, ki se je tradicionalno zavlekla čez polnoč. Kot pričakovano je združevala številne različne žanre. Animacijo, igrane, dokumentarne in eksperimentalne kratke filme z – o tem sicer lahko le ugibamo – širokim spektrom produkcijskih sredstev. Ta značilna sopostavitev produkcij različnih skal – od čisto profesionalnih do pravzaprav skoraj amaterskih – pa nikakor ne moti. Program kvečjemu deluje bolj organsko, pristno. Raznoliki filmi se nekako simbiotično podpirajo in en drugega dopolnjujejo. Ravno zaradi močne naklonjenosti ideji festivala, ki je odprta za nediskriminatorno mešanje vsega, s čimer daje glas tudi margini, smo tako zelo naklonjeni tudi samemu festivalu. Na programu se sicer gotovo znajde kak film, za katerega si človek misli »jao, še sreča, da grem lahko zdaj v tem času po pir«. Vendar se za vsakega gledalca, ki film izkoristi za krajši sprehod do šanka, najdeta vsaj dva, ki občudujoče obsedita pred platnom. 

Na torkovi projekciji slovenskega tekmovalnega programa je pozitivno izstopalo več filmov. Najprej bi seveda omenili tudi na naših valovih že večkrat izpostavljeno Babičino seksualno življenje, film Urške Djukić, ki je posnet po pričevanjih o seksualnem življenju žensk v prejšnjem stoletju. Animirani film v skorajda minimalističnem, črtastem stilu vizualno podpira nediegetsko naracijo. To oblikujejo spominjanja starejših žensk na spolnost. Karikirani obrazi in odbite podobe, ki jih medij animacije omogoča, sicer izrazito resno temo pogosto napravijo komično. To sprva nekoliko zmede. Gledalcu morda ni povsem jasno, ali naj se smeji ali naj bo zgrožen. Ne povsem po njegovi krivdi, saj animacija nekako računa na preigravanje medprostora med grozo in smehom. Neprimernost komičnosti nas zlahka spravi v nelagodje – a vprašamo vas, kdo med vami se ne bi smejal pritlikavim animiranim vojakom z napoleonskimi klobuki, ki namesto pušk v rokah držijo lastne kurčine, nabrekle za polovico njihovega majhnega teleščka? Toda ko te militaristične kurčine pridejo do vrat mednožja ženske in jih proti njeni volji nasilno odprejo, zadeva postane manj smešna. Sploh ko ženske v nediegetski naraciji pripovedujejo, kaj vse so počele, da je posilstvo manj bolelo.

Če je Babičino seksualno življenje za naše razmere večja produkcija, bi kot primer manjše produkcije na drugi strani spektra lahko vzeli AGRFT produkcijo Rodna gruda režiserja Filipa Jembriha. Dokumentarističen portret najstnice prikazuje vsakdan v osamljeni vasi, kjer živijo zgolj štirje otroci. Film, ki igra na noto malih zgodb malih ljudi, posrečeno postopa po pravi strani meje klišejev takšnega osebnega dokumentarca. Ne podleže skušnjavi, da bi življenje na podeželju reduciral na največji safr, s premišljenim tempom se izogiba dolgočasenju občinstva in počasne sekvence vedno nasledi z zabavnimi, živahnimi prizori. Tako ostane zvest svojemu subjektu, kar je pri dokumentarnih filmih vedno pomembno.

Sicer pa je največja vrlina Rodne grude iskrenost. Osrednja oseba, Lidija, je presenetljivo zgovorna in bo z relejtabl izjavami, kot so: »Pol pa Lublančani pridejo s'm pa pravjo, kok je lepo; js pa ne bom tukej ostala«, nedvomno še nekaj časa živela rent free v kolektivnem spominu festivalskih obiskovalcev. Prizor, ki izstopa in za katerega se zdi, da v sebi nosi sporočilo celotnega filma, pa je zabava pri njej doma. Ko opazujemo protagonistko, kako prepeva dobre stare balkanjade v družbi – sklepamo – ožjega družinskega kroga, smo opomnjeni, kako drugačno je njeno življenje v resnici. 

Film se občuti kot odvisen od slovenskega socialnega konteksta centralizirane države, a hkrati pripoveduje zelo občo zgodbo, ki nikakor ni omejena le na nas, Slovence. V našem kontekstu morda še najbolj izpostavlja privilegij, ki ga uživajo tisti, ki živijo bližje središč, torej Maribora in Ljubljane. In sicer, da jim zavoljo dobre službe in izobrazbe ni treba zapustiti doma, očeta, matere in sorojencev. A kot pravi protagonistka, je to morda preveč centralni, preveč mestni pogled na situacijo. Izpostavi, da se na starše ni preveč navezala, saj ima toliko bratov, da se starša z njo nista preveč ukvarjala. Občutek, ki je danes številnim neznan. 

Pišoči bi z veseljem omenil še številne druge filme – tako 

rekoč vse na tem programu – a bi se potem na žalost moral skrivati pred uredništvom, saj bi porabil skoraj celotni radijski program. Festival kratkega filma tudi letos ni razočaral in njegov program, kot smo že vajeni, prinaša inovacije in novosti. Če ne drugega, se na njem vedno najde dobra ali pa vsaj solidna družba, tudi šank je odprt pozno v noč. Trikrat hura za FeKK!

Fotografija: Tadej Vintar iz filma Rodna gruda