Zažgi te malomeščanske konformistične pizde!

Recenzija izdelka
69urmom
23. 6. 2021 - 13.30
 / Kinobar

Na letošnji 7. ediciji Festivala žanrskega filma Kurja polt smo si na Radiu Študent ogledali film Večerja po ameriško, ki ostaja nepredvidljiv od začetka do konca. Najavna špica ni jasno ločena od začetka filma; zliva se z uvodnimi prizori, ki zvesto nastavijo absurdno, what-the-fak atmosfero filma. Zgodba se začne z bližnjim planom obraza glavnega lika Simona. Ta sedi v bolnišniški menzi, oblečen v tipično modro haljo, in je z medlim, nefokusiranim pogledom in slino, ki mu sili iz ust, vidno precej zadet. Prizor gledamo z njegove zadrogirane perspektive, kar se pokaže z izmaličenim zvokom, katerega diegetskost prek dialoga potrdi tudi Simon sam. Simonova distorzirana perspektiva nudi bore malo informacij o dogajanju, na tej točki pa o filmu načeloma ne vemo ničesar. Zato in zaradi absurdne narave prvega prizora film pritegne že takoj na začetku.

Simonu v isti menzi postrežejo večerjo in takrat nasproti sebe opazi prav tako oslinjeno žensko, ki ga odprtih ust opazuje ter ga z zvočno zelo poudarjenim sugestivnim oblizovanjem in prodiranjem s prsti v meso na pladnju pred sabo poskuša zapeljati. Ko oba odpustijo iz bolnice, v kateri sta za denar testirala zdravila, ženska Simona povabi k sebi domov z obljubo večerje in fellatia, kar Simon velikodušno sprejme. V prizoru, ki sledi, se tako film kot Simon dokažeta v svoji pank, boli-nas-kurac atmosferi, ki s svojim absurdom lomi pogosto postane trope coming-of-age filmov.

Simon res večerja z družino svoje nove prijateljice, a do kakršnegakoli oralnega zadovoljevanja ne pride, saj se za mizo skrega z njenim bratom, ki se vtika v njegove zabrite lase, in nato zapelje njeno mamo, s katero bi se v kuhinji dal dol, če ju med dejanjem ne bi zalotili. Simon nato ob glasbeni spremljavi intenzivnih basov zbeži skozi okno, na poti ven razbije jedilnico in za grand finale zakuri hišo z bencinom, ki ga je v pripravah na to polil nekaj kadrov prej. Upamo si interpretirati, da s požigom hiše Simon simbolno zažge tudi rasistične očete, ki temnopolte igralce nogometa na televiziji zmerjajo z vsem predobro znano besedo; zdolgočasene gospodinje, ki jim je tako dolgčas, da bi moža varale kar eno sobo stran; in sovražne mladce, ki ljudi sodijo glede na frizuro. In to sta atmosfera in ena osrednjih idej filma Večerja po ameriško ter nenazadnje karakterizacija Simona – zažgi te malomeščanske, konformistične pizde!

Našega zapeljivega pankurja zaradi piromanskih podvigov išče policija, ki si, ko ga vidi, bržkone misli: “Ej, pa ta je ziher požigalec!”, in Simon se “zašvica fuŁ” ter se spusti v beg. Pred možmi v modrem ga reši bivša sošolka Patty, ki ga spusti v svojo hišo, kjer Simon njeno družino, ki je vizualno približno tako stimulativna kot Lidlov beli kruh, pri večerji nalaže, da je krščanski misijonar iz Afrike, ki potrebuje prenočišče.

Patty je popolno nasprotje Simonu, kar je vizualno izraženo s tem, da nosi barvne puloverje, medtem ko se Simon zavija v črno, in njeni lasje so proti Simonovi zabritosti postriženi v najbolj vanilla, nekakšnem podaljšanem skledastem stilu. Patty je druga plat rezultata vzgoje, ki temelji na malomeščanskih predstavah spodobnosti – je njen uspešen produkt. Človek plastelin, ki se iz strahu pred nespodobnim vedenjem ne zna zares postaviti zase in je posledično popolnoma nesamostojen. Njena mati ji na primer pri dvajsetih izbira službo …

Patty in Simon med seboj ustvarjata tako vizualno kot karakterno dinamiko, a to še ni vse! V njun odnos vstopa tretji element – erotična napetost, ki se vzpostavi z razkritjem, da je Simon v resnici zamaskiran pevec res jakega pank benda Psyops, ki mu Patty v oboževalski maniji že več let pošilja svoje gole fotografije. Simon to ve, saj ima njena pisma ... Kljub temu Simon Patty svoje identitete ne razkrije, dokler se ta vanj ne zaljubi tako rekoč naravno, kar kaže na etičnost njegovega lika. Ker gledalci vemo za skrivnost, pričakujemo, da se bo med njima nekaj zgodilo, kar film z raznimi interakcijami sicer stalno obljublja, a ne dostavi skoraj do konca.

Družinske večerje, katerih avtohtona ustreznica bi najbrž bilo nedeljsko kosilo, so nekakšen lajtmotiv filma. Proti koncu se razkrije, da je Simon, veliki panks, v resnici buržuj. Njegova družina živi v gromozanski beli vili, kjer ima Simon v kletnih prostorih svoj studio, v katerem ju s Patty zaloti njegova mama, zato sta posledično obsojena na družinsko večerjo. Stalnica prizorov družinskih večerij je, da se pri njih kaže disfunkcionalnost prikazanih družin, ki jo glavna lika s pomočjo punk glasbe in razbijaštva skušata premagati. Pri večerji s svojimi starši je Simon že vizualno predstavljen kot dežurna črna ovce družine – in to dobesedno, saj so vsi oblečeni v bele odtenke brezdušnega business casual stila, medtem ko Simon nosi črno, pri straneh izrezano majico. Indikator malomeščanske bolezni pa je dialog, ki ga Simon neuspešno poskuša vzpostaviti s svojo družino. Ta ga ignorira, saj v njem vidi neprištevnega đanksa, ki je izvor vseh njihovih problemov. Poskuša jim razložiti, da sta s Patty v kleti želela le posneti pesem in da se nista špikala, a zaman. Nekonformnost je preveč za krhke malomeščanske duhove in njegova družina samo vedno pogosteje in glasneje poudarja, da je odvisnik, ki jim v življenje prinaša samo nesrečo, in da naj, milo rečeno, čimprej spizdi. O njem se skratka pogovarjajo, kot da ga ne bi bilo zraven. In tu spoznamo izvor Simonove motivacije za požige, razbijanje in upiranje. Njegov gnev izhaja iz predmestnega okolja, ki tiste, ki se nekonformirajo kot Simon ali odstopajo kot Patty, naravnost zavrača. Tretira jih kot manjvredne ljudi – kar je resnična kuga predmestij in tisto, kar Simon želi zažgati.

Simonov in Pattyjin punk v filmu tako ni samo glasba. Je etika in način življenja. Kljub temu da požiganje, razbijanje in grdobesedičenje na prvi pogled morda kontrirajo idejam o inkluzivnosti, ljubezni in spoštovanju sočloveka, so prav te tiste, v katere za zaveso agresije Simon verjame. Agresivno in neomajno zavrača sodelovanje v kultnem, sovražnem družbenem redu, ki se začenja pri domačih mizah predmestij. Film Večerja po ameriško tako ni le zabavna izkušnja, polna žgečkljive napetosti in anarhistično razbijaške akcije, ki bo bržkone vsakemu pognala kri po žilah, temveč je tudi poklon pravi pank etiki, ki nikogar ne izključuje in ga pušča za sabo, ne glede na to, ali se ujema s kuhinjskim interierjem ali ne.

 

Svoje anarhistične težnje je obiskal Lenart.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

a je to slabsa verzija teoreme al ja?

fuck punk rock, vote for levica

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.