Editču te

Editču te

Recenzija izdelka
25. 6. 2018 - 13.00

razpnem te v zmaja

povsod stigme

svežina izginja

dah na dah

boli me paura

eksekucije telesa

umiram but I want some more

še čist mal smrti

beločnice obrnejo obok

se spušča še malo

 

Iz Jezusovega očesa se izcedi beli tok, smrtna ambrozija, ki jo poližeš s prsta, zlepljenega na stene ustne votline, jezik ti nabrekne in lahko le še izlizuje kričeče odmevajoč narek izginjanja.

 

V kolikor je namreč fakt, da so knjige artefakt, odložljivo mrtvo lepilo, vam bo ob tej loj zgostilo, je ob neki priliki zapisala Andreja Štepec, in morda ni boljše priložnosti, da ta zapis porecikliramo. Štepc je nesramno obsijan, razpet čez svoje pretekle sne, neuničljiv v svoji nesnagi in

dihanje preobraženo

v ljudi

postaja vse

bolj nevarno.

 

Štepec, ki lahko center in centrizem samo pokozla, diva predmestij, pričevalka tranzicijskim kletem, ko ti izza izgubljenega časa v ušesu zadoni sirenino kričanje, Mig pikira nad Kum, Jesenice so prasice.

bombni razhodi

prepevajo

zaklonišča

prepevajo pesmi otroštva.

 

Edit Paf, paf po subjektkinem editiranju, verjetno najmarkantnejši alter ego kontemporarne slovenske poezije, se je iz prekritosti z zgolj nekim egom vzpela v lastno subjektivnost, obstoj, erektirajoča, resurektirajoča v knjigo. Edit Paf. Epitaf. Editpaf mog srca. Klasična Šerpa 53.

pogled otroka

ki na konicah prstov

čez balkon

na Titovi 4a

na Jesenicah

opazuje

otroštvo skozi

prazen bazen.

 

In ta pafirajoča, parafrazirajoča nesnažnica je spočetka nedopovedljiva frajerka, tako rekoč neznosno kul. Princesa samozavedne samodestrukcije, kraljica polgolot, nonšalantna pohodnica na Golgoto, vidkinja koleracij, primabalerina novih in novih zajebov, vsa vsem.

problem

med

rad vse met

sovražit vse

je v

se

vse je

prostrana

ma(nj)šina.

Sanjam, da sem postan filter med njenimi nežno sesljajočimi ustnami.

 

Vsake toliko se na sceni pojavljajo impotentne debate o generacijah in glasovih. Tudi Štepec je tupatam vsaj prisostvovala. Bogami, še enkrat slišim zvezo glas generacije, pa začnem talat šamarje. Idiotske sublimacije, v slabo pesnjenje nališpane pozicije moči, da okitijo svoje prasicasto pokolenje pred koritom. A evo, čitam Pafovko in vem: to je moja generacija. Ne po mladosti oz. slovesom od nje, ki se nama pač slučajno prekrivata, temveč globlje, okvir sveta, mišljenjski horizont, podpodno živetje.

Hudo jebeno hudo. ...

Dež zunaj ima aritmijo.

osrednjo vlogo, da

se lahko zjokaš.

To agregatno stanje za amaterje. ...

Posode brez pokrovk,

da šprica naokoli,

kako hudo je vse to. ...

Vse, da moraš iskat zadnje nitke tobaka,

jesti lanski krompir in sokove,

zalivati z vodo. ...

Samo dvoje spalnih vreč, samo povštrov

za 10 ljudi.

Biti skupaj v modusu zgodovinjenja, ki ga živimo. Jebeno hudo. Hudo jebeno. Neubranljiv šarm luzerja. Luzerke. Kako se upreti usranosti, ki ti daje jezikat.

 

Na obični petek zasijemo, zažarimo, zaživimo v vsej naši neustavljivi moči. Koliko potenciala nam izgori v špiritastih sapah. Kakšna odvečnost življenja je biti uspešna, plazilka mrzle krvi, stranpot evolucije. Pôt revolucije.

Iluzije so stranski produkt sanj,

njihove napake,

srečna detinstva, ki jih

idealizirajo

Neoliberalisti.

A radost, Dioniz, kako beda tu zaihti, užitek je narkomanstvo, brez smrti manj od kaplje scaline.

Biti hiper vesel je viljamovka

v kateri se razkrajajo črvi.

In vem, strukturiranje je tipanje slepke. Hrbtna stran tepke.

Najti bi morala pot do lune

bosa, brez vode,

v mislih, da niso koncepti,

ni materija tisto,

kar nama je dano.

Dan nam je dan, noč je njegova esenca, resnica, šnopc.

 

Resnica, ne me smejat, ne me jokat, ne me razkričevat, razkrečevat.

nočem,

da mi daješ sol med noge,

smog

in vse, kar mi prihaja,

je

pičkin dim.

Daj ga naprej, napušimo se te težke praznine. Kako se ti nakuliranost siplje kot prah med prsti, ko te popada vsa v tebi zaparazitirana tvojost, da ti ni dovolj noben dim, čik, nobeno šilce ne zareže zadosti in se žreš in pojéš in póješ, póješ, póješ.

Pogumna v tem, da razpadem.

Odgovarjam si v navednicah,

da se zdi, da ni bilo nikoli res

izrečeno. Odgovarjam namesto tebe, pišem namesto tebe,

kličem in bežim namesto tebe.

V mesto tebe. Tebe, ki imaš stotero vhodov.

Načel si me, da bi bila novo kraljestvo,

in ne da bi bila nova kuga.

 

In te spetinspet, paf, treskne Paf, Edita, Judita, prva teroristka, antagonistka, samomorilka, scuzana vlačuga?, kar, kdor ti je všeč, kogar imaš rad, ljubiš.

Jebi se, globoko v grlu imaš očesno zrklo.

Globoko v očesu imam zadavljeno grlo. In ko bolj in bolj kriči, da jo zeditiraj, si na koncu ti tisti zeditiran.

restavriraj resoniraj

pojebi renesanso v meni.

Pojebala si mi disonanco. Jesi.

*

Avtorica fotografije je Vesna Liponik.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

tako zadavljeno grlo, ki naj mu pojebe resonanco nek x drkač, disonaca je edina prisotna v tem zmazovanju, to je poezija primerna zarazne zlajnane velikonožne mameali za tisoč in en enak komad sidartisov. kurc šlus izbira, zorec

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness