Nelagodje v družini

Nelagodje v družini

Recenzija izdelka
5. 9. 2018 - 13.00
 / Kinobar

Tisti, ki ste ob zvoku tleska z jezikom dobili kurjo polt, veste, o čem bomo govorili. Gre namreč za zvok, ki vas bo po ogledu filma Hereditary oziroma Podedovano zlo preganjal še mesece.

Filma, ki je v naše kinematografe sicer prispel na začetku poletja, se je prijel sloves nagrozljivejše grozljivke - če že ne nasploh, pa vsaj letošnjega leta. Vendar pa se grozljivost Podedovanega zla za razliko od na primer Priklicanega (The Conjuring) z vsemi njegovimi nadaljevanji in spinoffi vred ne skriva v kopičenju poceni đampskerov in kičastih klišejev nedomačnosti. Ubere namreč bistveno boljši pristop: gradi počasno in morečo atmosfero, ki pogosto bolj kakor na popularne holivudske grozljivke spominja na Bergmana ali Hanekeja, s čimer se postavlja ob bok vrhunskim počasnim grozljivkam zadnjih let, kot so na primer Čarovnica (The Witch), Povabilo (The Invitation), Črnoplaščeva hčer (The Blackcoat's Daughter aka February) in Temna pesem (A Dark Song).

A ne le mučna atmosfera, vsem pravkar naštetim filmom je skupna tudi družinska tematika. Podedovano zlo ni izjema, tudi tokrat smo priča uro in pol trajajoči družinski drami, v kateri so žanrski elementi grozljivke skorajda oddih od mučnosti družinskih odnosov in travm.

Režiserjem grozljivk je namreč že dolgo jasno, da so - za zaprtimi vrati - pekel družinski člani, a imajo za razliko od ‘resnih’ filmarjev, kakršna sta prej omenjena Bergman in Haneke, za ovekovečenje družinskih travm na razpolago arzenal arhetipov nadnaravne groze, s čimer disfunkcionalnost te institucije pogosto razkrivajo uspešneje od realističnega pristopa. Sploh če tega ne počnejo tako očitno in prisilno, kot v tem tekstu to počnem sam, in ne zapadajo v poceni psihologiziranje, kot je to storila grozljivka Babaduk, ki je prav zaradi tega čisti podn.

Nasprotno, dobra grozljivka sicer lahko ima dokaj očitne elemente alegorije, vendar manifestacijo groze in zla znotraj upodobljenega sveta jemlje kot povsem realno. Tako je tudi tokrat; to, kar je podedovano, je zares čisto in utelešeno, nikakor ne le metaforično zlo.

Priča smo družini, ki se, še preden si dobro oddahne, ko se stara in nekoliko blazna babica končno stegne, znajde v sila nezavidljivem položaju. Izkaže se namreč, da je bila to ena tistih babic, ki svojim bližnjim rada zagode kakšno črnomagijsko nepriliko. Tako je torej dotična babica pred smrtjo sklenila pakt s Paimonom, enim izmed devetih demonskih kraljev pekla, opisanih v Manjšem ključu kralja Salomona, in mu za utelešenje na Zemlji na voljo ponudila telesa lastnih vnučkov.

Na začetku filma kamera te vnučke zaloti v šoli pri obravnavi grške tragedije, natančneje vprašanja ali neizogibnost usode naredi junaka tragedije za bolj ali manj tragičnega. Režiser filma Ari Aster se v svojem prvencu več kot očitno strinja z Grki. Družinski člani v objektivu njegove kamere so namreč tragične lutke, ki zgolj pretrpevajo usodo, katere niti sta babica in kralj pekla stkala že davno pred njihovim rojstvom.

Zavest o neizogibnosti prihajajoče tragedije se utrjuje z vsako novo sceno, pri čemer moreča osvetljava in glasba seveda izdatno pomagata sicer zelo dobro grajenemu scenariju. Režiser je film opisal kot “zgodbo o dolgotrajnem ritualu demonskega polaščanja, povedano s perspektive žrtvenega jagnjeta”. A če so grški bogovi Ifigenijo rešili usode žrtvenega jagnjeta, jagnje v Podedovanem zlu nima te sreče. Položaj določene družine je brezizhoden in groza, zaradi katere je ta film zaslovel, se odigra predvsem na obrazih protagonistov, ko jih zadevajo nemili udarci usode.

Tu je izjemna predvsem Toni Collette, ki s svojo igro vse bolj nore matere, katere otroke enega za drugim obseda kralj pekla, dvigne film visoko nad povprečje. Z motivom matere, katere otroci so usojeni služiti kot telo zlodeja v svetu, si je film sicer prislužil mnoge primerjave z Rosemaryjinim otrokom Romana Polanskega. To, da je zadnja scena filma Podedovano zlo jasna referenca na Rosemaryinega otroka, te primerjave le še spodbuja. Pa vendar obstaja bistvena razlika; Rosemaryjin otrok se namreč izteče v hvalospev materinski ljubezni, ki je brezpogojna do te mere, da lahko prezre dejstvo, da je njen otrok oduren vražji stvor, pomembno je le, da je njen. Čeprav njen mož dopusti, da jo posili hudič, in njenega otroka proda satanistični sekti, materinska ljubezen na koncu zmaga, pa čeprav bo svetu kraljeval Satan.

Medtem pa je v Podedovanem zlu disfunkcionalnost družine kot take bistvena. Otroci so eksplicitno dojeti kot lastnina, ki jo imaš, ker si jo rodil, lahko pa jo daš blazni babici, da imaš končno mir pred njo. Ona jih potem seveda lahko ponudi naprej in nihče v družini niti ne opazi, kdaj hčerkica konča v lasti demona. A seveda je prav ta odnos lastninjenja temeljna vez vsake družine in duh kralja pekla je pravzaprav le ena med podedovanimi travmami, ki se utelešajo v otrocih vseh družin.

Vendar pa film nikakor ne zavzema stališča, ni niti slavospev družini, kar je v ameriških filmih dandanes skorajda stalnica, niti ni antidružinski kot na primer kultni klasiki grozljivk osemdesetih Starši (Parents) ali Skupnost (Society), v katerih je družina nastopala kot zli antagonist otroku. V Podedovanem zlu je protagonist celotna družina, ki se bolj ali manj skupno, čeprav povsem neuspešno skuša upirati zli usodi, ki določa tok njihovih življenj, pri čemer pa so posamezniki v družini zgolj statične miniaturice, katerih življenja določajo norosti mrtvih prednikov.

Poleg odlične igre, predvsem ekspresivne obrazne mimike Toni Collette, in po brezizhodnosti grških tragedij zgledujočega se scenarija ter režije, ki doseže dovolj moreče vzdušje, da sem ob pisanju o njej skorajda brez sramu omenjal Hanekeja, je kvalitetna groza Podedovanega zla torej tudi v spoznanju, da je vsaka živeča in ljubeča družinica žrtveno jagnje, ki jo prav prek ritualov, v katerih obstaja, posedujejo demoni mrtvih prednikov. Družinska vez kot taka je brezizhodni vir zla.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness