Slovenska jesenska pripoved

Slovenska jesenska pripoved

Recenzija izdelka
15. 11. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Nežno božajoče, oslabelo jesensko sonce počasi pronica skozi zredčene liste rdečkasto-rjavih krošenj. Prasketajoče šumenje pod nogami naznanja prihod pobiralcev kostanja iz nekega drugega, minulega časa. Njihove hrbte še vedno težijo brentaste košare, njihova obleka je narejena iz debelega domačega platna. Ko se že skoraj naredi noč, se v zamolklem mraku začne romantično realistična, poetična filmska pravljica. Slovenska jesenska pripoved s Primorske in ne toliko divjega zahoda ali, kot so jo ustvarjalci poimenovali sami, Zgodbe iz kostanjevih gozdov.

Fantazijska fabula tega večkrat nagrajenega filma se prepleta s socialnim realizmom težkega življenja davno in še vedno pozabljenih ter zapuščenih krajev ob slovensko-italijanski meji. S področja, od koder je doma tudi režiser Gregor Božič, ki je s tem svojim prvencem potrdil, da je eden od perspektivnih predstavnikov mlade generacije slovenskih režiserjev, ki je na Festivalu slovenskega filma letos ponovno pobirala nagrade kot zrele hruške ali bolje - kostanje. Film je svojo premiero že pred FSF-jem doživel na Toronto International Film Festival. Na FSF-ju pa je pobral rekordno število kar enajstih nagrad. Enajst vesen nakazuje, da je film tako po formi kot vsebini izreden. Hkrati pa nakazuje tudi na to, da je bila odločitev letošnje žirije mogoče malo pristranska oziroma je bilo njeno gledanje morda površno. Zgodbe iz kostanjevih gozdov so bile namreč le ena od več uspešnih manjšinskih koprodukcij na letošnjem festivalu, ki so se vsaj v eni funkciji gotovo izkazale. Manjšinska mednarodna sodelovanja na festivalu so bila letos prvič v večini v tekmovalnem programu in zdi se, da se bo zaradi pomanjkanja sredstev doma trend v prihodnosti le še povečeval.

Režiser Zgodb iz kostanjevih gozdov je kljub takšni ali drugačni menzi na FSF-ju eden od glasnikov sodobnega slovenskega novega vala. Je predstavnik v veliki meri izseljene, globalizirane generacije, ki se ne boji slediti lastni viziji in ki se je končno otresla davno zarjavelih spon, okovanih na nazadnjakarskih nepremičnih RTV-jevskih okopih in pretirano akademski akademiji. Delno gre njegovo širino prikaza in pretanjenost narative verjetno pripisati tudi podiplomskemu študiju v tujini. Po študiju na AGRFT se je več let podiplomsko izobraževal v Berlinu in Lillu.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov izražajo tudi režiserjevo ljubezen do sadnih dreves, skozi katero se je podrobneje seznanil z Benečijo kot okoljem, v katerega je postavil to polfiktivno zgodovinsko dramo, ki jo lahko ujamete tudi na trenutno potekajočem Ljubljanskem filmskem festivalu, in to točno danes teden. Gre za enega od dveh slovenskih celovečernih filmov na letošnjem LIFFu. Poleg obravnavanega bo moč videti le še Jaz sem Frenk Metoda Pevca in nekaj delov nadaljevanke Jezero Matevža Luzarja in Klemna Dvornika. 

Čeprav kostanjev sprva morda ne bi šteli med sadna drevesa, se mehkoba sončnih žarkov, ki išče pot skozi listje med njimi, ne razlikuje. Svetloba je pomemben vidik Zgodb iz kostanjevih gozdov. V celoti se zdi, da za film ni bila uporabljena nikakršna umetna svetloba. Posledično je film poln senc in temine starih kmečkih hiš, ki dodatno vzbuja skrivnostnost pripovedi in dodaja mračnost temnim zgodbam revnih kostanjarjev, živečih v škripajočih starih bajtah. Pravo utelešenje Kmetskih slik po primorsko.

Oddaljenost med seboj prepletenih zgodb različnih likov v večinoma meglenem ozračju še dodatno vzpostavi distanco do gledalca, ko se kot prikazni pojavijo vaški godci. Vzamejo se od nikoder in tja tudi izginejo, vmes pa prešerno godejo in plešejo, čeprav se ne zdi, da bi s svojimi veselimi vižami kakorkoli razvedrili pričujočega protagonista. Magična bitja z inštrumenti se prikažejo večkrat in atmosfero obarvajo še bolj pravljično, zaradi česar jih verjetno ni potrebno dodatno razlagati.

Potovanje v preteklost se v Zgodbah iz kostanjevih gozdov ni zgodilo le v filmskem prostoru/času, ampak tudi z uporabo danes že skoraj zastarele tehnike snemanja na filmski trak. Dodatno tudi z obujanjem starih družabnih iger, kot je tista s kazanjem prstov, ki smo jo nedavno videli že v Playing Men Matjaža Ivanišina. Če se vam bo slučajno zahotela: temelji na hitrem računanju. Oba sodelujoča hkrati pokažeta število prstov, pri tem pa na glas prav tako hkrati izrečeta število od nič do deset, kolikor njuni roki lahko hkrati štejeta prstov. Vsakič znova prikažeta drugačno število prstov, dokler en od njiju ob sinhroni izgovorjavi ne ugotovi pravilne številke in s tem prejme točko.

Za konec namenimo par besed do 24. novembra potekajočemu LIFFu, kjer boste na projekcijah Zgodb iz kostanjevih gozdov lahko priča tudi pogovorom s prisotno ekipo. Velja pa omeniti še film avstrijske produkcije, v katerem v eni od dveh glavnih vlog lahko vidimo še en domači obraz, in sicer Marka Mandića. Gre za film O, čudovita noč, v katerem Mandić upodablja faustovsko Smrt; o filmu boste lahko v nedeljo po projekciji vprašali tudi režiserja, ki prihaja v goste. Naj bo omenjeni dekadentni hedonistično-eksistencialistični film še eno priporočilo na meniju domačih obrazov letošnjega LIFFa, ki pa se prav tako kot Zgodbe intrigantno poigrava s svetlobo, tokrat moderno, umetno in zavito v iskrice noči urbanih pokrajin.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness