Triperesna deteljica komedij

Recenzija izdelka
23. 11. 2020 - 13.30
 / Kinobar

Včeraj se je na spletu zaključil 31. Ljubljanski filmski festival LIFFe. Kot je direktor festivala, Simon Popek, povedal na tiskovni konferenci, je epidemija prispevala k zmanjšanju števila filmov, ki jih ponujajo na ogled. Vsi distributerji namreč festivalu niso bili pripravljeni predati tudi pravic za predvajanje prek spleta, saj se bojijo, da bi filmi tako prehitro prišli na portale za brezplačen dolpoteg. Distributerji tako očitno še vedno upajo, da bodo lahko vsaj nekatere filme predvajali v kinematografih, ko se bodo ponovno odprli. Tudi upanje organizatorjev Liffa še ni povsem splahnelo ‒ v rokavu so sprva imeli rezervno možnost izvedbe festivala v živo. Vsaj pri tisti polovici filmov, za katero so lahko pridobili le pravice za predvajanje v kinu. Ta drugi del festivala naj bi se, če bi bili pogoji primerni, v prvi polovici decembra izvedel v Cankarjevem domu. A glede na enomesečno podaljšanje epidemije pretekli teden na to ni več mogoče upati.

Čeprav je letos število filmov na festivalu občutno manjše kot v preteklih letih, se je v naboru znašlo nemalo komedij. V preteklih letih jih je bilo komaj za vzorec, letos pa vsaj četrtina. Seveda če tistim, katerih glavni namen je le pošteno nasmejati občinstvo, prištejemo tudi filme, v katere se sproščena hudomušnost vpleta sproti.

 

Danes se bomo osredotočili na tri precej različne filme, ki pripadajo različnim programskim sekcijam, a jih druži nadih komedije. V letošnji nabor predvsem evropskih filmov predvsem moških režiserjev je zašel tudi film Mandibule režiserja Quentina Dupieuxa. To je edini film, ki letos predstavlja sekcijo Ekstravaganca, v kateri se po navadi znajdejo drznejši filmi, ki si dovolijo s filmsko formo ali zgodbo bolj eksperimentirati.

Mandibule je sicer precej klasična road movie komedija. Dva trapasta prijatelja po ponesrečenem poslu ostaneta brez denarja in za trenutek izgubita upanje na zaslužek – dokler v svojem prtljažniku ne najdeta velikanske, kakor bacek velike muhe. Nemudoma skujeta načrt, kako bosta z njo zaslužila ‒ toda njun načrt je prav tako butast kot sta butasta tudi sama. K sreči imata vsaj drug drugega in njuno dobrohotno prijateljstvo je tisto, ki ju varuje pred vsemi ostalimi nezgodami. Po domače: imata več sreče kot pameti.

Film o ogromni muhi za tega francoskega režiserja ni nič nenavadnega, saj nas je nasmejal že z zgodbama o avtomobilski gumi in o semiš jakni, ki smo jo lahko videli tudi na lanskem Liffu. A tokrat je z mračnjaštva preklopil na pozitivno komedijo v stilu Butca in Butca, ki napetost vzdržuje s prilivi kriminalnega dogajanja. Za razliko od dveh komedij, ki ju bomo obravnavali v nadaljevanju, Mandibule nima elementov tragike. Najbolj tragična je neumnost, s katero razpolagata glavna junaka. A prav ta ju večkrat reši iz težav, s katerimi se srečujeta na poti.

 

V komediji Nažgani imajo za osebne težave povsem drugačno rešitev – alkohol. Dolgočasni in v rutino ujeti Mads Mikkelsen tokrat igra srednješolskega učitelja. S svetom skoraj ne komunicira več. Zato se skupaj z nekaj sodelavci odloči preizkusiti trditev nekega filozofa, da je treba imeti v krvi vedno vsaj pol promila alkohola. Edina omejitev, ki si jo postavijo, je ta, da ne pijejo po osmi zvečer.

Učitelji se nedoločljivo količino časa opijajo in nekako vijugajo skozi življenje. Vmes stopijo še stopničko višje in preizkusijo še trditev, da bi moral biti posameznik vedno na meji med treznostjo in pijanostjo. To pa jim zabije zadnji žebelj v krsto. Prelomni trenutek pretiravanja s količino popitega alkohola se sprevrže v tragedijo. Prejšnjo sproščenost, ponovno zbujanje poguma in na novo pridobljeno suverenost zamenjajo alkoholizem, pretiravanje, pristanek na trdih tleh in izguba bližnjih.

Nažgani se torej začnejo kot komedija in končajo kot tragedija, vendar s pogrebom namesto poroke. Za razliko od najstniških pijanskih komedij ima danski film režiserja Thomasa Vinterberga močan moralni nauk. Igranje z alkoholom prikaže kot nekaj, kar ima nujno težke in jasne posledice. Čeprav dopušča možnost, da nam alkohol pomaga videti dogajanje še z drugega kota, pusti vtis, da ga ne smemo zlorabljati zgolj za zabavo. Pitje alkohola po dansko torej vodi v smrt, ločitev ali propad, kar glede na to, da Danska po količini popitega alkohola prevladuje celo v Skandinaviji, pravzaprav ni zares presenetljivo.

 

Če je torej Mandibule sproščena komedija o dveh debilih in Nažgani komedija, ki se razvije v tragedijo, je Moj jutranji smeh tragedija, iz katere se izvije komedija. Obratno kot v Nažganih se krutost vsakdana tridesetletnega devičnika z revnega srbskega podeželja v Mojem jutranjem smehu ne skriva. Fant, ki živi s pretirano zaščitniško mamo, se do dedka obnaša kot histerični najstnik. Ni sposoben sam skrbeti ali se postaviti zase, vedno mu je neprijetno. Iz zgodovine je diplomiral že leta 2012, a še vedno išče redno službo. Zgodba, znana večini generacije, ki se je osamosvajala po pretekli recesiji.

Moj jutranji smeh začne z nogami trdno na tleh. Brez ovinkarjenja. Velika mera neposrednosti med junaki in obilica pretiravanja skozi film počasi odstirata še druge plasti zgodbe. Kajti tipični balkanski humor, ki ga je v filmu polno, temelji ravno na teh postavkah: mračnjaštvu, direktnosti, popolnemu prepričanju vase in pretiravanju. Izzivanje omenjenih stereotipov in njihovo potrjevanje dolgočasno vsakodnevno biografijo zasolita do gledljivosti in na trenutke vodita skoraj do dokumentarizma.

Moj jutranji smeh morda res ni komedija per se – režiser Marko Đorđević je prej posnel komično dramo o novi resničnosti svoje generacije. Kot da bi Urša Menart naredila ruralno verzijo filma Ne bom več luzerka in ga spremenila v komedijo. Film si je vredno ogledati tudi zaradi zadnje vloge leta 2018 prezgodaj umrlega Nebojše Glogovaca. Vloga kmečkega »Vidovitega Milana«, ki prakticira nekaj med neandertalsko psihoterapijo in vedeževanjem, mu je pisana na kožo. Resnično nas prepriča v šarlatanstvo takšnih samooklicanih zdravilcev in nesmiselnost iskanja njihove pomoči, ki je vse prej kot koristna.

Ob filmu kot je Moj jutranji smeh se je avtorica recenzije žal še enkrat spomnila, koliko lepše bi bilo filme gledati v pravih kinodvoranah. Velik del pripovedi je namreč zasnovan na podlagi zvoka, pri čemer se zvočniki domačega prenosnika ne morejo kosati s kinematografskim ozvočenjem. Kamera v Mojem jutranjem smehu se pogosto ustavi na manjšem, a ne posebej detajliranem izrezu običajnih predmetov, na primer vrat. Nato pa dolg, nepremičen kader naracijo prizora, dokler se kamera ne premakne dalje, polnopomensko nadaljuje le s šumi in zvoki.

Vse tri danes opisane komedije se humorja lotevajo na zelo različne načine. Če bi pogledali še ostale filme letošnjega Liffa, ki vpletajo elemente komedije, bi lahko opazili, da ima vsaka povsem svoj pristop, ki se večinoma odmika od klasične komedije z elementi slapsticka. Zdi se, da vse več režiserjev filme snema kot komedije, ki to niso. Malo je čistih komedij, kakršna je Mandibule, a veliko režiserjev si upa vsaj kakšno sceno obarvati komično – ne glede na žanr. Glasbeni kritiki bi morda zapisali: »Heterogeni sodobni fusion, ki ni razočaral.«

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.