Fantazma je realno(st)

Približno od osemdesetih let prejšnjega stoletja se hiše strahov v grozljivkah ne pojavljajo več kot masivni gotski dvorci, ampak v obliki idiličnih predmestnih hiš. Filmi, kot so Poltergeist, The Amityville Horror in The Entity, so tako nedvomno ustrojeni iz kože pripadnikov srednjega razreda, saj v njih sledimo življenju zgodovinarjev, nepremičninskih agentov in vodovodarjev, ki se soočajo z zastraševanjem demonov in zlih duhov. A takšen temačen, četudi na videz apolitičen prikaz prekletstev in antičnih pokopališč odkriva očiten pesimizem generacije malomeščanskih baby boomerjev. Ob čedalje hujši ekonomski krizi se namreč postavlja vprašanje, ali omenjeni demoni niso zgolj zrcalo lažne predmestne idile. 

Režiserji grozljivk pa so zaradi nezavednega narcizma in rasizma dolgo odlašali s tehtno upodobitvijo prekletega življenja v bajtah getov afroameriške manjšine. V zlati dobi Hollywooda so Afroameričane kot divje, necivilizirano ljudstvo v grozljivkah sicer upodabljali črno pobarvani belci. Črnci so kot pravi filmski subjekt grozljivke vzniknili šele v poznih 60. in zgodnjih 70. letih, ko v Night of the Living Dead vodijo boj proti zombijski apokalipsi; v Sugar Hill pa denimo sledimo protagonistki na čelu armade zombijev v boju proti zločinskemu belemu šefu. Žal pa se je v naslednjih desetletjih prikazovanje rasne problematike v grozljivkah ponovno podredilo škodljivim stereotipom. V The Shinning in Annabelle se temnopolti igralci tako pojavljajo v vlogi likov, ki se žrtvujejo, da bi rešili življenje svojim belim gospodarjem. V 80. letih posneta filma Angel Heart in The Serpent and the Rainbow črnce ponovno prikazujeta kot hudobne, divje praktikante vudu magije. Zares uspešno je teme rasizma, kolonializma in razreda na plan potegnila šele nedavna renesansa črnih režiserjev grozljivk, kot so Jordan Peele, Meosha Bean, Deon Taylor, Misha Green in Nikyatu Jusu. V okviru podžanra hiše strahov je na primer Greenina lanskoletna serija Lovecraft Country poskušala zapopasti še vedno relevantno problematiko afroameriškega suženjstva. 

Še pred izidom debitantske sezone Lovecraft Country pa smo si lansko zimo lahko ogledali prvenec britanskega režiserja Remija Weekesa z naslovom His House, v katerem smo soočeni s travmami begunskega para, ki v želji po dostojnem življenju zapusti vojno območje razklanega Sudana. Sope Dirisu v vlogi Rial in Wunmiju Mosaku kot njenemu zaročencu Bolu tako sledimo prek razburkanih vod mediteranskega morja, v valovih katerega izgubita svojo hčer Nyagak. Ko se uspešno prikradeta do Londona, ju v objemu betonskih sten begunskega zaklonišča pozdravi trojica ciničnih birokratskih izvedencev, ki jima v zameno za poskus asimilacije dodeli podrtijo v obubožanem predmestju. Čeprav sta sprva navdušena nad sicer očitno skromnostjo hiše, pa se Bol in Rial kaj kmalu soočita s pasivno-agresivnim rasizmom lokalnih prebivalcev in socialnih delavcev. Kot bi to ne bilo dovolj, že prvo noč pod novo streho ugotovita, da jima je iz Sudana sledilo nekakšno zlo, ki se jima predstavlja v obliki halucinatornih epizod. V njih pogosto nastopajo izgubljena hčer, podobe vseh pobitih pripadnikov njunega plemena, pa tudi iz sten mezeči škodoželjni duhovi, zaradi katerih ju muči takšna preganjavica, da dobesedno porušita polovico hiše. 

Čar Weekesovega razgrinjanja zgodbe leži v tem, da nezavedno življenje glavnih likov prepleta s prizori iz Sudana in vsakdanjega občevanja v londonskem domu. S pisanim kolažem raznovrstnih lucidnih vtisov gledalca tako popolnoma dezorientira. Je Bolu in Rial sploh uspelo pobegniti? Ali so prividi njune utopljene hčerke resnični? Je sploh karkoli? Odgovore na takšna in podobna vprašanja nam Weekes servira predvsem z osredotočanjem na individualno psihologijo in poseganjem po posebnih učinkih na račun opisa družbeno-političnega konteksta begunske krize v Afriki. Kljub temu pa His House ne postavlja nobenega novega mejnika v produkciji grozljivk. Po tem, ko nas film v prvi polovici nekajkrat preseneti z že dobro ustaljenimi jump scari in figurami izmaličenih mrtvecev, postanejo prizori z zlohotno nadnaravno silo čedalje bolj predvidljivi in klišejski. 

Vrednost filma His House lahko v prvi vrsti iščemo predvsem v njegovi vsebini in pereči tematiki, saj so halucinacije Bola in Rial alegorije posttravmatskega sindroma, ki ga je za sabo pustila izkušnja vojne. Weekes pri tem gradi na parovem kontrastu: Bolovo optimistično stremljenje v prihodnost in želja po pripadanju novi družbi se stalno krešeta z Rialino nostalgijo po domači kulturi. Takšna napetost preveva tudi samo filmsko dogajanje: kljub poskusom asimilacije par nenehno dobesedno preganjajo demoni preteklih tegob, ki so deloma posledica izgub na trnovi poti do Londona, deloma pa plod nepravičnega sistema globalnih migracij, bolj specifično, predvsem posledic britanske kolonizacije Sudana. Za nehumane in hipokritske se namreč izkažejo tudi zaposleni v britanski azilni administraciji. V oči zbode predvsem prizor, v katerem na smrt prestrašeni Bol svojemu nadzorniku za asimilacijo potoži, da je s hišo nekaj narobe in da si želi zamenjave, uradniki pa ga cinično zavrnejo, češ da se je razvadil in da so njihovi domovi manjši od njegovega.

Film His House je prej drama in potopis kot pa grozljivka, saj halucinacije glavnih likov niso toliko gole fantazme kot pa dejanske psihološke travme, ki jih neudeleženi v grozotah begunske krize le stežka razumejo oziroma se z njimi ne morejo poistovetiti. Weekesovo stvaritev je tako moč interpretirati kot parodični hommage že uvodoma naštetim grozljivkam belih režiserjev,  saj mimo pristranskega prikaza domnevnih tegob srednjega razreda odpira novo dimenzijo družbene resničnosti. Opravka imamo z vrzeljo med hladno birokratsko mašinerijo podeljevanja azilov, ki se z begunsko krizo sooča samo formalno, rasističnimi prebivalci Londona in dejanskim trpljenjem neuslišanih in zapostavljenih preživelih žrtev katastrofe. Weekes pri tem ne ponuja namigov o značaju tega dualizma. Je ta posledica političnega konteksta? Morda raznoraznih kulturnih razlik? Kaj pa osebnih nazorov? Kljub temu pa je His House še ena dobra poteza v zaporedju filmskih kreacij, s katerimi so se začele naslavljati problematike rasizma in odtujenosti.