Trije plakati pred mestom

"Stop the presses!" Ustavite preše, ker je film Trije plakati pred mestom še enkrat opozoril nase. Po tem, ko je v začetku leta prejel največ zlatih globusov, je v nedeljo še dodatno zacementiral svoje mesto med mainstream kritištvom. Tokrat na Otoku, kjer je ekipa Treh plakatov pred mestom pobrala kar pet nagrad – med drugim za najboljši film. Prav tako za, surprise surprise, najbolj outstanding britanski film. Česar gotovo ne bi uganili, če bi sklepali zgolj po dogajanju v filmu: fiktivno mestece Ebbing, Missouri je izmišljotina režiserja Martina McDonagha in je ameriško, kot se le da. Je pa produkcijsko zaledje povsem britansko. Enako kot pri njegovih prejšnjih dveh celovečercih. Pod McDonaghov film sta se spet podpisali produkcijski podjetji Blueprint Pictures in Film4 Productions.

Nista pa zgolj produkcijski hiši isti. Tudi del igralskega nabora smo že videli v prejšnjih McDonaghovih filmih. Seveda, zakaj bi menjal konja, ki zmaguje? Na primer Sam Rockwell in Woody Harrelson iz Sedmih psihopatov pa Željko Ivanek, ki je igral tako v Sedmih psihopatih kot v filmu In Bruges, ki so ga poslovenili v Morilca na kolektivca. O posrečenosti prevoda kdaj drugič, vrnimo se raje k filmu Trije plakati pred mestom. Torej, ekipca je že ufurana: isti produkcijski hiši kot pri prejšnjih filmih, za glasbo – ki jo, mimogrede, slišite v ozadju – je spet poskrbel Carter Burwell. Prav tako je isti del igralske zasedbe. Izboru igralcev moramo nameniti par besed. O izbranih igralcih vse lepo. McDonagh je rekel, da je film spisal s Frances McDormand v mislih. In moramo priznati, da je izbira bila vrhunska. McDormand se preverjeno dobro znajde v zajebantsko-agresivni drami. Za svojo upodobitev Marge Gunderson v Fargu je leta 1997 prejela oskarja.

Vendarle ne bi bilo pošteno, če ne bi omenili tudi nekaterih težav castinga. Na primer klasičen problem hollywoodskih filmskih parov, kjer se kot po pravilu moške poparčka s ful mlajšimi ženami. Da se razumemo, nimamo v mislih razmerja med fotrom ubite deklice in devetnajstletnico. Ne, tisto je fora in valda v filmu tudi osmešeno ob vsaki priliki. Bolj problematično je, da ženo Woodyja Harrelsona igra več kot 20 let mlajša fatalka Abbie Cornish. Še večji problem je pomanjkanje osrednjih temnopoltih likov. To ni zgolj neumen krik po kvotah in pozitivni diskriminaciji. Na ulici vidimo nekaj mimoidočih črncev, drugi namestnik na policijski postaji je črnec, sodelavka protagonistke je črnka. Vendar so vsi ti liki povsem obrobni. Kar bi bilo povsem v redu, če ne bi bila ena osrednjih ponavljajočih se šal filma prav šala o rasizmu, ki je imanenten ameriški policiji. McDonaghu je torej uspelo diagnosticirati problem, ne pa tudi povsem pozdraviti simptomov. Ebbing se kao nahaja v Missouriju, ki je sosednja zvezna država Tennesseeja, kjer so sredi 19. stoletja ustanovili prvi Ku Klux Klan. Ja, rasizem v teh predelih Amerike ni anomalija. In pohvalno je, da se ga je McDonagh lotil – a lahko bi šel še dlje.

Razen tega pa je filmu težko karkoli očitati. McDonagh je izmojstril svoj tarantinovsko-coenovski slog. In Bruges iz 2008 je bil zabaven, Sedem psihopatov iz 2012 ... poseben, ampak kul. Trije plakati pred mestom so dober film. McDonaghov napredek je očiten, morda še najbolj pri slojevitosti. In Bruges se po Treh plakatih pred mestom zdi povsem enodimenzionalen. Plakati zelo uspešno združujejo zajebancijo z osebnimi izgubami, pohabljenji, ameriškim rasizmom, problematiziranjem posilstev izven ameriških tal. Pa še bi lahko naštevali. Konec koncev: osrednja tema je prav svoboda govora. To je res kvintesenca amerištva. In vse skupaj preprosto klapa.

McDonagh je prav tako postal nekoliko bolj ekonomičen. Tako In Bruges kot Sedem psihopatov sta bili pravi klavnici v primerjavi s Tremi plakati pred mestom. Kar ne pomeni, da v tem filmu ni akcije. V bistvu je skorajda neverjetno, da v filmu umre samo ena oseba. In še ta je storila samomor. Je pa film nabit s sočnimi detajli. Že predzgodba je takšna.

Hčerko glavne junakinje Mildred Hayes (Frances McDormand) so med umiranjem posilili. Raped while dying. Ker se policijska preiskava nikamor ne premakne, se Frances McDormand odloči pospešiti policijsko preiskavo. Trije plakati, ki so tudi dali ime naslovu filma, opišejo incident in nagovarjajo policijo k zamrli raziskavi. Zaradi plakatov se po devetih mesecih zatišja spet začne govoriti o primeru, vendar mora Mildred Hayes plačati ceno. Na vrat si  nakoplje sovraštvo vsega mesta. Plakati sprožijo tudi nov krizni val v že predhodno razpadli družini. Tam smo deležni čustvene globine, ki je pri McDonaghu še nikoli prej nismo videli. Kar je izvrstno, tudi iz perspektive humorja. Film je še vedno kao drama. Čustvena resnobnost je komplementarna komičnosti. Ravno zaradi teh legit čustveno zateženih prizorov je sprostitveni učinek smeha toliko udarnejši. In na koncu je vendarle treba razumeti, da McDonagh noče snemati zateženih filmov. Ne, zajebancija mu sede.

Za konec Kinobara še na kratko o koncu. Ta je v Treh plakatih pred mestom po recenzentovem skromnem mnenju izvrsten. Trije plakati na koncu skorajda dosežejo svoje. Nek tip se hvalisa s posilstvom, ki je na las podobno temu s plakatov. Tip je posiljevalec, vendar ni ta posiljevalec – DNK se ne ujema. In ko se film že skorajda prelevi v lov na čarovnice, ga McDonagh zelo lepo zapakira. 

Ob Treh plakatih pred mestom se je zamislil Mateo.