Drugi most

Drugi most

Recenzija izdelka
6. 3. 2018 - 13.00

Ker je stari most dotrajan in neprimeren za razvoj povprečnega ameriškega mesta, župan Boa naroči gradnjo novega, večjega, močnejšega. Fina, čista odločitev je naletela na povsem drugačen odziv od gonje proti ideji za podoben projekt pri nas, drugi tir, ki niti ni bil realizian, ampak kaj bi šele bilo, če bi projekt realizirali... No, kakorkoli, svojeglava odločitev za gradnjo novega mostu je povod za začetek romana Rojstvo mostu avtorice Maylis de Kerangal. Kerangal, ki je ena izmed asov v rokavu letošnje Fabule, je francoska pisateljica, ki ima za sabo že več nominacij in nagrad, predvsem pa je sodobna, še aktivna, razvijajoča se umetnica. V več pogledih je roman, glede na prevodno in izvirno prozo v siceršnjem programu založbe Beletrina, izjema, predvsem zaradi nekaterih nestandardnih slogovnih prijemov, ki se jim bomo posvetili v pričujoči recenziji.

Dvodelno strukturo romana napoveduje že naslov – imamo rojstvo, nekaj gibljivega, nekaj, kar implicira prehajanje in dinamiko, na drugi strani pa most kot stabilno, statično, tehnično izpopolnjeno konstrukcijo. Medtem ko je most vkopan globoko v rečno dno, je dogajanje okrog njega vse prej kot statično, kar najradikalneje prikažeta dva delavca, ki naredita cel šov iz bungee jumpinga na varovalih. Premikajo se ne le vsi vpleteni v gradnjo, ampak se premika, kar je bolj zanimivo, tudi fokus dogajanja. Ta ni na arhitektu, pretencioznemu zaljubljencu v lastne kreacije, ali na po populizmu smrdečem županu, ki projekt začne, in tudi ne na Diderotu, ki, tako kot Denis Diderot tri stoletja pred njim, vodi gradnjo mostu in je stična točka tako med tedenskimi pogodbenimi delavci kot med korporacijami, ki prek mostu razširjajo svoj vpliv na področje, za katero se prej niso zanimali.

Posebej zanimiva je zgodba romana oziroma, bolje rečeno, njena odsotnost. Odmik od tradicionalnega pripovedništva je najvidnejši v tem, da četudi gre za očiten časovni razpon približno desetih mesecev, ni že konvencionalne freitagovske trikotne strukture dogajanja, ampak lahko bolj upravičeno govorimo o zgoščevanjih in redčenjih zgodbe. Efekt je dosežen z uporabo sedanjega glagolskega časa kot primarnega časa pripovedovanja.

Teoretičarka Irmtraub Huber v svoji razpravi The Present Tense Naration in Contemporary Fiction postavi trditev, da v predmodernističnih in modernističnih romanih sedanjik nikoli ni bil osrednji pripovedovalski čas. Bil je bodisi uporabljen v metafikcijskem komentarju, kot recimo v romanu Laurenca Sterna Tristram Shandy bodisi v asociativnem toku zavesti, ki ga opazimo v monologu Molly, enega izmed likov v ,Joycovem romanu Ulikses. Vedno torej zgolj kot ekskurzija iz pripovedovanja o preteklih dogodkih. Pri iskanju razlogov za pojav sodobnih romanov, ki so v celoti spisani v sedanjiku, si Huber pomaga s Casparisovim izrazom non-sequitur novels, ki pomeni nizanje dogodkov, dejanj brez vzročno-posledičnega razmerja.

To je tudi osrednji pripovedni postopek romana Rojstvo mostu. Poseben pristop ustvari tudi nekoliko manj ustaljeno karakterizacijo likov. Čeprav pisateljica uporablja stereotipne zanke, kot so na primer polpismeni pogodbeni delavci, simbolika v imenih, kot je Diderot za vodjo gradnje in Diamantis za vodjo mešanja betona, like predvsem definira interakcija, njihov soobstoj, a ne vedno preplet. Ne zbujajo posebne empatije, ne glede na tragičnost svoje usode zaradi in medias res sedanjega glagolskega časa, ki ne pusti poglabljanja, ker se neprenehoma premika naprej. Liki doživljajo in snujejo dogajanje sproti, ni domače epske distance, kritičnega odmika.

Prehodi med liki so najmočnejša komponenta romana. Junaki niso razmejeni na poglavja ali odstavke, ampak organsko prehajajo iz enega v drugega na način: lik 1 zagleda lik 2, pri čemer se perspektiva zamenja, in naenkrat isto dogajanje opazujemo skozi oči lika 2, ki ima povsem drugačne misli ter nekoliko drugačno vidno polje. Pred nami se ne razgrinja zgolj panoramski, ampak celokrožni pogled, če se lahko tako izrazimo. Tudi ko je pozornost zgolj na enem liku, to, kar se mu dogaja, doživljamo skozi prizmo predhodnih dogodkov, ki vključujejo vse ostale like.

Takšne interakcije delujejo veliko pristneje kot prepleti. Posebej moteče je, ko začne v izteku romana prihajati do posiljenih romantičnih trenutkov, izpovedi čustev in razmerij med liki. Seveda, do mešanja zavesti določenih likov prihaja že prej, recimo zavesti Diderota in Christine Thoreaux, kar pa izpade kot logična posledica določenega trenutka, medtem ko ima njuno razmerje priokus tistega sočnega dela, ki ga roman pač mora imeti. Na tej točki pride do umika kompleksne strukturiranosti pred klišejskim izvenzakonskim razmerjem, katerega usoda je, za razliko od usode mostu, ki je zabetoniran v rečno dno, veliko bolj negotova. To še bolj poudari romantični zaključek, ko se oba akterja prepustita močnim tokovom reke.

Največja skrb pri kakršnih koli festivalskih izborov je najprej aktualnost – koliko pozornosti bi bilo delo deležno, če bi bilo izpostavljeno zgolj povprečnemu PR-ovskemu stroju, če ne bi bilo del festivala in podkrepljeno z obiskom avtorice. Še pred tem pa si je treba zastaviti vprašanje, zakaj so dela s sodobnejšimi letnicami, kot je Rojstvo mostu, slovenskim bralcem na voljo z zamikom z zamikom? Zakaj tako dolgo traja, da pridejo k nam kakršni koli presežki iz tujine – pri tem so še bolj kot nagrajenci so zanimivi osmoljenci različnih tujih književnih nagrad, ena od slednjih je recimo tudi Kerangal? Do ponovnih prevodov, ponatisov ali pa novih prevodov realističnih, naturalističnih avtorjev medtem prihaja brez težav. Z njimi seveda ni nič narobe, narobe pa je to, da so na račun take politike tako publika kot ustvarjalci, ki so njen del, v nekem milnem mehurčku, ki ima zelo malo skupnih točk s trenutnim pisanjem v svetovnem merilu. V tem oziru je prispevek Kerangalinega romana k slovenski prevodni prozi izjemnega pomena zaradi avtoričinega načina pisanja.

Ampak vrnimo se k vsebini romana. Sentimentalna nota ob njegovem koncu pokvari celoten vtis, zaradi česar le s težavo ozavestimo slog, ki smo mu bili priča. Začetek in sredina namreč gradita prav na tistem občudovanju strukture, ki se pred nami zapleta in razpleta po principih organskosti in zahteva pozornost. Pa vendar je ta nepopolnost oziroma, bolje rečeno, neuravnoteženost to, kar po navadi manjka romanu ali kratkim zgodbam. Najslabši romani so tisti, s katerimi se sprijaznimo.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja ok ... o strukturi in narativu si napisala par besed - nisi pa SPLOH tega dela umestila v družbeni, ekonomski, kulturni kontekst - v tehnološki imperij ali korporativne strukture globalizacije.
skratka - totalen kiks.
ta tvoja recenzija je uspavanka za ljudi, ki bi radi zvedeli kaj več na radiu študent.
hvala. in srečno.

Morda najboljša in najbolj podcenjena knjiga in avtorica te Fabule. Med letošnjimi petimi so tri knjige pozitivno presenecenje glede na sicersnjo slovensko/beletrinino produkcijo.

knjige ?

izjemna recenzija, enen boljših radijskih tekstov tega leta

Se strinjam

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness