Oda dostopnosti hollywoodske lepote

Za nekatere filme pravijo, da jih je nujno treba iti gledat v kino. Jasno, režiser se ni jebal z najboljšo snemalno tehnologijo, da bi se nato njegove filme konzumiralo npr. na bednih zaslonih in po zvočnikih prenosnikov. Težko je oporekati, pa vendar lahko človeku, ko vstopi v ljubljanski multipleks in mu v nos takoj butne vonj po kokicah in kapitalizmu, ko se mora na poti do blagajne izmikati otrokom, ki se lovijo po avli, in ko mora pred filmom požreti skoraj dvajset (!) minut reklam in trejlerjev, v misli hitro uide udobje domačih filmskih večerov. Tokrat na srečo ne za dolgo.

Vrtela se je biografska vestern drama The Revenant. Povratnik. Iñárritujeva epopeja, ki je do neke mere slavila na minulih zlatih globusih in bo do neke mere najbrž slavila tudi na prihajajočih oskarjih. Zna se zgoditi, da bo v to mero vključen tudi pregovorno prezrti ljubljenec množic Leonardo DiCaprio. Ta je tokrat predano upodobil ameriškega tráperja Hugha Glassa, dramaturško predelan resničen zgodovinski lik, ki ga je na begu pred Indijanci razmesaril grizli, lovski kolegi so ga ranjenega pustili umreti na mrazu, njegova neumorna želja po preživetju in maščevanju ubitega sina pa ga je nato iztrgala iz krempljev smrti ter hudo izmaličenega gnala na 320 kilometrov dolgo pot po neukročeni ameriški pokrajini.

Pokrajina je v filmu prikazana z izjemnim občutkom za estetiko, za kar je poleg režiserja zaslužen mojster fotografije Emmanuel Lubezki, ki je v zadnjih letih sodeloval že pri nekaj vizualno najbolj impresivnih ameriških filmih. Med temi je bil tudi Malickov Novi svet, ki nam bo za potrebe te recenzije služil kot osrednja točka primerjave. Filma poleg tematike v nekaterih scenah druži tudi redek način snemanja, pri katerem na videz breztežna lebdeča kamera pogosto ni vezana na nobeno antropomorfno točko opazovanja. S tem nas režiser postavlja v neposreden stik z naravo in v stilu indoameriške perspektivistične filozofije implicira, da je človek s svojimi pogledi na svetu le eden od vpletenih.

Iñárritu že od začetka svoje režiserske kariere veliko stavi na fotografijo in je tudi s snemalno tehniko navdušil že npr. v prav tako čislanem Birdmanu, a je tokrat vizualno film še bolj nadnaravno lep. In če je narava v Povratniku videti prelepa, da bi bila resnična, lahko po drugi strani za človeški del te zgodbe rečemo, da je preveč resničen, da bi bil lep. Ker je film posnet po resnični zgodbi, skuša tudi detajle krutega boja za preživetje v divjini prikazati nadvse natančno in nazorno, ob tem pa poetiko najde tudi v nasilju.

Vpetost v prvinsko sfero naravnega predstavlja Povratnikovo bistvo. Film je situiran v ameriško devetnajsto stoletje, a večina scen bi se lahko dogajala tudi v nekem predzgodovinskem času, saj imamo skozi omenjeno nepredvidljivo gibanje kamere, predvsem pa skozi medčloveške odnose v zgodbi opravka z neko primitivno mentaliteto. Z neke vrste prvinskim pogledom na svet, po katerem vsak človek, ki ga srečaš, predstavlja smrtno nevarnost, po katerem je najprestižnejša dobrina živalska koža, simbolna kastracija nasprotnika s skalpiranjem niti ni le indijanska navada in izjava ''Bog je veverica'' niti ne izpade preveč bizarno.

Če se še enkrat vrnem k Novemu svetu, moram tokrat izpostaviti točko, v kateri se Povratnik od njega najbolj razlikuje. Malick, čigar filmi produkcijsko spadajo v Hollywood, estetsko pa ga pravzaprav dekonstruirajo, je zgodbo o srečanju Evropejcev in Indijancev prikazal na nelinearen način. Pripoved je pri njem skrajno ohlapna, zajem neke osrednje pripovedne linije je praktično nemogoč, hkrati pa morda nepotreben. Ta nedostopnost namreč le še prispeva k mistiki filma in pripomore k dojemanju njegovih nenarativnih elementov. Povratnik je po drugi strani preprosta, linearna zgodba, v kateri obstajata jasen zaplet in razplet, kot obstajajo tudi pozitivni liki in obstajajo negativci. Resda ti niso dvodimenzionalni, vsak ima zanimivo ozadje in motive, vseeno obstajajo.

Obstaja tudi neka arhetipska odisejada odpisanega junaka iz onostranstva nazaj v tuzemstvo, pri čemer ta heroj preživlja vse mogoče udarce, zlome ter vbode in se ga tudi krogle malce preveč hollywoodsko ogibajo. Brez dvoma je film tudi malce predolg, in čeprav je ta dolžina hkrati res inherentna samemu žanru epskega vesterna in je njegov integralni del, ki mu daje obliko, postane proti koncu malce problematična, ko se začne film v načinih prikazovanja pokrajine malenkost ponavljati.

A ne razumite me narobe, ne gre za snobovsko hvalisanje umetniškega filma v primerjavi s popularno hollywoodsko produkcijo. Gre le za to, da je Povratnik, ameriški film s cenjenim tujim režiserjem, pravšnji mejni izdelek, kakor ustvarjen za izpostavljanje razmerij med dvema spektroma. Med neodvisnim, umetniškim filmom in med hollywoodskim blockbusterjem, ki je lahko še vedno genialen, a je načeloma manj subverziven in manj kompleksen, ker mora zadovoljiti širši krog gledalstva. Povratnik uspešno briše to umetno ločnico, s tem pa nas pripravi do priznanja, da tudi kakšen kliše tu pa tam ne škodi, da se arhetipskih likov zlepa ne naveličamo in da je v vsakem od nas vsaj še kanček primitivne mentalitete ter si svet pač radi razlagamo skozi jasne binarne opozicije.

Če je torej Hollywood primitivna, divja misel, v kateri so premise bolj prvinske in konkretne ter je po drugi strani ''tujejezični'' umetniški film abstraktnejši, kompleksnejši svet, v katerem so pripovedi nepredvidljive in večslojne, je Iñárritu filmski Levi-Strauss, ki nam govori, da ta dihotomija v resnici ne obstaja. Ne gre za dve ravni na lestvici filmske kvalitete, temveč le za dva dokaj avtonomna načina razmišljanja, načina utrjevanja verovanj, različna zaradi različnih tradicijskih, materialnih in tehnoloških izhodišč. Povratnik torej inovacije umetniškega filma ne le simplificira, temveč jih predstavi bolj koherentno, bolj jasno in usmerjeno. S tem uspešno transformira občutja Malickovega materialnega, tkivnega filma, pri katerem stvari ne le gledamo in poslušamo, temveč tudi čutimo in pri katerem tipne lastnosti igrajo tako pomembno vlogo kot vidne. Prenese jih v zelo dostopen in užiten kontekst, ki je še vedno vpet v komercialni filmski milje, a ga hkrati tudi presega.

Če bo torej Povratnik ali kdo od vpletenih pobral oskarja, bo tako najbrž tudi prav. A ne gre za neumne nagrade. Povratnik je skoraj preveč avtonomen, preveč dovršen, da bi ga smel zasenčiti kontekst. Da bi šel v zgodovino le kot tisti film, v katerem se je namrgodeni in zaraščeni DiCaprio plazil po blatu, snegu in vodovju ter pri tem akademiji nastavljal rit, da bi vanjo končno zapičila svoj zlati kipec. Hkrati pa je Povratnik kot vrhunski filmski izdelek, ki nagovarja vse čute, tudi eden tistih filmov, ki so ustvarjeni za motrenje v kinu. In če malce v šali Kolosej označimo za hollywoodskega tuzemskega posrednika in s tem za cerkev religije zahodnjaške produkcije, sebe in vas opominjam, da se splača iti kdaj tudi tja mol't. Hollywood morda res ni najbolj seksi religija, včasih pa vseeno ponudi pot do transcendence.