Tekmovalni, intimni in kritični

Tekmovalni sklop

Tekmovalni program 16. festivala dokumentarnega filma je bil namenjem filmom, ki se ukvarjajo s problematiko človekovih pravic. Za nagrado se je potegovalo 5 dokumentarcev z dokaj različno tematiko in z zelo različnimi dokumentarističnimi pristopi. V tem segmentu je zagotovo najbolj izstopal film kamboškega režiserja Rithya Panha Slika, ki manjka.

Gre za intimen avtobiografski esej, ki išče, odkriva in prevprašuje manjkajoče slike okrutnega režima Rdečih Kmerov. Razen propagandnih filmov režima arhivskih posnetkov iz tega obdobja skorajda ni. Avtor nadomesti manjkajoči del z osebno zgodbo, ki jo vizualno izjemno podpre s pomočjo številnih glinenih figuric, ki povedo več kot prisiljeno nasmejani obrazi propagande. Spomini, ki jih je Panh pustil na poljih smrti, tako ponovno oživijo in z njimi lahko zapolni izgubljeno vrzel. Pri tem avtor ne poskuša biti objektiven, ravno nasprotno. Le osebna zgodba lahko da temu krutemu in brezosebnemu času pravo refleksijo.

Močan avtorski poseg se občuti tudi v filmu 727 dni brez Karama avtorice Anje Salomonowitz, ki razgrinja avstrijsko politiko do priseljencev. Ljudje, ki želijo postati njeni sodržavljani, padejo v kolesje neskončnega in na momente absurdnega birokratskega stroja. Ta jih sprva podredi in utrudi, na koncu pa večinoma izpljune nazaj v države, iz katerih so prišli. Film sloni na insceniranih intervjujih, ki jih poleg tematike povezuje tudi živo rumena barva, ki se pojavi v vsakem kadru. Na momente pretirano stilizacijo lahko dojamemo kot inovativen avtorski poseg, lahko pa tudi kot nepotrebno zastranitev, ki zgodbo napravi sterilno in protagoniste birokratsko odmakne od gledalca.

Ravnodušnih pa nas zagotovo ne pusti film Vrnitev v Homs, ki spremlja mlade sirske revolucionarje in njihov upor proti režimu. Spremljamo mladeniča Basseta in njegovo transformacijo, ko se iz obetajočega nogometnega vratarja prelevi v glasnika revolucije in na koncu v fanatičnega borca za osvoboditev mesta Homs. Kamera, ki je neposredno v prvih bojnih vrstah, šokira z grozotami vojne, obenem pa ponuja manjkajočo sliko dogajanja v Siriji. Omogoča nam vpogled v intimo borcev in v jedro njihove gorečnosti za dosego cilja, ki terja grozovit človeški davek.

Povsem z drugačnimi problemi pa se srečuje mlada iranska deklica Sepideh, k v filmu z istim naslovom skuša seči do zvezd in to dobesedno. Po smrti očeta praznino skuša zapolniti z ljubeznijo do astronomije, vlogo očeta pa poleg njenega strica prevzame predvsem Albert Einstein, h kateremu naslavlja svoje misli in želje. Amaterski astronomski klub, ki ga obiskuje, se sooča s številnimi težavami, ki so povezane s konzervativno iransko družbo, in te omejitve Sepideh občuti tudi na lastni koži. Kljub vsemu pa svojeglavo sledi ciljem, jih nekako preraste in v veliki meri tudi uresniči. Srečen konec v retoriki ameriških oz. iranskih sanj filmu žal odvzame nekaj pristnosti in kredibilnosti.

Svojim sanjam sledijo tudi številni delavski migranti, ki v iskanju boljšega življenja in zaslužka zapustijo svoj dom ter se podajajo v čudoviti svet kapitalizma. Dokumentarec Obljubljena dežela je sestavljen zgolj iz arhivskih posnetkov, a za razliko od večine podobnih filmov deluje zelo dobro. Avtorja sta prepoznala, da se družba še vedno ne zna spoprijeti s problemi delavskih migracij. Film nam preko posnetkov sugerira številna vprašanja in izpostavi, da je problematika delavskih migracij še vedno aktualna predvsem zato, ker ciljne države migracij samozavestno vsiljujejo svoje ''prave'' odgovore.

Mednarodno žirijo v sestavi Jelene Aščić, Kusha Bahramija in Mateja Povšeta je na koncu najbolj prepričal filmu Vrnitev v Homs, z utemeljitvijo, da film sirski državljanski vojni daje človeški obraz. Posebno omembo pa so namenili filmu 727 dni brez Karama, ker je avtorici uspelo z estetiko slike osvetliti že večkrat izpostavljeni problem migrantov.

Pripravil: Peter Cerovšek

Sklop Intimni in globalni portreti

Pet filmskih portretov sklopa Intimni in globalni portreti pa je z beline platna motrilo redke gledalce. Presenetljivo, glede na vsesplošno zanimanje za intimno perilo drugih in navdušeno pripovedovanje, kvazi-dokumentiranje lastnega življenja s pomočjo selfijev in podobnih novomedijskih pripomočkov. Zdi se, da spektakel zasebnosti, ki preplavlja diskurz 21. stoletja, vse bolj prekriva resničnost doživetja sveta in lastne osebnosti ter tako briše meje med realnostjo in fikcijo. Vsi smo del velike globalne zgodbe. Hkrati pa v njenem okviru vsak živi-ustvarja svojo, intimno zgodbo, ki jo z umetelno-kozmetičnim pristopom še predobro proda drugim. Kdaj živimo resničnost in resnico, kdaj pa je naše življenje le kalup naših-tujih fantazem? Prevpraševanje teh mej je predstavljalo rdečo nit letošnjega 16. Festivala dokumentarnega filma.

Film, tudi dokumentarni, je pripoved. Pripovedovanje pa pomeni urejanje kaosa podob življenja, torej selekcija, kadriranje, montaža - preoblikovanje realnosti. V tem kontekstu je treba razumeti tudi izbor otvoritvenega filma italijanskega režiserja Alberta Fasula TIR, ki je igrani film, posnet v dokumentarnem stilu. Izhodiščna točka je inscenirana: režiser vpokliče poklicnega igralca Branka Završana, ki prevzame vlogo tovornjakarja. Naredi izpit, se zaposli v italijanskem prevoznem podjetju in se odpelje na pot. V tem trenutku se meja med fikcijo in realnostjo zabriše. Branko zdaj zaživi hkrati kot tovornjakar in igralec. Posledično je vprašanje, kdaj Branko igra in kdaj ne, odvečno. Vloga, ki naj bi jo igral - fikcija je torej postala resničnost.

Kino oko je ideološko, saj je po Bressonu vedno prisiljeno v fragmentacijo in izbiranje. Še tako holističen pristop je tak le na videz. Velikan dokumentarnega filma, Frederick Wiesman, v Berkeleyju sicer podaja tak občutek in pusti očesu svobodo, da se samo sprehodi po vertikali (hierarhiji) in horizontali skozi univerzitetno institucijo. Ni nobenega znaka o intervenciji avtorja, komentarjev, imen, napisov. A le na videz, saj je gledalčev pogled skrbno voden po goli, a urejeni resničnosti.

Nasprotno pa drugo veliko ime dokumentaristike, Claude Lanzman, pristopa v sozvočju z Rancièrovo predpostavko, da mora biti realno fikcionalizirano, da ga lahko premislimo. Avtor objekta 20. stoletja, Shoaha, filma o neupovedljivem, brezbesedju-smrti nam tokrat ponuja film o preživetju, življenju. Poslednji krivičnik je intervju z edinim preživelim od judovskih starešin. Je mnogo več kot le zgodovinski dokument, saj poleg pričevanja o judovski situaciji pokaže tudi novo podobo Eichmanna kot demona in tako vstopa v polemiko z aktualno teorijo banalnosti zla Hanne Arendt.

V intimno pa vstopimo skozi zgodbo Paula-Juliena Roberta o avstrijski komuni Friderichshof razvpitega Otta Mühla. Z igrivim naslovom za nemško-razumevajoče poslušalce in manj igrivo resnico, Meine keine famillie – Moja nobena družina, v podtonu kleine – majhna družina, zavzame avtor pozicijo, kjer je jaz prizorišče filma in film prizorišče lastnega jaza. Zgodba sodobne Klitemnestre in Oresteja s kamero v roki.

Veliko, globalno zgodbo trenutne krize pa v intimi opuščene praznine frankfurtske stolpnice v filmu Marca Bauderja razgalja skesani bančnik – Gospodar vesolja. V Locarnu nagrajena, estetsko čudovita pripoved se oglaša predvsem kot poziv in opomin, da smo vsak sistem ljudje in hkrati tisti, ki imamo moč, da ga spremenimo. Da zanihamo iz fikcije realnega proti realnemu fikcije, da uresničimo drugačen, morda boljši svet.

Pripravila: Anja Banko

Sklop Aktualnih, družbeno kritičnih

Film, o katerem se je letos največ pisalo in govorilo znotraj kategorije Družbeno kritično, nemara pa znotraj celega FDFja, je bil domači izdelek Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci režiserke Maje Weiss. Sledeč trendu podobnih izdelkov, ki raziskujejo to, čemur v medijih poljudno radi rečejo usode manjših skupin ali posameznikov, ki so bili po drugi svetovni vojni družbeno stigmatizirani kljub avtohtonem izvoru, izgledu in vedenjski normalnosti. Za izključitev je bila torej kriva zgodovina oziroma ljudje, ki so po vojni zasedali vodilna mesta v gospodarstvu in više.

Banditenkinder ta moment sicer omenja le na samem koncu, levji delež filma pa je dan dolgem seznamu internacijskih taborišč, v veliki meri so bili to gradovi ali samostani, za potujčevanje otrok partizanov in ostalih odpornikov, ki jih je tedanja nacistična oblast določila za rasno čiste. Glavni privlak filma leži v odstopanju med uradnim spominom ali memorijo ter med individualnim spominom otrok, tudi nemških, ki se internacije spomnijo kot šole ali igre, v kar pa vpadajo spomini na vojne situacije, na primer na prihod novice o smrti staršev v uničevalnih taboriščih. Neskončno ponavljanje pričevanj, razdeljenih po lokacijah internacije, nam da temeljito sliko ujemanja in razhajanja doživljanja takratnih predpubertetnikov in otrok z ideologijami svojih jetnikov, staršev in nemških civilov. Banditenkinder je temeljit zgodovinski dokument, ki mu nastavki poljudnosti v obliki soočanja nekdanjih in sedanjih akterjev ne zbijejo vrednosti.

V slovenski kinoteki so ob predvajanju britanskega filma Pandorina obljuba priredili pogovor s slovenskimi energetiki in fiziki, ki se je razvil v podaljšano polemiko med gosti in naravovarstveniki v občinstvu. Film je s trdnim zastopanjem jedrske energije sprožil kontraverzo, ki je odjeknila v okoljevarstveniških forumih na internetu in najbrž še kje. Stvaritelj George Osborne svoje prepričanje predstavlja nazorno, z izpovedmi zelenih spreobrnjencev v zagovornike jedrskih elektrarn, njihovim osebnim soočanjem s katastrofo v Fukushimi, seznanjanjem občinstva z miti in dejstvi o vseh alternativnih energijskih virih ter z izčrpno uporabo arhivskega gradiva, ki zoperstavlja jedrske in vetrne naprave. Pandorina obljuba je s podatki, kot je ta, da je v Fukushimi umrlo manj kot 60 ljudi, ter da je na naključni brazilski plaži okoljska radioaktivnost petkrat višja kot v naselju Fukushima, subverziven dokumentarec tako idejno, kot tudi po formatu, ki spominja na Discoveryjev infotainment.

Abeceda Nemca Erwina Wagenhoferja zoperstavlja dva modela izobraževanja. Vzhodnoazijski model tako imenovanih 'cram schools' ali piflarnic, skupaj z globalno strategijo OECD povečevanja tekmovalnosti šolstva, ter natečaj za najboljše mlade vodstvene delavce, kjer bodoči menedžerji iščejo najboljšo rešitev za dvigovanje vrednosti delnic podcenjenega podjetja, je en pristop, ki temelji na zapominjanju in analizi. Drugi predstavljeni model, ki ga zastopajo različni disidentski pedagogi in nevroznanstveniki, zagovarja večji poudarek na divergentnem mišljenju, spontanosti, avtentičnosti in podobnih romantičnih nazorih. Otroci naj bi izgubili svojo otroško samobitnost in postali kopije odraslih, starši pa naj bi jih ne usmerjali pri izbiri učnih vsebin. Čeprav je ta nabor govorov resnično navdihujoč, sem dvomil v trditev vseh teh visoko izobraženih strokovnjakov, da višja izobrazba in visok družben status še ne pomenita dobrega življenja.

Da je denar sreča zatrjujejo akterji ameriškega dokumentarca o severni Mehiki Narko kultura, kjer pevci tradicionalno komponiranih balad o mehiških preprodajalcih mamil in policaji v nasilnem mestu na meji ozemlja dveh kartelov živijo en mimo drugega. Kar prvi vidijo kot možnost za zaslužek in izhod slehernika iz revščine, drugi doživljajo kot odpoved pravnega reda države in polom družbe. Dober vpogled v prostor, kjer je imaginacija detektivke, kjer kriminal služi kot primarna akumulacija kapitala, ki ga različne sankcije slej ko prej legalizirajo ali sankcionirajo, obrnjena.

Španski film Hiše za vse razkriva precej bolj programsko, celo utopično plat kapitalizma. Dokumentarec brez naracije vrsti podobe neprodanih, a ne zapuščenih, naselij v okolici Madrida, posnetki izjav poslovnežev in politikov izpred krize pa nas obveščajo, da je za rešitev stanovanjske krize v Španiji dovolj sprememba namembnosti zemljišč. Te zazidljive površine so potem odkupili omenjeni dobrotniki in jih pozidali v luksuzne tematske hotele, igrišča golfa, luksuzna stanovanja in tako dalje, vse pod predpostavko, da bodo ljudje sami zapolnili namenjene jim vloge, kot je pač naravno. Film v skladu s to popredmeteno logiko sledi objektom namesto ljudem, zaradi česar pa ujemamo le drobce aktualnih in premalo osvetljenih zgodb socialno ogrožene večine.

Pripravil: Jan Adlešič