Tabor film fest in nekaj kratkih

Dolga zgodba filmskega festivala Tabor naj bi se začela z idejama o filmskem in glasbenem festivalu, ki se je združila v eno ter v precej enakomernem razmerju med projekcijami in koncerti vztraja že petnajsto leto. Kratkometražni filmi v domači in mednarodni konkurenci po izboru umetniške vodje Ivana Ramljaka nimajo zvrstnih ali žanrskih zamejitev. Tako v sekcijah gledamo igrano fikcijo, dokumentarne kratke filme ter animacijo v vseh svojih variacijah, zato potrebujemo ob sklopih, ki trajajo do ure in pol, določeno mero gledalske kondicije in mirnih filmofilskih živcev. Vzdušje na festivalu je namreč precej sproščeno, na projekcije se prihaja in odhaja, tisti manj zainteresirani gledalci zraven radi poklepetajo, spet tretjim zvoni telefon. Oziroma, kot je rekla ena izmed žirantk festivala ob omembi Taborskega večernega programa Noči žive publike, ob katerem je odzivanje na videno na platnu celo zaželeno in spodbujano: »A bi blo to meni všeč?«

Nazaj k programu. Ljubljenec festivala se zagotovo zdi animacija, saj ta v tekmovalnem naboru zavzema občutno več kot tretjino. Animacija prednjači tudi v netekmovalnih sekcijah, kot je denimo »Zagorski specijal«, ki predstavlja filme, povezane s festivalsko regijo, in je tokrat prikazovala delo animatorja Marijana Lončarja, klasika, ki je poleg Malih letečih medvedkov delal tudi pri vsem dobro poznanem Profesorju Baltazarju. V še eni sekciji smo si v Fokusu na Poljsko lahko ogledali najboljše najnovejše poljske animacije po izboru vsepoljskega festivala O!pla, sekcijo pa je otvorila lanskoletna zmagovalka Tabora: animacija o rečeh, ki gredo lahko narobe ob masturbaciji, pod naslovom Pussy mlade avtorice Renate Gąsiorowske. In če animacije še ne bi bilo dovolj, je na Tabor v goste z retrospektivo prišla tudi slovenska animacijska prvakinja Špela Čadež, ob kateri smo, poleg hitičev, kot je Boles, videli tudi njena zgodnja dela, od vseh lutkarskih stop-motionov pa do Malega princa Luke, ki dvanajstletnega dečka z mišično distrofijo v animaciji ozdravi do mere, ko lahko, vsaj na platnu, skejta, pleše, igra košarko in podobno. Retrospektiva je tehnično žal zatajila ravno pri njenem zadnjem izdelku Nočna ptica, avtoričinem prvem v cut-out tehniki, ki je v zadnjem letu pobral že kopico nagrad, zaradi česar ni bilo mogoče slišati glasu glavnega tragičnega junaka jazbeca.

Z animacijo pa še ne zaključujemo - tudi v mednarodni konkurenci je letos domov nagrado namreč odnesel prav film Zlomljene, 2D animacija Volkerja Schlechta in Alexandra Laha, ki smo jo lahko videli tudi na zadnji Animateki. Gre za 7-minutno dokumentarno zgodbo, v kateri fragmente intervjujev dveh bivših zapornic zloglasnega vzhodnonemškega ženskega političnega zapora Hoheneck spremljajo risane impresije brutalističnih geometrijskih oblik, ki se pretvarjajo v različne zaporniške prostore ter zapornice same. Ob naslavljanju mučenj in posledičnega razčlovečenja pa tudi tekstilno-industrijskega prisilnega dela, katerega izdelke je Vzhod za odplačevanje dolgov prodajal na Zahod, človeške figure spominjajo na stroje, animacija pa riše abstraktne spomine ter z namensko skopo uporabo barve v sicer bolj ali manj sivi animaciji združujejo jasne, a odrezane misli ter spomine s poetičnim.

Omenjena animacija je bila prikazana v prvem tekmovalnem sklopu, ki je bil tematsko ohlapno zastavljen pod geslom »Zločini in kazni« in se je zagotovo dokazal kot eden izmed močnejših. V njem smo videli tudi filipinski igrani If people like us cease to exist Shiele Anne Mae Manacse, ki za osrednje dogajanje vzame poulično bedenje ob krsti mladega moškega, katerega del ostankov še vedno manjka. Ta si je prislužil tudi posebno omembo žirije. 16-minutna fikcija se z manjšimi odmiki osredotoči na krsto, ki postavljena in okrašena na ulici skupaj s kompletom plastičnih stolov postane stojnici podobna točka srečevanj s svojci, med katerimi prevladujejo absurdni pogovori s ponavljanjem dejstev o manjkajočem delu telesa žrtve še enega izmed nepojasnjenih, a širše-politično pojasnljivih filipinskih izginotjih.

V omenjenem mednarodnem tekmovalnem sklopu smo si lahko ogledali tudi enega izmed daljših kratkih festivala, zmagovalca lanskoletnega Sundancea. 27-minutni japonski And so we put the goldfish in the pool Makota Nagahise v desetih odštevajočih se sekvencah pogled usmerja na manjše japonsko mesto Sayana med poletnimi počitnicami, ki štirim petnajstletnicam predstavlja neznosno utrujajočo v času in vedno istem dolgčasu zataknjeno zanko, po kateri se kot nekakšne superjunakinje v šolskih uniformah v iskanju ne-dolgčasa podijo s kolesi. Junakinje od najstniške naveličanosti raztegnjenih obrazov se družijo preprosto zato, ker jih združuje strah pred dolgčasom. A čeprav se zdi, da jim prosti čas zapolnjuje prav tovrstno poudarjanje dolgčasa, spremljajoče zavijanje z očmi in črn humor, ko si želijo, da bi mesto vsaj razgnalo, da bi se vsaj začela vojna ali pa da bi jim znance pobralo v kakšni tragični nesreči, se jim na mikroravni ves čas nekaj dogaja.

Za nasprotje iskanju inovativnih načinov za izražanje dolgčasa poskrbi film sam: posnetki ekstatičnih karaok, kruzanja s kolesi, od različnih ekranov osvetljenega domačega okolja, kafičev z igralnimi avtomati ipd. ves čas eksperimentirajo s perspektivo, so prevrteni, upočasnjeni, postavljeni na glavo, vmes posneti z mobilnimi kamerami ali pa z go-proji. Junakinje pogosto prelamljajo četrti filmski zid s pojasnjevanji, jamrarijami in v iskanju gledalca, ki bo razumel tragiko njihove naveličanosti, strmijo v kamero. Film v živahnih barvah ob prisrčno-čudaškem humorju in hitrem ritmu uspe nasloviti probleme odraščanja, družine, šole ter adolescenčnega uporništva in je eden tistih, ki v pol ure pove več, kot bi se zdelo priporočljivo za tovrstno minutažo – a deluje! Neo-pop in nintendo-core, ki dekleta glasbeno spremljata, se ujameta v nadrealističnih odletih filma, ob stopnjevanju do končnega nekajminutnega preloma dolgčasa pa se junakinje prelevijo celo v nekakšno kill-billovsko ekipo, ki bi bila za pobeg iz vsakdana pripravljena tudi … – no, nekaj malega že.

Za konec, kot da še ni dovolj, izpostavimo še eno animacijo. Ježeva kuća Eve Cvijanović, animirana predelava klasike srbske slikanice Ježeva kućica Branka Ćopića, v desetih minutah izriše pripoved o ježu, ki ima rad svoj skromen dom, ter ostalih gozdnih živalih, ki se iz njega najprej norčujejo, nato pa jih doleti vsemogočni basenski nauk. Lutkarski stop-motion je bil tokrat v celoti zastavljen s filcem, materialom, ki s svojo živonitkasto materijo in neskončnimi možnostmi oblikovanja predstavlja popolno rešitev za tovrstno gozdno basen. Z detajlno animacijo, ki poskrbi tudi za premikanje dlačic na gozdnih živalcah, pa mahovitim in praprotnim gozdnim rastjem se animacija ne zdi risankasta, ampak pretežno naturalistična in resna, k čemur zagotovo pripomorejo tudi vmesno temačno trilersko vzdušje teka po gozdu, naracija iz ust Šerbedžije in westernovski riffi izpod prstov Darka Rundeka. Zadeva je izjemno dodelana in predvsem neznosno simpatična, vsem pretežno hrvaškim gledalcem, ki so slikanico prebirali v otroštvu, pa seveda prinaša tudi močno noto nostalgije, zaradi česar so se bučni aplavzi začeli že ob začetku predvajanja. In čeprav film, ki je na Berlinalu v programu Generation KPlus dobil posebno omembo, tokrat ni bil nagrajen, ga lahko glede na odzive označimo za zmagovalca občinstva.