Grossmanov filmski festival

Grossmannov festival je festival nasprotij, ki osupnejo. Je specifično slovenski festival, ki v skladu z začrtano smerjo dokazuje, da smo dežela bizarnosti in ne to, kar bi hoteli nekateri, namreč dežela urejenih ljudi, kjer imajo stvari smisel. S tem ne mislim, da se je na festivalu rušilo tihe zapovedi malomestnega obnašanja, saj bi bila v tem primeru vsa umetna kri odveč. A najprej k bivanjski dimenziji.

Kot ponavadi smo bivali za mestno srednjo šolo, peščica tujcev v vsakdanu, kjer se vsi poznajo. Grossmann k sodelovanju priteguje režiserje širom Evrope, nanj privabijo imena, kot so Christoper Lee in letos Franco Nero, vse v zelo neobvezni atmosferi, ki obstaja samo, če v njo verjameš, saj se v vročini dneva ne pozna, da bi se v mestecu kaj dogajalo.

V malem narodnem domu, ki je hkrati galerija, so je vrtela večina filmov ob primerno trash-fantazijskih risbah Blaža Porente, ki se je tokrat navdihovala iz intelektualne lastnine korporacije Wizards of the Coast ter 3D slik manekenk izpod objektiva Matjaža Tančiča, ob katerih sem se zamislil o usodi umetniške struje upodabljanja metalskih bejb v ledrastih modrcih, kar bi tudi pričakoval od tega festivala. A glavna atrakcija galerije je bila razstava plakatov italijanskih giallo in B-akcijskih filmov, ki jih je prinesel gostujoči režiser Enzo Castellari. Upodobljena dela so segala od vseprisotnega Fulcija preko Castellarijevih umetniških reinterpretacij klasik pank garderobe Pobeg iz New Yorka in Mad Max 2, nenazadnje pa tudi originalnih del, kot je film, ki je v angleškem prevodu dobil ime Inglorious Bastards in bil s tem obsojen na zgodovino. 

Rahlo mlajši B-režiserji so, polni borbenega duha značilnega za kronične borce za proračun lastnih filmov, z veseljem za par minut stopili na oder, da bi podali par nekoristnih informacij, zato pa z nastopom pridobili simpatije občinstva. No, ne povsem nekoristnih, saj moram priznati, da mi je usta odprl podatek, da je Richard Raaphorst, ki je nastopil z divje inovativnim filmom Frankesteinova vojska, sodeloval s kultnima režiserskima praktikoma prostetike Stuartom Gordonom in Brianom Yuznom.

To se je še kako poznalo na njegovem izdelku, špalirju zombijevsko robotskih spačkov z naci tematiko, proti katerim se med drugo svetovno vojno bore posuroveli Rusi z neprepričljivimi naglasi. Jezik, ki ga uporabljam, se sicer sliši grozno getoiziran z ozirom na publiko, ki jo film nagovarja, a naj zaleže dejstvo, da Raaphorst ob koncu ni bil deležen aplavza, ljudje pa so kino zapustili v tišini. Pogovor o lastnostih vsakega posameznega spačka se je razvil šele pozneje v taboru ob nadaljnjih izpričevanjih zapopadenosti. Le zvočni dizajn je bil pretiran.

Anglež Stuart Urban je nastopil z idejo, ki bi se prav lahko uresničila in ki marsikomu leži na psihi, če ne že na jeziku, kot smo pred dvema letoma videli ob odzivih na londonske nemire – May I Kill U je film o bobiju na kolesu, ki mu pretres možganov da izgovor za pobijanje ponovnih prestopnikov, ki da naj bi zakon kršili v conah brez kriminala, medtem ko se junak filma priduša o svoji ljubezni do zelo močnih, zelo desnih žensk. Moderni pridih je v tem, da morilec posnetke svojih umorov daje na spletno stran z video posnetki, skupaj z manifesti, ki ohlapno parafrazirajo Breivika. Scenarij nudi dileme in obrate, Kevin Bishop v glavni vlogi pa daje nezamenljiv vtis B-zvezdnika, kar v resnici sploh ni. Film je namreč avantura britanskih televizijskih delavcev, kar pojasnjuje visoko kvaliteto izdelka in kar je režiser nerad slišal od spraševalca v lepših besedah. May I Kill U je moj izbor za film festivala, s čimer pa se ni strinjala festivalska žirija.

Prikazan je bil tudi visokoproračunski projekt iz strasti Neila Jordana, holivudskega Irca, ki je kariero začel prav z izvrstno ekskurzijo v deželo tipično »ejtiz prostetike« in okultnega mračnjaštva, Company of Wolves. Byzantium, kot se visoko pričakovani in na blagajni pogoreli film imenuje, je nekaj povsem drugega. Skoraj romaneskno bogati preplet ljubezenske, zgodovinske in kostimske drame, bi doživel več uspeha izven zastavljenega žanra, ki je bil postranski toku zgodbe. Da sta bile dve dolgi uri, ki sem jih preživel s filmom povsem odveč, ne morem trditi z gotovostjo.

Omembe je vreden še zmagovalni film festivala, prvi litvanski film, kar sem jih kdaj videl, imenovan Aurora, izpod objektiva Kristine Buožayte. Relativno visokoproračunski znanstveno-fantastični film z vložki modernega plesa se napaja na čudovito drekavi estetiki znanstvene fantastike sedemdesetih, torej je evropski popotnik ameriškega kultnega čuda Beyond the Black Rainbow, ki sem ga vsaj letos čakal zastonj. Aurora sicer ne izpade kot ironičen hommage naivnosti drugega buma znanstvene fantastike v sedemdesetih, pač pa zgodbo o nevroznanstvenem raziskovanju možganov komatozne ženske vzame kot pretvezo za res nenavadno filmsko romanco, ki ji uspe preseči svojo poudarjeno vizualno plat, in s tem, upajmo zaman, kultni status, ki ga trenutno presegajo tudi mnogi manj zaslužni, kulturno bolje situirani ZF filmi novega vala.

Kar se tiče programa, je ta očitno vsebinsko višek dosegel lansko leto, saj smo bili letos priča združevanju festivalskih vej v večje gmote, torej racionalizaciji. Kljub temu je vredno omeniti prizadevno sodelovanje srbskih amaterskih režiserjev s kratkimi filmi pod oznako Pannonia Underground. V razdelku Torture Garden so vrteli deveturen maraton neugledne produkcije ameriških Asylum, ki se osredotočajo na t.i. »cash-ine« trenutnih uspešnic, s cvetkami, kot je Atlantic Rim.

Nazadnje naj še podam rezultate tekmovanja med verzijama filmov Inglorious Bastards in Django, ki sta jih posnela Enzo Castellari in prosto po njem Quentin Tarantino: Castellarijeve Barabe so imele več življenja in manj šlepanja na naglase – nekakšen trden, čeprav marginaliziran žanrski steber, zgodovinsko uvrščen med Guns of Navarone in Die Hard, medtem ko je Quentinov Django vse kaj drugega kot samo še en špageti vestern. Neodločeno med velikimi in pozabljenimi torej, kar bo zame dovolj dober rezultat za obisk Grossmanna tudi v prihodnje, če ta le ne skopni popolnoma.

Z otožnim hropežem je za vas podrsaval Jan Adlešič.