V koraku za časom

Medtem ko se v svetu skoraj eksponentno viša gledanost animejev in je opaziti naraščajočo prodajanost mang, je širom Slovenije ta trend še vedno komaj moč opaziti. Mange so japonski stripi, ki se od zahodnih razlikujejo že po tem, da se berejo od konca proti začetku. Vsaki družbeni skupini pa je namenjen poseben žanrski segment. Predvsem najstniki in najstnice se za zadovoljitev teh estetskih želja obračajo k spletu. Največji premik k popularizaciji in omogočanju dostopnosti mang so v zadnjih letih z izdajanjem slovenske manga revije MAGnet manga naredili pri Društvu Animov iz Izole. Zgodba je pri animejih še malce bolj v zaostanku glede na marsikatero drugo, tudi evropsko državo.

Pri nas smo anime oziroma, bolje rečeno, nekaj podobnega v kinodvoranah nazadnje gledali leta 2016. Brezdialoški animiran film Rdeča želva je bilo prvo sodelovanje japonskega studia Ghibli z nejaponskim režiserjem, nizozemcem Michaëlom Dudok de Witom . Stik dveh načinov dela animacije se je tedaj združil v umirjeni basenski zgodbi, ki je ohranila nekaj vrlin animeja. Očiten je namreč vpliv mentorjev iz Japonske, ki so režiserju pomagali pri večletnem snovanju Rdeče želve.

Anime je z enim večjim zamahov na zahod začel prodirati leta 1995 z Ghost in the Shell ali po slovensko Duhom v školjki, ki je svojo noto med drugim pustil tudi v Matrici. Duh v školjki je tako kot mnogo drugih animejev nastal na podlagi dobro prodajane serije mang, ki so začele izhajati 1991, v letu padca berlinskega zidu. Kultnost tega animiranega filma se nenazadnje kaže tudi v tem, da je 2017 dobil svojo “pobeljeno” igrano različico s Scarlett Johansson v glavni vlogi.

Pravo priznanje in s tem resnično veljavo so animeji na zahodu dobili šele leta 2003, ko je prvič oskarja za najboljši animiran film prejelo Čudovito potovanje ali Spirited away. Še ena animacija Studia Ghibli, ki prikazuje odraščajočo 10-letno deklico, ki zatava v svet duhov in drugih fantazijskih bitij, kjer ljudi spreminjajo v zveri.

Zdi se, da na domačih tleh distributerji še vedno ne vidijo velikega zaslužka v predvajanju animejev po kinematografih. Argument marsikoga temelji na tem, da so animeji po stilu preveč otročji, s čimer reproducira predsodke, ki vznikajo iz nepoznavanja tega izjemno širokega spektra animiranih filmov. V Sloveniji je ujetost v evropsko avtorsko in na drugi strani disneyevsko tradicijo izjemno močna. Posledično so dane estetike vpisane v spomin kot “lepe” in s tem včasih onemogočajo vstop drugim načinom izražanja, kot je v tem primeru anime. Opisani fenomen je le delno razumljiv, saj ravno na primer velike oči animejevskih likov izhajajo iz vpliva Disneyevih stripovskih del na delo legendarnega ustvarjalca mang Osama Tezuke. Potem so tu lahko še pootročeni proporci, ki dodajo na luštkanosti, in še marsikaj bi se našlo.

Morda mlajše generacije lažje množičneje sprejemajo mange in animeje tudi zaradi simbolov, ki so jim ponekod v pomoč za jasno branje čustev in so svojevrstni emotikoni. Na primer solzica, ki se lahko pojavi liku ob obrazu, ko je v zadregi. Generacije, ki jim ni znan svet brez obstoja interneta, branje čustvenih simbolov verjetno razumejo še lažje kot telesno govorico. Prav internet je namreč tudi največji ponudnik možnega dostopa do mang ali animejev, ki jih, kot že omenjeno, legalno pri nas skoraj ni mogoče videti.

V Društvu 2 koluta bodo letošnjo filmsko ponudbo končno popestrili s celovečernim animiranim filmom za mlade - Mirai. Animejem, ki je bil nominiran že za marsikaj, tudi za oskarja in zlati globus, a je večinoma ostajal na strani poražencev. V Ljubljani smo ga sicer že lahko videli na decembrski Animateki.

Zgodba animeja Mirai govori o zgodnjih življenjskih izzivih dečka Kuna. Ko dobijo v hišo novorojenčico Mirai, deček ni več v središču pozornosti, zato postane ljubosumen na sestro, čemur sledijo histerični izbruhi jeze. V klimaksu cepetanja in vreščanja pa se Kun z domačega vrta prestavi v fantazijski svet, kjer lahko govori z lastnim psom in potuje skozi čas ter spoznava svoje prednike.

Ravno domači pes mu poskuša pomagati razumeti zavist, saj mu pojamra, da je bil on nekoč edini princ hiše. Vsako potovanje Kuna opremi z novimi izkušnjami in mu v basenski maniri omogoča lažje in odraslejše ravnanje v resničnem življenju. Poleg naukov pa so potovanja polna nadrealističnih trenutkov. Zaradi tega Mirai po svoje spominja na sodobno Božično zgodbo.

Izredno življenjsko obnašanje štiriletnega Kuna je pristno otroško, sploh v sitnarjenju. Režiser Mamoru Hosoda naj bi v Studio Chizu med ustvarjanjem animacije redno vodil svoje otroke, ki so mu sploh dali idejo za anime. Uporabljali so jih tudi kot modele za skice.

Poustvarjanje resničnosti je v že sicer dokaj realistično narisanem animeju Hosoda pripeljal do skrajnosti pri upodobitvah stavb navzven in navznoter. Kot je v animejih pogosto, so vmesni prikazi pokrajin naslikani. Večnivojsko stanovanje, v katerem družina živi, je tako razgibano, da je očitno, da so imeli vmes prste poklicni arhitekti, in ne zgolj animatorji.

Da zaključimo: Mirai je torej vzgojni anime, v prvi vrsti namenjen mladim, ki jih uči, da se kljub delanju napak te lahko popravijo. Le upoštevati je treba kak nasvet. Če bi bil manga, bi ga torej uvrstili nekam med shonen mango, torej mango s ciljno publiko dečkov, in shojo, mango s ciljno publiko deklic do petnajst let. Ampak s tem se ni potrebno posebej omejevati. Ljubosumje nas vendar žre in se nas dotika skozi vse življenje.