Iz Zidarjinega cekarja drugič: Knjiga drugih

Iz Zidarjinega cekarja drugič: Knjiga drugih

Recenzija izdelka
13. 8. 2018 - 13.00

Ali obstaja kaj hujšega, kot se ukloniti vsakdanjim stresom in se zavoljo njih odpovedati Dostojevskemu ter zato na morje vzeti kritiško izpostavljeno trivialno literaturo? To, da se ta izkaže za neprebavljivo. Toda še preden pojasnimo, čemu tako zaznamovana oznaka, se je treba vprašati, kaj je plažna literatura in, kar je mogoče še pomembneje, ali obstaja plažna literatura, ki bi ji lahko rekla dobra?

Matei Calinescu pojav kiča pojasni kot enega izmed petih obrazov modernosti. Kaj sploh je kič; je to slaba umetnost, torej je slaba njena izvedba, ali je lažna umetnost, torej zavaja, laže, da je umetnost? Obenem pa je kič lahko samo to, kar spada v domeno estetske produkcije. Literatura, ki je bila asociirana s pojmom kič, je bila bodisi propagandna literatura, primer iz naše literarne zgodovine je kramparska poezija, bodisi pa je to literatura, namenjena zabavi. Obe pa izvirata iz obdobja romanticizma, ki je bilo prvo umetniško obdobje, ki je vstopilo v življenje slehernika. Oblikoval se je profil bralca – Calinescu se pri tem sklicuje na Tocquevillea, ki je imel užitke duha za nekaj bežnega, toda nujnega za rekreacijo med resnim življenjskim delom.

Kratek čas, ki si ga je razgledani intelektualec vzel za branje, je moral biti tako čim bolj celostno izrabljen. Podobnost s sodobnim bralcem plažne literature je več kot očitna – na morju je namreč redko več kot teden dni, zato mora biti ta teden čim bolj zapolnjen z branjem, tudi če to pomeni branje povprečnih literarnih del. Važno je, da se bere in da se bere izdatno. Hermann Broch je glede romantike opozoril še na drug vidik, zaradi katerega je plažna literatura tako brana, na estetski doživljaj. Pred romantiko je bil cilj umetnosti, torej Lepota, vedno nekaj transcendentnega, torej nedosegljivega. Romantika pa predpostavlja, da vsako delo Lepoto že vsebuje.

Knjiga drugih je drugi roman slovenske novinarke Jele Krečič, ki redno objavlja komentarje in intervjuje v Delu in njegovih prilogah. Zdi se, da je bilo o romanu povedano veliko; od tega, da je vodič po ljubljanskih kavarnah, do tega, da je roman o knjigah, ki jih nihče ne bere. No, najprej lahko povemo, da je res vodič po ljubljanskih kavarnah, ampak na dopust smo šli ravno zato, ker imamo teh kavarn dovolj, ker smo si zaželeli kave, ki bi bila vsaj malo močnejša, in vina, katerega cena nas ne bi bolela še nekaj dni po izvedeni transakciji.

Šalo na stran, pripoved v romanu nas res neomajno sprehaja po Ljubljani, ki se nam naenkrat zazdi kot Pariz, skrivnostna in neznana, vse ulice so naenkrat čiste, ravne, nikjer se ne zida in nikjer ne smrdi po asfaltu in prenosnih straniščih. Kar mogoče ne bi bilo tako moteče, ker bi bilo to videnje Ljubljane podobno tistemu potvarjanju škotskih zgodovinskih legend iz pogrošnih romanov za pet evrov. Veliko bolj moteče je, da se sprehajamo po dolgem in počez čez sceno, ki jo mogoče še predobro poznamo. Celo Radio Študent se pojavi, in sicer kot ena izmed prvih platform za enega izmed likov, arogantnega filmskega kritika Ariela, ki se na koncu seveda izkaže za dobrega modela.

Sledimo tipični strukturi antičnih ljubezenskih romanov, s to razliko, da imamo namesto enega para, ki po seriji preizkušenj dokaže svojo vrednost in uživa v zvezi, več moških in ženskih likov, ki po seriji preizkušenj pristanejo v srečnih zvezah. Povezovalni element je knjiga, da, knjiga, ki je nihče ne bere, pa vendar jo na neki točki vsi posedujejo. Poskrbi namreč za pretakanje zgodb druge v drugo, včasih bolj ali manj verjetno, odvisno seveda, koliko bralec že v začetku verjame, da lahko knjiga poveže popolne neznance. Kraji in institucije niso neznani, pravzaprav so nam še preveč, zato roman pušča nekaj manevrskega prostora za vprašanje, kdo neki je ta profesorica Heda, ki ne le, da ve vse o filmski produkciji, ampak je tudi ena izmed osrednjih filmskih teoretičark svojega časa. Zanimivo je tudi, da so skoraj vsi liki izredno »nagledani« in lahko kadarkoli pričnejo teoretsko diskusijo o najboljših noir filmih šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kar je mnogo bolj moreče, je slogovna nedodelanost romana, ki ga mestoma naredi neberljivega. Liki delujejo večplastno, a se na koncu prav za vsakega izkaže, da je predvsem črno bel, pri čemer je pravi partner oziroma partnerka pri vsakemu spodbudil belo, dobro stran. Trivialne literature seveda ne beremo zaradi detajliranega uvida v psiho likov, moteče je predvsem to, da so pri tem razkrivanju uporabljeni že tisočkrat upovedeni stereotipi: mirni, zadržani introvertiranec, ki po šilcu ali dveh žganja kot pravi moški napade svojo simpatijo, pisanje elektronskih sporočil z otoka v Jadranskem morju pa deluje ne le dosadno, ampak tudi že kot neke vrste product placement. Še največ globine se kaže v najstnici Mirni, toda prav ta lik kaže najšibkejšo plat romana, torej prej omenjeni slog. Petnajstletno dekle namreč v roku nekaj odstavkov iz pretirano knjižne slovenščine preide v neposlušljivo in toliko bolj neberljivo ljubljanščino - in to ne v pogovoru s svojimi vrstniki - ter nazaj v zborni jezik. O tem bi lahko govorili kot o postmodernističnem kratkem stiku, toda izvedba je tako šibka, da deluje kot uredniški zmazek.

Trivialne literature ne jemljemo na plažo zato, ker ima neverjetno spoznavno ali etično moč. Kot smo povedali že v uvodu, beremo jo zaradi čistega estetskega užitka in zaradi eskapizma, ki ga ponuja. Menimo, da obstaja dobra trivialna literatura, njen osnovni element je, da nas ne opozarja na svojo fiktivnost in banalnost. V nasprotnem primeru je rezultat knjiga, ki je sama sebi namen, ki je, grobo rečeno, samo javna masturbacija avtorjevega mišljenja. In prav to je knjiga, ki je nihče ne bere, ker pač nihče ne mara biti posiljen na takšen način. Seveda je nemogoče pričakovati, da bodo mlade mamice na morje hodile z Dostojevskim, toda če bi nam nekdo z navdušenjem pripovedoval o Knjigi drugih, bi vanj podvomili še bolj kot v mlade mamice z E.L. James. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness