Moram biti realna

Recenzija dogodka
7. 12. 2021 - 13.30
 / Kinobar

V današnjem Kinobaru bo beseda tekla o festivalu animiranega filma Animateka, program katerega so letos zaznamovale ženske avtorice in njihovi filmi, ki so jih predvajali v sklopu s skupnim naslovom Njena zgodba. Nabor kratkih filmov je bil tematsko razdeljen na štiri projekcije, pri čemer se tretji sklop, naslovljen Moram biti realna, loteva identitetnega iskanja posameznic, ki sega preko spolne binarnosti in z njo pogojenih družbenih vlog.

V devetih animiranih filmih ustvarjalke tematizirajo identitete, ki jih posameznice prevzemajo zaradi veroizpovedi, rasne pripadnosti in položaja v družbi. Dopolnjujeta jih – čeprav manj uspešno – komentarja ženske spolnosti in spolne identitete. Seksualnost posameznic v heteroseksualnem razmerju je prikazana kot nekoliko zlajnan model hermetično zaprte metafore ženske erotike, ki mistificira njeno telo in užitek. Drugače, a nič bolje, so prikazani queer odnosi, ki namesto mistificiranja uporabljajo humor, ki pa odnose zgolj komercializira in stereotipizira. Simbolika samorogov in mavric, tudi če je uporabljena ironično, se je po našem mnenju nekoliko izpela. Gledalka je torej prepuščena naboru kratkih filmov, med katerimi se najde nekaj dobrih in nekaj takih, za katere si vesel, da nosijo pridevnik kratki.

 

Podrobneje se bomo lotili treh animacij. Za začetek: film Beach Flags režiserke Sarah Saidan. Zgodba nas popelje na iransko podeželje, kjer se deklice potegujejo za nastop na tekmovanju v reševanju iz vode. Zmaga na njem reševalkam omogoča udeležbo na mednarodnih tekmovanjih, ki potekajo izven Irana. Nekoliko nekonvencionalen, a edini dostopen način bega možganov – ali v tem primeru – reševalk. Za nastop se potegujejo štiri deklice, med katerimi izstopa Vida, ki po dosežkih prekaša vse ostale. Deklice se medsebojno spodbujajo, kar je nekakšna pobožna želja in idealizirana predstavitev duha v ženskih športih, zlasti ko posameznici obljubljajo sicer nekoliko vprašljiv “American dream”. Vidine načrte za prihodnost pokvari prihod nove deklice Sareh, ki podre njene dosedanje rekorde. Ljubosumju, ki ga občuti Vida, sledi spoznanje, da za Sareh tekmovanje predstavlja zadnjo rešilno bilko za pobeg od težkega kmečkega dela in poroke s starejšim moškim.

V trenutku spoznanja Vida svoje mesto prepusti Sareh, ki osvoji zmago. Film v svojem bistvu ostaja patetičen prikaz srečnega konca, ki ga doživi “underdog” junakinja. Gledalec je ob umiku Vide v dobro sotekmovalke razpet med zadovoljstvom ob “konec dober, vse dobro” zaključku in mero egoizma, ki ne razume njenega žrtvovanja. Preprosto izrisani liki, zlasti ženske, se med seboj razlikujejo le po barvi oblačil in laseh, ki v nasprotju z iranskimi pravili gledajo iz hedžiba. Izrazite obrazne poteze ima le Sareh, ki v zgodbi izstopa kot antagonistka. Poenotenost likov in svetla, neizrazita barvna paleta se tako postavita v ozadje, glavno vlogo pa prevzame vsebina filma. Animacija je nekakšno štancanje ideje o plemenitem žrtvovanju žensk za skupno dobro. Sestrstvo kot osrednja tematika zgodbe ne naslavlja ženskega prijateljstva, ki je brez prave umestitve vrinjeno v sklep filma. V zgodbi se poleg prijateljstva odpira tudi vprašanje dogovorjenih porok, zakrivanja žensk in ženskih športov v državah islamske vere, s čimer avtorica oriše življenje v Iranu.

Nepojasnjen zaključek je torej predvidljiva in kvaziučinkovita forma srečnega konca za doslej stigmatizirano junakinjo, kar gledalcu vsili prijetne občutke ob na videz pravičnem razpletu zgodbe.

 

V nadaljevanju se bomo posvetili pozitivnemu presenečenju: filmu kenijske režiserke Ng’endo Mukii z naslovom Yellow Fever. Film je nastal kot kombinacija ročno izrisanih animacij in posnetkov izraznega plesa, ki ga dopolnjujejo monologi različnih pripovedovalcev. Zabavne animacije prikazujejo režiserkino nečakinjo, ki v brezskrbnem otroškem duhu razglablja o svoji želji po beli polti. Dekličinemu čenčanju so nasproti postavljeni posnetki, ki prikazujejo in slavijo črnsko telo v njegovem gibanju. Mukki v ogledani animaciji preseže standardizirano pripovedovanje o belopoltem dojemanju temnopoltih posameznikov, ki so ujeti v začaran krog sistemskega rasizma. Namesto tega avtorica sklene razumevanje rasizma prikazati skozi oči temnopoltih žensk in percepcijo lastne polti v kontekstu lepotnih idealov.

Naslovljeni problem polti je materializiran v uporabi tako imenovanih lepotnih krem za posvetlitev kože. Animacija na delno humoren način, ki gledalca ne odvrne od prave sporočilnosti filma, prikaže, kako mnoge ženske svetlijo le svoje obraze in dlani. Ti deli telesa so vidni med vsakdanjimi opravili, njihova barva pa ima odločilno vlogo pri njihovi poziciji v družbeni hierarhiji. Temna polt lahko ob pogledu v ogledalo ženskam vzbudi nezadovoljstvo, celo gnus, predvsem pa misel na neizbežnost situacije, v katero so bile rojene in jo generira “belo normativen” svet. Film je dober komentar samopodobe temnopoltih žensk v odnosu do žensk, katerih polt je ne le družbeno zaželena in pojmovana kot lepa, ampak pomeni tudi večjo varnost in boljše življenjske možnosti. Humorne animacije ohranjajo srednjo pot med stereotipnimi šalami in suhoparnim podajanjem statistik o dani problematiki. Poljudnost filma uspešno prenese sporočilo, ga ne banalizira, obenem pa ne zamori ogleda vseh ostalih filmov v naboru.

 

Zaključujemo s filmom The Many Faces of Ava  v režiji Izabele Barszcz. V njem za razliko od predhodno opisanih filmov ne gre za iskanje novih identitet, temveč za različne manifestacije ženske identitete. Osrednji lik zgodbe, Ava, v svojem vsakdanu igra različne družbene vloge; od partnerke in uslužbenke do mimoidoče hude bejbe, za katero oprezajo pogledi moških. Zgodba nas popelje skozi Avin dan, v katerem si glede na situacijo, v kateri se znajde, nadene ustrezen obraz, ki kot maska spremeni njeno telo. Vrhunec film doseže v trenutku, ko se Ava prelevi v golo seksi divo in s tem končno pritegne pozornost moškega vodstva v službi.

Avino zapeljivo telo se po odhodu moških spremeni v na videz plehko žensko, ki ranjena ostane na odru. V nemočnem stanju pred sabo vidi posnetek trenutkov njenega življenja in obrazov, ki jih je morala nadeti kot ženska. Animacija se loteva sicer pogosto obravnavane tematike družbenih pričakovanj, ki jih posameznici vsiljuje skupnost. S filmom avtorica torej ni odkrila ničesar novega, kljub temu pa je zaokrožila pričakovanja v partnerskih odnosih in službi, lepotne standarde ter za žensko primerne načine obnašanja v povezano celoto. Film morda ni naslovil vseh obrazov, ki jih ženske nosimo, ali pa so bili obravnavani nekoliko površinsko, vsekakor pa je režiserka tematike strnila v animirano zgodbo, ki je dosegla svoj prvotni namen – gledalki je omogočila samorefleksijo in vsaj delno poistovetenje z ogledanim.

Projekcija filmov s skupnim naslovom Moram biti realna je celostno zajela različne identitete, s katerimi se ženske poistovetimo v vsakdanjem življenju. Raznolik izbor estetskih upodobitev je uspešno prikazal inovativnost žensk v svetu animacijskih tehnik. Kljub temu so mnoge teme ostale nenaslovljene, zaključki filmov pa so sledili klišejskemu modelu brez večjih prebojev v vsebinski strukturi.

 

Recenzijo je pripravila vajenka Tia.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.