Festival dokumentarnega filma - drugič

[tekstovna - daljša verzija]

Zdaj triinštiridesetletna Jackie Siegel je nekoč živela v hiši, ki je imela le štiri spalnice. Toda po poroki s podjetnikom Davidom Sieglom in zmagi na lepotnem tekmovanju se je njen vpliv povečal. Siegel je obogatel z nepremičninami in počitniškimi kompleksi Wastgate Resorts. Vzporedno s tem se je večalo tudi bogastvo družine – Jackie je postala kompulzivna nakupovalka, otroci pa so razvili visoko toleranco do materialnega. Hiša z n spalnicami ni bila dovolj, zato sta se gospod in gospa Siegel odločila za gradnjo replike gradu Sončnega kralja, Versaillesa.

Dokumentarec Kraljica Versaillesa režiserke Lauren Greenfield, ki smo si ga ogledali v sekciji Aktualno, najbolj preseneti z izbiro protagonistov - zakoncev Siegel, ujetnikov ameriških sanj. David, ki je odrasel v dokaj skromnih razmerah, je svoj pohlep prignal do točke, na kateri je nenamerno zgradil največjo bivalno družinsko hišo v ZDA. Na vprašanje, zakaj, je pred krizo odgovoril: »Zato, ker lahko.« Toda kriza je prinesla svoj dolg in David hiše ni dokončal.

Mojstrstvo dokumentarca režiserke Lauren Greenfield se skriva v spretno podtaknjeni empatiji do protagonistov. Ob empatiji, ki ji z lahkoto podležemo, smo grobo razgaljeni. Trpimo ob ogledovanju praznega pogleda zlobnega nabiralca, ki se zaradi odvisnosti od miloščine bank počuti kot kapitalistični amputiranec. Režiserki, ki je zakonca snemala pred krizo in po njej, je uspelo prikazati dve plati ene medalje: brsteče bogatenje in puščavniško stagnacijo.

Družino Siegel spoznamo v trenutkih največjega razcveta in trenutkih razpada. Tako se na koncu filma materialnih kapric matere Siegel le bežno spominjamo, saj v ospredje stopi zgaran obraz nesrečnega bogataša. Film se tako iz začetne bleščeče izložbene estetike prelevi v temačen portret mrtvega kapitalista, ki družino s kupovanjem v Walmartu odvaja od materialnega.

Sekcija Aktualno v luči finančne in družbene krize išče odgovore pri tistih, ki so nasedli vabljivi moči denarja in pozabili na etiko. V dokumentarcu Več kot med smo soočeni z dejstvi, da je med nafta, čebele pa delavke migrantke, ki jih tuširajo s fungicidi in se v tovornjakih prevažajo z ene rastline na drugo.

Modri mož Albert Einstein je nekdaj rekel: štiri leta po izumrtju čebel bo izumrl tudi človek. Zdaj pa pozor: umrlo je že 70 % svetovne čebelje populacije. Ti podatki nas pričakajo že v trailerju, zato ogled filma zahteva neko mero poguma. Na srečo nas kljub bolečim razkritjem pomiri topel vizualni pristop režiserja Markusa Imhoofa, zaradi katerega nas bo naslednji čebelji pik kar manj zaskelel.

Eden ključnejših prizorov filma je prikaz kitajskih opraševalcev. In ne, ne gre za vrsto insektov, gre za revne kmete, ki plezajo po drevesih in oprašujejo cvetove. Kot nas svarijo v medijih, bodo mnogo delovnih mest prevzeli roboti. Vizija napredka, ki nam ga vsiljujejo, kaže, da bomo ob takem ravnanju z okoljem ljudje morali prevzeti še živalska 'delovna' mesta.

Dokumentarec nam predstavi čebeljo situacijo na petih kontinentih. Kar se je nekoč začelo kot posel, ki je temeljil na ljubezni do čebel, se spreminja v pekel za obubožane čebelarje. Ti so postali pogrebniki. Več kot med nas opozarja na to, da sta napredek in rast očitna destruktorja življenja v vseh oblikah, večina čebelarjev je namreč sprejela misel, da več pomeni tudi bolje.

Sklop Aktualno si je ogledala Nika Mahnič, sledita še recenzentski blok izbranih filmov sklopa Tekmovalni, ki si jih je ogledala Petra Meterc, in recenzentki blok sklopa Miti, ikone, mediji, ki ga je pripravila Mirna Berberović.

Kaj je bilo tako sladkega na ladji z imenom Vlora, ki je avgusta leta 1991 priplula iz Kube do Albanije, tam pa se je nanjo v nekakšni kolektivni neprištevnosti brez pomisleka vkrcalo okoli 20.000 ljudi? Prvič, kubanski sladkor. Drugič, sanje o svobodi in lepšem življenju. Razočaranje in apatija Albancev na novi poti njihove države po padcu komunističnega režima sta bila namreč tako močna, da so, ko so slišali, da je v pristanišče priplula omenjena ladja, brez pomislekov, četudi so doma imeli solidno službo, stekli nanjo, jo zasedli do zadnjega kotička, dobesedno ugrabili ter prisilili kapitana, da jih je odpeljal do Italije. Na Bariju se nato prav po filmsko po kopnem razgrne morje ljudi. Lokalne oblasti bi jim sicer postavile šotore za begunce, državni vrh pa da briljanten ukaz, da se vseh 20.000 prepelje na bližnji stadion, kjer pod žgočim soncem v pomanjkanju vode in hrane ter instantno uveljavljenem načelu močnejšega begunci preživotarijo nekaj dni, preden večino prisilno napotijo nazaj v Albanijo. Približno 1500 je vseeno uspelo iz njega pobegniti in tako ostati v Italiji.

Dokumentarec Sladka ladja Daniela Vicarija meša izjemne arhivske posnetke, ki so bili verjetno brez omejitev lahko posneti predvsem zaradi stanja šoka, v katerem so bile lokalne oblasti na Bariju, s pripovedmi tistih, ki so to nadrealistično begunsko odisejado izkusili na lastni koži. Tempo dokumentarca je hiter. Skupaj z glasno rock podlago Vicari gledalcu ne pusti, da bi prišel do sape. Ko sapo zajamemo, pa ostane vtis, ki je nemara filmu prinesel tudi nagrado za najboljši film o človekovih pravicah, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenije. Vtis, da zgodba iz leta 1991 predstavlja nekakšno napoved prihodnosti; projekcijo vseh sladkih ladij, ki danes plujejo po Sredozemlju z nevidnimi potniki in katerih usoda je, če do obale sploh prispejo, le v rokah peščice posameznikov na oblasti.

Še en dokumentarni film iz tekmovalnega sklopa je svoje bistvo izbrskal iz arhivov. Black power mixtape 1967-1975 je nastal na podlagi materiala, ki ga je režiser Göran Olsson odkril v arhivih švedskih produkcijskih hiš. Gre za kolute 16-milimetrskega traku, na katerih so posnetki Amerike iz 60. in 70. iz perspektive švedskih novinarjev, ki so v tistih letih povsem nepristransko, celo naivno intervjuvali aktiviste gibanja za državljanske pravice, Črnih panterjev, pa tudi aktiviste proti vojni v Vietnamu in posameznike na ulici. Dokumentarec omenjene arhivske posnetke švedskih novinarjev prepleta z naracijo nekaterih vidnejših predstavnikov današnje glasbene scene, kot so Erykah Badu, John Forté in Questlove.

Lepljenka kronološko urejenih izrezkov; je izbrano kinematografsko in glasbeno potovanje v črno ameriško skupnost med letoma 1967 in 1975, ki predvsem ne predstavlja celovitega vpogleda v obdobje in se za takšnega tudi ne izdaja. Je sveža perspektiva poudarjeno izoliranega pogleda švedskih novinarjev, ki jo Olsson imenuje kar »Eskimo perspektiva«. Ta ozka leča, ki zaradi kulturne distance dovoljuje povsem neobremenjen prikaz, postavlja v ospredje filma portrete nekaterih znanih aktivistov, denimo Angele Davis in Stokelyja Carmichaela. Glas je preko arhivskih posnetkov ponudil tudi ulici; posameznikom iz Harlema, Brooklyna, Oaklanda, v zgodbah katerih so korenine upora. Če stopimo na rob zgodbe, pa vidimo tudi, da dihotomija med poročanjem švedskih novinarjev in pristranskim poročanjem ameriških TV-hiš tistega časa skriva v sebi namig, da problematika še vedno potrebuje naslavljanje in reevalvacijo, četudi eskimsko.

Pred recenzijo sklopa Miti, ikone, mediji, pa prisluhnimo še izjavi o razmerju dokumentarnega filma do resničnosti. Programski vodja festivala Simon Popek meni:

///////////////////////////////

IZJAVA SE NAHAJA V POSNETKU

///////////////////////////////////////

Skratka, ogledali smo si tudi sekcijo Miti, ikone, mediji. Začnimo kar z miti. Režiser Rodney Ascher v svojem filmu Soba 237 ponudi gledalcu nov pogled, oziroma kar paleto teh, na slavni film Stanleyja Kubricka The Shining. Medtem ko naivni gledalci mislimo, da gledamo Kubrickovo ekranizacijo istoimenskega romana, ki ga je spisal mojster groze Stephen King, v resnici gledamo labirint skritih pomenov. Tako vsaj menijo nekateri oboževalci in interpreti Kubrickovega filma The Shining, ki so prišli do besede v dokumentarnem filmu Soba 237. Nekateri verjamejo, da The Shining v resnici govori o genocidu ameriških domorodcev, drugi menijo, da je metafora za holokavst, tretji pravijo, da gre za Kubrickovo osebno izpoved o največji laži v zgodovini človeštva. Prosim? Res je, če verjamemo Jayu Weidnerju, enemu izmed glasov v filmu. Po njegovem je Kubrick za ameriško vlado naredil lažne posnetke pristanka na Luni, ki so bili nato predvajani kot posnetki Apola 11.

2001: Vesoljska odiseja naj bi Kubricku služila kot osnova za lažne posnetke vesolja, The Shining pa naj bi predstavljal njegovo izpoved težkega bremena ob prikrivanju te vesoljne laži. Weidner najde v slednjem mnoge dokaze za resničnost svoje teze. Med drugim v številu 237; v 80. letih naj bi bila namreč izmerjena razdalja med Zemljo in Luno 237.000 kilometrov; lastniki Overlook hotela po njegovem zelo očitno predstavljajo ameriško državo; Danny ima na majici raketo Apolo 11 in še jih je. Weidner meni, da Nicholsonov zlom, ki ga bomo slišali, razkriva veliko Kubrickovo čustveno stisko.

Preden povsem nasedemo teorijam zarote, naj povemo, da nas režiser nikakor ne napeljuje, da bi kateri izmed interpretacij filma The Shining zaupali bolj kot drugi ali da bi sploh kateri izmed njih verjeli. S humorno, včasih celo navihano in sugestivno montažo nam sporoča, da je film narejen predvsem za zabavo in da ne teži h kakšnemu »globljemu« pomenu. Prav nasprotno. S tem, ko vse mogoče poglede in uvide postavi v en prostor, jih celo parodira. Kljub temu je mogoče reči, da tovrstni filmi krepijo mit o genialnem režiserju Stanleyju Kubricku, čigar inteligenca in virtuoznost skoraj ne poznata meja.

Slogovno in estetsko sta bolj zanimiva preostala filma iz te sekcije. Film Henry Dean Staton: Delno fikcija je, kljub temu da je uvrščen med Mite, ikone in medije, zelo lep intimni portret. Gre za igralca, ki v svoji dolgoletni karieri in skoraj tristotih filmih ni nikoli nastopil v glavni vlogi. Vendar David Lynch in Wim Wenders o tem večno stranskem igralcu govorita samo z izbranimi besedami, kar priča, da je Henry Dean Staton ikona.

Portret Henryja Deana Statona bi lahko bil portret uživača, ljubitelja pijače, žensk in družbe, a je režiserka Sophie Huber izbrala bolj mehak pristop. Spoznamo moža - starca, ki nerad govori o svojih starših in se nikoli ni poročil, saj meni, da je prava ljubezen tista, pri kateri ni navezanosti. Skozi intimne intervjuje v črno-beli tehniki, arhivske posnetke njegovih vlog in glasbo, ki jo igra igralec sam, režiserka ustvarja otožno, a toplo vzdušje, prav takšno, kakršen je Henry Staton. Na tak način ustvari iluzijo, da gledamo resničnega Henryja, a nas sam spomni, da je vse film, kot tudi ta, ki ga pravkar gledamo.

Zadnji film Mladenič je živel: Združena rdeča armada režiserja Naeema Mohaiemena je z vidika sloga najbolj nenavaden. Glavnino filma predstavljajo zvočni posnetki pogovora med pripadnikom japonske ekstremne levičarske skupine Združena rdeča armada in pogajalcem - predstavnikom bangladeške vlade. Japonski ekstremisti so namreč ugrabili japonsko letalo in prisilno pristali v Bangladešu ter s svojo akcijo hoteli izsiliti odstop japonske vlade. Tako večino filma gledamo pogajalski pogovor v rdečih in zelenih stavkih na črni podlagi. Pogovor prekinjajo arhivski posnetki, preko katerih dobimo vpogled v takratno poročanje različnih svetovnih medijev. Zaradi slabe kvalitete omenjenih arhivskih posnetkov in poudarka na besedi film deluje nekoliko eksperimentalno. Na zanimiv način ujame duh konca 70. let, hkrati pa razkrije resnično dogajanje, ki je medijem nekako ušlo. Programski vodja festivala Simon Popek film izpostavi kot enega izmed vrhuncev dokumentarnega filma zadnjih let.