Shakespearjanska driska

V življenju so trenutki, ko človek kratko malo ne ve, kaj reči. Na primer prvi poljub, poroka, rojstvo prvorojenca in – seveda – prvi ogled filma #ŠEKSPIRJANSKA ŠTALA v režiji kultnega Lloyda Kaufmana, ki letos praznuje petinsedemdeset let. Nekaj veličastnega in dih jemajočega je v opazovanju kitov, ki skačejo čez jahto in s svojo drisko zalivajo ter utapljajo nič hudega sluteče farmacevtsko-opioidne oligarhe ter njihove prijatelje. Omenjena driskica je teksturno zelo otipljiva: ko pljuska po obrazih ubogih potnikov, lahko v njej identificiramo posamezne koščke različnih barv in debelin. Po mnenju nekaterih to priča o kvaliteti praktičnih posebnih učinkov, ki po podobnih principih polnijo ves film, za druge pa je zadeva preprosto samo odvratna. Gledalčeva pozicija ob vprašanju kitove driske pa najbrž v veliki meri določa tudi njegovo naklonjenost ali nenaklonjenost filmu.

Glede na količino faličnega in toaletnega humorja je film v svoji goli zgodbi presenetljivo zvesta modernizirana adaptacija Shakespearovega Viharja. Otok maščevanja željnega čarovnika Prospera, ki ga uprizarja kar režiser-avtor Kaufman sam, se v filmu spremeni v nočni klub v getu New Jerseyja. Prospero je v moderni dobi spremenjen v norega znanstvenika – v svoj klub zvabi stare sovražnike, vodje opioidne farmacevtske korporacije, ker se jim želi maščevati za zlorabo korporacije, s katero je sam hotel pomagati človeštvu. Vlogo Prosperovih pomočnikov namesto duhov in drugih magičnih entitet prevzamejo tako imenovane krekprostitutke, v izvirniku crackwhores, kar je, recimo, zelo izvirna in relativno humorna interpretacija Shakespearove drame, čeprav nekoliko provokativna. A to je pač duh tega filma. 

Notranjost kluba je osrednji dogajalni prostor, ki mu ne manjka prav nič. Niti gole striptizete, niti rdečkasta barvna paleta pohištva, niti zelo dolg točilni pult, seveda pa ne manjka niti množica ljudi, ki v detajlnih kadrih konzumirajo ogromno količino droge, oklicane tempest. Slednjo je za svojo maščevalno zvijačo pripravil Prospero, ki poleg nočnega kluba premore še svoj skrivni laboratorij. V njem se film mudi v glavnem takrat, ko nam lik Prospera neposredno z dialogom razlaga zgodbo. V ozadju prizorov v laboratoriju vidimo vse mogoče stvore, ki napovedujejo grand finale filma. Eden izmed njih, ki še posebej izpolni funkcijo puške Čehova, je himera, sestavljena iz oskubljenega petelina in ogromnega človeškega penisa, pozicioniranega v dimeljskem predelu brezbožne kreacije. Stvor konstantno vidimo v ozadju laboratorija, svoj namen pa izpolni, ko naskoči social justice blogerko močnejše postave, ki pride s prijatelji v klub protestirat proti Prosperovemu izkoriščanju poceni delovne sile krekprostitutk. Petelin s svojim krepkim in zavidanja vrednim človeškim falusom penetrira oko nesrečne blogerke, čemur sledi zelo, zelo, zelo, zelo dolg, PREdolg prizor, ki prikazuje, kako himera skozi očesno jamico naskakuje notranjost blogerkine lobanje, dokler curek sperme ne izbije njenega zadnjega dela in se režiser – hvala kurcu – odloči, da ima prizora dovolj. Kakor koli že si prizor morda predstavljate, je hujši. Kljub temu da je gnusnejši od javnih WC-jev na glavni železniški postaji v Ljubljani, mu je treba priznati, da česa takega na velikem platnu nismo in še dolgo ne bomo videli. Pa naj bo to dobro ali slabo. Ampak najbrž je kar dobro.

Ogabni odstavek nas pripelje do osrednje teme filma. To je obravnavanje vrednot moderne družbe, ki stremi k socialni pravičnosti. Ključen element zgodbe je namreč to, da je Prospero v mladosti iznašel zdravilo proti odvisnosti od opioidov, vendar si je ob predstavitvi zdravila v znak praznovanja mehiškega praznika Cinco de Mayo nadel tradicionalno mehiško pokrivalo. Ker je Prospero bel moški, ga je javnost – oziroma sodišče Twitterja, kot temu pravi avtor sam – obtožila kulturne apropriacije in izgnala iz družbe.

Bojevnikom za socialno pravičnost film največji sredinec pokaže na koncu, šele po tem, ko njihovo vodjo očesno sodomizira. Izkaže se, da je Prospero ves čas načrtoval, da bo zbrane v klubu zastrupil s svojo drogo, ki ljudi na njegov poziv transformira v strašno deformirane stvore. Te lahko opišemo samo z izrazom body horror. Ljudje se namreč spreminjajo v gigantske penise, ki brizgajo spermo, klitorise ali oboje skupaj. Višek telesne preobrazbe pa v presenetljivem preobratu izvede ravno Prospero sam. Svoje telo spremeni v kombinacijo telesnih stereotipov vseh ras in spolov, da ga nikoli več ne bi mogli obtožiti kulturne apropriacije, saj bo seveda vse naenkrat. Tako pridobi na primer dolg judovski nos, penis temnopoltega moškega, drugi par rok pritlikavega človeka na dimeljskem predelu za lažje onaniranje, ženske prsi, seveda, in tako naprej in tako naprej … Prosperu načrt spodleti, saj mu množica protestnikov s počasnim aplavzom začne priznavati, da je, citiramo, »hraber, ker je prestal težko tranzicijo, in nasploh izjemno lep«. Ne škodi opomniti, da je praktično enako šalo na račun transkulture pred nekaj leti uporabil že South Park, tako da točk za izvirnost žal ni.

#ŠEKSPIRJANSKAŠTALA je v slogu svojega kultnega režiserja nagnusna over the top satira, ki operira po logiki, ki jo je dobro povzel naš sodelavec Oskar: »Ni dovolj, dokler ni preveč.« Film na izjemno provokativen način preizprašuje vrednote sodobne družbe, ki se trenutno borijo za splošno uveljavitev in so pogosto predmet vročih debat. Glede na to, da film kritizira mehkužnost in preobčutljivost mlade generacije, je grotesken pristop smiseln in tudi za produkcijsko hišo Troma Entertainment povsem značilen. Drugo in pomembnejše vprašanje je moralnost in utemeljenost sporočila. Zdi se, da film gledalca postavlja v mat pozicijo. Če je ta ob ogledu pretirano užaljen, filmu samo pritrdi v tem, da smo milenijci preobčutljivi.a Poleg teg so ljudska ekspresna javna sodišča na Twitterju in njihova kultura črtanja, ki odločanje o posameznikovi krivdi pogosto vzame kar v svoje roke, pač zadeva, o kateri je – hočemo ali nočemo – treba govoriti. Po drugi strani pa si film ne vzame prostora, da bi priznal pozitivne pridobitve današnje politično korektne atmosfere, po kateri izjemno neusmiljeno in vulgarno udriha. Zadeve prikaže zelo črno-belo in stereotipizirano, najbrž izključno zavoljo provokacije. Film bo v bližnji prihodnosti na ogled najverjetneje na voljo na pretočni platformi Troma Entertainment, na kateri si ga boste lahko ogledali in presodili sami, kar je najbrž še najboljše.

Po Kinobaru bo danes, da pozabi film, žganje pil Lenart. Milči, še enga prnes!