Kolonjska vodica in kolonoskopija

Recenzija izdelka
12. 12. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Nočne ptice (Nocturnal Animals) Toma Forda – so drugi film režiserja, ki je prvenstveno modna ikona in katerega slava izhaja iz kreativnega direktovanja znamk Gucci, Yves Saint Laurent ter lastne znamke, ki nosi njegovo ime in priimek ... Kot Ford pove v enem izmed promocijskih intervjujev, naj bi otvoritvena sekvenca najavne špice Nočnih ptic uprizarjala pogled povprečnega Evropejca na ZDA: gledalec se ob ogledu špice, ki je celo malce bondovska, nasnifa »fashionable« vonja ameriškega sna, katerega druga stran je temà kàkor v ríti; kolonjska vodica in kolonoskopija ...

Najs je z očmi toniti v počasne posnetke plesoče nage bajse, med njene mesene šlaufe. Še izpod pajske ji valovijo sicer različni okusi – a vsi prilizujoči se vaniliji; »Ice Ice Baby« kalorij; rasni nemiri kot Mickey in Mallory v Rojenih morilcih z Oliverjem Stoneom oziroma kamnom namesto srca. Amerika konzumira ter s tem že dolgo ne da miru niti preostalemu svetu. Debela belka, dve, tri, podobne Willendorfski Veneri in Michelinovi maskoti. XXXL sladoled, drobljeni piškoti, pekan orehi, na kratko pristriženi venerini grički - mali Bushi - in sladki greh.

U nulo »stjunana« kustosinja Susan, ki jo igra Amy Adams, mukoma prebavlja banket ob otvoritvi razstave. Bleščice in konfeti so končno na tleh; zavaljena »bela smet« ženskega spola kot eksponat; gola mažoretka kot umetniška instalacija; Americana: beseda, ki je špeh postala, natakarji pa so jo namesto kustosov prinesli na pladnju, da bojo lahko obiskovalci razstave oziroma še raje zakuske ob šampanjcu še »malo piknili« - z očmi ...

Stilizirane prizore sterilnih galerijskih prostorov - ki se ne razlikujejo prav dosti od protagonistkinega modnega Hollywood Hills domovanja, pa tudi ne od vljudnostnega »chit-chata« in pohval, ki jih je deležna tekom otvoritvenega večera – je Ford zmontiral skupaj z nočnimi posnetki v pravcate pentlje zavozlanih losangeleških avtocest iz ptičje perspektive. Hja, razpotja! Za »nočno žival« Susan velja nekaj podobnega kot za sove v Lynchevem Twin Peaksu: »Niso to, kar se zdijo!«

Za pregrešno drago maskaro oziroma kar masko uspešne lastnice galerije se bije boj s slabimi odločitvami iz preteklosti. Vrhunska minimalistična igra Amy Adams - zgovorni drobni tiki: življenje, ki postaja nekaj povsem drugega od željenega; kompromisi, pod katerimi so padli mladostni (umetniški) ideali; nezvesti mož in njegovi propadli posli ter predvsem razstavljanje in preprodajanje umetnosti iz druge roke namesto lastne kreacije!

Ni prostora za hčerko in njene starce – osrednji prizor filma, prizor brutalne ugrabitve kot parafraza naslova romana Cormaca McCarthya ter filmske priredbe bratov Coen, pribije ob sedeže gledalce, ko se Susan spravi prebirati tipkopis, ki ji ga v poštnem nabiralniku nepričakovano pusti že dvajset let bivši mož Edvard. Tipkopis romana z naslovom Nočne ptice, ki ji je posvečen in že uspešno čaka na objavo pri ugledni založbi, je baje nekaj povsem drugega kot tisto, kar je Edward pisal, ko sta bila s Susan še skupaj. »Nihče nikoli ne piše o ničemer drugem kot o sebi,« ji je rekel takrat; zdaj pa se je z njegovim mračnim, nasilnim in žalostnim romanom urezala do krvi - dobesedni papercut!

In s tem tipkopisom se »reže« tudi scenarist in režiser Ford; gre za roman znotraj romana Tony & Susan pisatelja Austina Wrighta, ki sta ga bojda obsedali povezava med resničnimi in izmišljenimi svetovi ter ideja, da je vselej tudi bralec tisti, ki piše knjigo. Ford te meje s pomočjo filmskega jezika še dodatno zabriše; njegove Nočne ptice so smrtonosne rane, zadane s filmskimi rezi in brechtovskim orožjem Austina Wrighta, ki bi se, če bi ga napisala Jane Austen, gotovo imenoval Obžalovanje in maščevanje. Gre za premišljeno igro oddaljevanja in približevanja literarnih junakov, filmskih likov in resničnih osebnosti - torej fikcije ter realnosti! Film je hkrati ves čas nevarno blizu ugotovitvi, da je polni riti modnega oblikovalca s teksaškimi koreninami enostavno »zapasalo« malo obmejnega El Pasa z vsemi krvavimi Krivimi potmi, ki mu pritičejo. Fordova estetizacija nasilja in trasha je na trenutke preveč polikana; še ko gre za eksplicitno praznjenje ameriškega redneckovskega črevesja, ne more brez groplana radiatorčkov modno izklesanega sixpacka. Ali pa gre ravno v tem iskati poanto? Da Fordov globoko osebni boj s površno oziroma površinsko potrošniško kulturo, »kjer je vse, vključno z našimi razmerji, tako lahko zavreči«, morda sploh ne more oziroma ne sme izgledati drugače? Umetniški kosi »velikega zaslužkarja« Damiena Hirsta in »kralja kiča« Jeffa Koonsa, ki so v enem trenutku »le« scenografija na prvo žogo, spregovorijo v družbi del Johna Currina, Marka Bradforda in Richarda Misracha na povsem drugem platoju!

Susan v filmu nekdo potolaži, da v resnici »nihče ne mara tistega, kar počne«. Je kaj drugače, če dela umetnost ali ljubi? So del odgovora Koonsovi pudlji iz pisanih kovinskih balonov? S čustvi ga serjemo in sranje je precenjeno! Je bila Susan z Edwardom, ker je bil ... razumevajoč in romantičen ali pač le šibek reven papak, kot ji je govorila – »konservativna, rasistična, pobožna, seksistična, homofobna, narcistična« - a dobro situirana mama? Je bila sama, da bi se resno ukvarjala z umetnostjo, res preveč pragmatična in prevelik cinik? Tom Ford bere Wrightovo Susan, ki postaja modna pista materina ...

Do zadnjega detajla so Nočne ptice doterane tako vizualno kot tudi narativno; še npr. za trofejnim dekliškim prstanom na kmetavzovem mezinčku slutimo zgodbo črnega za njegovim nohtom. Predvsem pa »film o gledanju filmov« prevevajo močna čustva; najprej tisto, ki je votlo, okrog ga pa nič ni ... takoj zatem pa tisto, ki nam je vsem v pogubo. Tudi v tem oziru je shizo: »Ljubavbav«!

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.