Šumenje šume

Šumenje šume

Recenzija izdelka
22. 7. 2020 - 13.30

Lika je geografsko izolirana hrvaška pokrajina, obkrožena s hribovji in prepredena z gozdovi, pašniki in polji. Je tiste vrste pokrajina, za katero posmehljivo, a hkrati očarano in po svoje spoštljivo pravimo, da je »ovde i Bog rekao laku noć«. Kratki roman Šumenje gozda hrvaškega pisatelja Damirja Karakaša, ki je letos v prevodu izšel pri Beletrini, je umeščen v prav to okolje, ki, kakor vukojebinam pritiče, že samo po sebi kleše mentaliteto svojih prebivalcev, vajenih kravjega dreka in črnih nohtov ter nevajenih čustvene bližine in ranljivosti.

Na površini beremo zgodbo o otroštvu in odraščanju dečka, njegovi družini in medosebnih odnosih, pa tudi o prodoru modernizacije, ki se ji ne more izogniti niti najbolj zabačen zaselek. Pod površjem, med vrsticami, v neizrečenem vznikajo mračnosti hrvaške zgodovine, ki še vedno niso zapustile ljudskih glav. Jebiga, Lika je bila svojčas leglo ustaštva, bivši lager Jasenovac ni tako daleč in tega se Karakaš, tudi sam Ličan, še kako zaveda. Prikrito, vendar zato nič manj neizprosno obračunava s primitivizmi tako preteklosti kot sedanjosti, ki se pogosto izkaže za ponavljanje istega v novi preobleki. A Karakaš zna biti tudi neposreden in oster. Če je Šumenje gozda subtilen obračun, je Karakaševa knjiga Blue Moon iz leta 2014 pravi šamar nestrpnosti in »neandertalstvu« vseh vrst.

»Pozdravil nas je in počasi popeljal v notranjost: med to zidovje, kjer so morali v vojni, pravi, zaradi ustaške roke umreti mnogi nedolžni ljudje. Neprijetno mi je, ker so ljudi tukaj pobijali tisti, ki so nosili uniforme kakor moj ded, toda večina v razredu je imela dedke ustaše, zato mi je lažje (...) Drugi vodič nam je pokazal očala z žičnatimi okvirji in govoril o človeku, ki je po taborišču iskal samo tiste, ki so nosili očala, in jih ubijal. (...) Pogledal sem Vinka, ki edini na naši šoli nosi očala, čeprav ni najboljši, temveč eden od najslabših učencev; tako kot jaz ima tanek in dolg vrat: z lahkoto bi naju zaklali.«

Karakaša prištevamo med sodobne hrvaške prozaiste, avtorje, rojene okoli leta 1970. Osrednja karakteristika njihovega pisanja je poetični minimalizem, ki rezultira v čistem in jasnem pripovedovanju. Za to generacijo ‒ vajeno turbulentnega življenja na »brdovitom i šarolikom Balkanu« ‒ vojna, nacionalizem in drugi zajebi človeške vrste niso zgolj razlog za cmizdrenje o brezizhodnosti. So tudi impulzi, iz katerih se porajajo humor, ironija in sarkazem, sredstva visoko inteligentnih ljudi za soočanje s svinčenimi temami. Po besedah prevajalca in pisca spremne besede Jurija Hudolina se sodobni hrvaški prozi pozna, da je produkt pisateljev, ki so bili ali pa še vedno so pesniki, kar je opazno predvsem na ravni sintakse, pa tudi z vidika bogate leksike, gradacij, alegorij in barvite metaforike. Karakaš je, kot pravi Hudolin, »na prvi vtis odbiti marginalec, ki je hočeš nočeš začel koketirati z mainstreamom, če je hotel od pisanja živeti«. Vzpon med sodobne klasike hrvaške literarne scene in vpis na zemljevid evropske književnosti dolguje predvsem zbirki kratkih zgodb Kino Lika iz leta 2001, po kateri je znani režiser Dalibor Matanić posnel celovečerni film.

Šumenje gozda »šuma šumarum« pove več, kot bi se površnemu bralcu zdelo na prvi pogled. Kolikor je pripoved preprosta, toliko je tudi natančna, fluidna in predvsem iskrena. V prvi vrsti se osredotoča na odnos med dečkom in očetom. Slednji funkcionira kot vsebinska os romana. Vse, česar se deček boji, vse, česar si želi, gre tako ali drugače »preko« očeta. Po eni strani ga ima za kmeta v prenesenem pomenu besede, za t. i. seljačino, ki mu sinov odličen šolski uspeh ne pomeni nič. Po drugi mu predstavlja samoumeven vzor in mu vzbuja globoko zakoreninjeno strahospoštovanje. Vajen je njegovih kao »pedagoških prijemov«: batin in zmerjanja, kot da  le na ta način lahko odrasteš v za življenje sposobnega človeka. Bog ne daj, da bi izgubil kravo ali da bi se ta prenajedla detelje, če je že za zgolj domnevno krajo kulija pokasiral točo udarcev. Ko prične očetu pri delu parirati, si prisluži pivo - in to celo, ne le kozarec - kar je tako rekoč visoko očetovsko odlikovanje, blizu tistemu, čemur bi lahko rekli pohvala. Kljub temu oče do samega konca ostaja iz dečkove perspektive na nek način nedotakljiv. Objokanega očeta si ne more niti predstavljati.

»K postelji je prišla tudi sestra; žalostno gleda očeta in žveči krajec kruha. Mama joče, oče hoče vodo. (...) gledam, kako s klokotajočimi požirki komaj pije to vodo; bilo mi ga je žal. (...) Bilo je najbrž blizu sedme ure, zato sem vstal in neslišno zašumel mimo očeta, do konca stišal ton in počasi s palcem prižgal televizor. Nenadoma je zgrabil svojo težko coklo pri postelji, zastokal in me z njo zadel naravnost v hrbet. (...) Ugasni to! je kriknil. (...) Pokleknem (...) in rečem (...) z jokajočim glasom: Daj Bog, naj umre

Čeprav je Šumenje gozda nekoliko pavšalno rečeno realističen roman, v njem vse nekako lebdi. V zadnjem poglavju z naslovom Gozd smo tako priča dvigu zgodbe v sfero sanj, ki je na svojevrsten način napovedan že v zadnjih vrsticah predhodnega poglavja Srce. Ob koncu slednjega, katerega naslov aludira na dečkovo motnjo srčnega ritma, ki se je sramuje in za katero nikoli ne izvemo, kaj točno implicira, smo priča prizoru očetovega joka, kar na tej točki branja že samo po sebi meji na fantastiko. Kam bi pripoved po tej demistifikaciji sploh še lahko šla? Kdor bo Karakaševo knjigo vzel v roke, bo razumel, da je edina možna pot, kar je mimogrede naslov prvega poglavja, pot v gozd; dvig v metaforiko, ki jo nudijo ogromni skupki olesenelih in fotosintetizirajočih zelenih bitnosti.

»Hodim, nekaj časa teptam mah, nekaj časa debele sloje starega listja: trske pod nogami mi pokljajo kakor koščice v stopalih. Okrog mene noge orjaških dreves: komaj se prebijam. Globlje ko grem, vse bolj gost, temnejši je gozd. Nikoli konca; nikoli konca tega gostega gozda.«

V izvirniku Karakašev roman nosi naslov Sjećanje šume, kar v prevodu pomeni spomin oziroma spominjanje gozda. Kako je spominjanje v prevodu postalo šumenje, ostaja neznanka, prevodna skrivnost, ki si jo lahko osmislimo sami. Kar šumi, to se giba; kar se giba, to živi; in kar živi, se spominja ali je spominjano. Kakšen sanjski dvig, a? 

Strogo balkanski, vse bolj pa tudi slovenski gozdovi žal trpijo za obliko selektivne demence, zato je še kako zaželeno, da naš spomin razgibava in ohranja literatura, kot je Karakaševa. Če ne želimo biti pripizdina Evrope in njenih vsaj v teoriji malikovanih vrednot, se moramo predhodno odločiti, da po nekaterih poteh enostavno ne gremo več. Ne samo, temveč zlasti zato, ker smo jih že prehodili, kar je terjalo vse do danes nezaključeno regeneracijo.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

šuma šumarum

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness