LA 92

LA 92

Recenzija izdelka
19. 7. 2017 - 13.00
 / Kinobar

LA 92, dokumentarni film, ki je nedavno izšel pod okriljem National Geographica in pod taktirko Daniela Lindseyja in T. J. Martina, je v celoti sestavljen iz arhivskih posnetkov, ki so opremljeni z glasbo. Očitna je želja, da bi slike nastopile same in da bi bili tipični retrospektivni komentarji nadomeščeni z interpretacijo gledalcev. Seveda pa to ne pomeni, da montaža samih posnetkov ne vsebuje interpretacije. Ta je prisotna že v selekciji arhivskih posnetkov, nato pa njihovem sosledju ter tudi v že omenjeni izbiri glasbe.

Na začetku spremljamo posnetke poročanja o uporih afroameriške skupnosti iz leta 1965, ki so se ravno tako zgodili v Los Angelesu. Tako kot tisti leta 92, so se tudi protesti iz 65. zgodili po aretaciji temnopoltih voznikov. Med obema vstajama je minilo približno 27 let, 25 let pa je minilo od zadnjih vstaj do danes, ko policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani znova povzroča nemire. Povsem razvidno je, da nas film želi prepričati, da gre za ponovitve, ki kažejo na nereševanje nekih strukturnih težav glede položaja afroameriške skupnosti. Obenem pa dogodke, po katerih so se protesti pojavili, prikazati kot predvsem povode, in ne glavne vzroke, ter podobo omenjenih težav kar najbolj celovito predstaviti skozi izjave in druge odzive ljudi z ulice, ki jih je ujela kamera. Skozi njihove partikularne perspektive vzpostaviti interpretacijo, ki ne bo prišla s strani tistih na drugi strani kamere. Vzpostavljena na odnosu komentator-priča, strokovnjak-čustveno zaznamovan komentator in tako dalje. Film uspe prepričati, da je lahko množica posameznih prič analitično močnejša, tako individualno kot tudi skupinsko.

Obenem pa zahteva tudi udeležbo druge strani; montaža skratka ni kolonizatorsko dejanje, temveč dejanje komunikacije, ki ne teži k ideji dialoga, ampak predvsem sodelovanja, političnega, analitičnega in obenem filmskega. Zato tudi klasična glasba, ki posnetke spremlja, ni znak koloniziranja skupnosti, v kateri se je denimo v tistem času razplamtel hip hop, temveč prispeva k epski razsežnosti dogodka vstaje. Tako implicitno, torej skozi montažo, kot eksplicitno, skozi arhivske izjave prič dogajanja, je mogoče prepoznati neko vzročnost.

Po objavi brutalnega pretepa Rodneya Kinga se je energija skupnosti usmerila v pričakovanje sodbe. Vendar je pred sodnim procesom policistom, ki so pretepli Kinga, prišlo še sojenje trgovki korejskega porekla, ki je po banalnem sporu s temnopolto stranko le-to ustrelila in jo tudi ubila. V fokusu je sodnica Joyce Karlin, katere delovanje na najboljši možni način prikaže arogantno zablodo liberalizma. Karlin namreč korejsko trgovko, ki je brez relevantnega povoda ustrelila 15-letno Latasho Harlins, obsodi zgolj na pogojno in denarno kazen ter na skupnosti koristno delo, kar utemelji z individualnim občutkom, da storilka ni slaba oseba, da ni avtentična morilka. Pri tem posnetki na njenem obrazu jasno kažejo na neko sočutniško razčustvovanost ter obenem dobrohotno pokroviteljstvo avtoritete, tako tipično za liberalni univerzalizem avtentične individualnosti, ki v celoti zgreši razumevanje političnih, ekonomskih, družbenih vprašanj. Ta izraz – lahko bi rekli bedast - ob odločitvi vzbuja bes in predstavlja izdajo, ki jo skupnost doživi s strani liberalnih elit.

Sledi še konzervativno ponižanje; sojenje policistom v primeru Rodneya Kinga premestijo v manjše mesto v okolici Los Angelesa, tipično za konzervativni srednji razred, v katerem številčno močno prevladuje belska populacija. Tudi policisti dočakajo oprostilno sodbo. Oba primera pravzaprav predstavljata neumnost elit v sodnem sistemu. Z za odtenek pravičejšo sodobo, ki bi jo lahko razumeli kot koncesijo, bi obe strani lahko vstajo preprečile. Razvidno je namreč, da je ta plod ne samo občutka konstantne ekonomske frustriranosti in strukturne zapostavljenosti, ki se jo skupnost dobro zaveda, temveč tudi občutka, da je arogantnost elit šla čez rob, postala preveč lahkotna, preveč očitna in s tem izjemno poniževalna. Vstaje niso stvar organiziranosti, temveč spontanosti. Ravno spontanost pa jih tudi pokoplje.

Ob manku organizacije se namreč dogajanje usmeri v dve smeri: ena je smer mirnih protestov in opozarjanj, ki jo zasenči vsesplošno ropanje. Žrtve so v glavnem korejski trgovci, kar je povezano tudi s primerom Latashe Harlins. Zgodi se tradicionalna napaka, značilna tudi za antisemitizem; probleme se poskuša reševati v sferi cirkulacije, ne pa produkcije. V tem primeru pa se uničevanju le-te pridruži tudi razpad lastne skupnosti, saj uničenih in izropanih trgovin ni mogoče nadomestiti, porabe ne regulirati, zato kot način oskrbovanja ostane le še nadaljnje ropanje, ki jemlje energijo in fokus.

Manko usmerjanja boja ravno tako prispeva k simbolizaciji posameznikov, ki pripelje do brutalnega pretepa belega tovornjakarja Reginalda Dennyja, še bolj zloveščega od pretepa Rodneya Kinga, ki je proteste sprožil. Rešijo ga sicer ravno tako pripadniki iste skupnosti. Pride do notranjega kaosa, v katerem skupina, ki naj bi delovala homogeno, razpade na več precej različnih družb, kot so recimo gangsterji, oropani črni lastniki trgovin, navadni ljudje, ki se ravnajo po toku ropanja, in mnenjski voditelji brez pravega vpliva.

Nastali kaos sproži uvedbo izrednega stanja, ki za krajše obdobje povzroči izpad državne in ekonomske mašinerije, vendar jasno pokaže tudi omejitve upora in ob spretni montaži zgodbe iz medijskih podob lahko že kmalu slutimo njegovo skorajšnje izčrpanje.

Film je prepričljiv prikaz mehanizma vstaj in vzročnosti, ki lahko pripelje do njih, vpogled v neko vrenje, ki bi lahko bilo revolucionarno, v isti točki pa pokaže na tisto razliko, ki revolucijo onemogoči; tako bližina kot razdalja obeh stanj prinašata ambivalentnost in v predstavitvi le-te leži tudi največja moč dokumentarca.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pa national geographic je.

kurac od filma,mekani

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.