Liffe #3: Poor man's Pro Choice

Liffe #3: Poor man's Pro Choice

Recenzija izdelka
22. 11. 2018 - 13.00
 / Kinobar

V koraku z množenjem recenzij ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala se bomo danes ukvarjali z razmnoževanjem. Natančneje, z ubogostjo filmov, ki problematizirajo razmnoževanje revnih in v tretji svet karitativno izvažajo civilizacijsko pravico do omejevanja rodnosti.

Vprašanje, zakaj imajo revni otroke, če jih ne morejo preživljati, je svojo predpremierno uprizoritev doživelo s filmom Kafarnaum, v katerem režiserka Nadine Labaki snema naturščke iz libanonskih begunskih slumov. Francosko-libanonska koprodukcija, ki je letos v Cannesu dobila nagrado žirije, svoj naslov prevzema po besedi, ki pomeni kolosalno zmešnjavo oziroma tako velik kaos, da ga lahko uredi le čudež. Kafarnaum načeloma prikazuje prav to: rob bejrutske družbe, po katerem ljudje tavajo brez papirjev in dela, njihovi otroci pa ponoči in podnevi na ulicah prodajajo napitke.

A Nadine Labaki pričara čudež, na katerega so brezpravni čakali. V svojem filmu nastopi kot odvetnica 12-letnega dečka Zaina, ki toži svoje starše, ker so ga spravili na svet. Skozi dokazni postopek, prikazan kot sekvenca spominov, izvemo, da se je spor začel s tem, ko so Zainovi starši njegovo sestro prodali v zakon. On pobegne od doma, na poti spozna mlado etiopsko imigrantko z dojenčkom, ki jo aretirajo, zaradi česar sta Zain in etiopski malček prepuščena sama sebi. Zain sicer športno da vse od sebe, a je dojenčka zaradi obupne situacije, v kateri se znajdeta, prisiljen prodati modelu na tržnici. Nato se vrne domov, izve, da je njegova sestra umrla med nosečnostjo, in v jezi zabode njenega moža.

Dogajanje je posredovano skozi oči 12-letnika. S pomočjo filtra otroških oči se Labaki reši raziskovalnega dela in poenostavi upodobitev bejrutske zmešnjave. Čeprav bi dejstvo, da je film podan kot tožba, že zaradi prepričljivosti forme zahtevalo podrobnejši in konkretnejši vpogled v socialne razmere, režiserka svojo zgodbo zavije v luštkano patetiko. Namesto celovečerca, ki bi se približal dokumentarnemu prikazu položaja sirskih beguncev v Libanonu, je gledalec obsojen na 120 minut poverty porna. Pri tem se režiserka spet opre na obe mladoletni vlogi. Kaj lahko namreč vzbudi več sočutja in izvabi več solz kot srce parajoča kombinacija simpatičnega sirskega naturščka, ki med bojem za preživetje v naročju pestuje kravžljastega dojenčka, zaradi katerega bi se vsaki Angelini Jolie cedile sline?

Kafarnaum se vztrajno poslužuje primerjave eksistence nastopajočih z žuželkami. Zraven pobeglega Zaina se na avtobusu usede starejši moški, oblečen v kostum Človeka-ščurka, daljnega bratranca Spidermana, prilagojenega razmeram v opustošenem bejrutskem naselju. Zainovi starši se kasneje v filmu večkrat primerjajo z insekti. Ideja o pripadnosti neki manjvredni vrsti pa se navsezadnje izraža v Zainovi tožbi, češ zakaj ste me rodili, da moram živeti človeka nevredno življenje. Še več, od sodišča zahteva, da njegovima staršema prepove imeti nove otroke.

Prav na tej točki se pokaže problematičnost Kafarnauma. Splav in kontracepcija se v filmu ponujata kot rešitev za nekaj, kar je prikazano kot specifična potreba najnižjega, razčlovečenega sloja – tistega, ki ga je preveč, pa tega ne sprevidi. Svoje zahteve po sredstvih za omejevanje rodnosti ne oblikujejo množeči se revni sami, temveč jo v njihovem mnenju in za njihovo dobro izrazi odvetnica-režiserka. Ukrepi za omejevanje rodnosti s tem zgubijo emancipatorno vlogo sredstva za odločanje o lastnem telesu. Prelevijo se v sredstvo upravljanja s telesi – čudež natalitetne politike –, ki bo pozdravil zmešnjavo preštevilne populacije.

V brazilskem kratkem filmu Mravljiščna dekleta ščurki postanejo mravlje. Režiser João Paulo Maria v njem naslavlja problem spolnega nasilja in z njim povezanih ilegalnih splavov. Gledalci sledimo noseči žrtvi posilstva, ki dela kot iztrebljevalka zajedavskih mravelj v evkaliptusovem rezervatu. Sintezo obeh motivov film izvede v prizoru, ko najstnica s svojim mlajšim bratom po televiziji spremlja diskusijo o uvedbi pravice do splava, medtem ko se mimo njiju prerine starejša ženska – najverjetneje njuna mama –; do zibelke, iz katere dvigne dojenčka. Prizorišče, znotraj katerega režiser gradi svoj zagovor omejevanja rodnosti, je zopet socialno dno, le da za razliko od Kafarnauma tu spremljamo prenos bede iz ene »prerazmnožene generacije« v drugo. Najstnica, sama najverjetneje nezaželen re-produkt, je pravzaprav le 10 let starejša Zainova sestra, ki kot že njena mama čaka na svoje lastne mravlje.

V zaključni sekvenci iztrebljevalka mravelj premišljuje svojo usodo in zre v krožnik s kruhom, preplavljenim z mravljami. Poanta je očitna – preveč nas je za en košček kruha. Najstnica s prstom simbolično stisne eno izmed žuželk. V zadnjem kadru je ponovno v evkaliptusovem gozdu, kjer si sleče hlače in počepne, da bi poskusila splaviti, čeprav film ni povsem jasen, ali s pomočjo insekticida ali mravelj. Kljub temu da naj bi bil po režiserjevih lastnih besedah kratkometražec zamišljen kot prispevek k »boju zoper religiozno brazilsko družbo«, pušča dvoumno sporočilo.

Podobno kot v Kafarnaumu tudi tu ne gre toliko za samo pravico do splava, temveč za sponzoriranje omejevanja rodnosti v mravljiščih oziroma pri tistem delu prebivalstva, ki se mu očita, da se množi preko svojih materialnih zmožnosti in tako rekoč sam rojeva svojo bedo. Oba filma sprevračata kavzalnost med revščino in številom prebivalstva v maltuzijanskem slogu: niso politično-ekonomske razmere razlog za reprodukcijo revščine, za rojevanje revežev, temveč je reprodukcija sama vzrok revščine.  

*Vir slike: Palestinian Memes

Aktualno-politične oznake: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.