Izmotavanje

Recenzija dogodka
21. 5. 2021 - 13.30

V popolni osami je, razdraženosti zaradi izolacije navkljub ali pa ravno zaradi nje, v treh dneh domala neprestanega pisanja nastala nova pesniška zbirka Dejana Kobana - najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven. Izšla je pri neformalni umetniški zadrugi IGNOR in literarno-umetniškem društvu IA.

a drkate kaj / name, / vljudni / konservativni misleci? Ti verzi otvorijo zbirko, ki se na trenutke res bere kot avtobiografija, spet drugič pa kot manifest. Z asociacijo na moža z rumenimi lasmi se Koban sam transformira v družbeno gibanje – kobanizem –, ki zviška in grozeče nagovarja narod ter ga po njegovih besedah preplavi. Knjiga se sprva kaže kot obračun z akterji slovenskega političnega in na trenutke literarnega prostora, vendar avtor kmalu preide v introspekcijo in prevpraševanje lastne pesniške prakse. 

Igrivost v jezikovni podobi z besednimi igrami napolnjenih pesmi in skoraj absurdnih kombinacij naivnih napevov tvorijo kontrast z zagrenjenim tonom, ki na trenutke jezno izbruhne, a večinoma vzvišeno provocira konservativne mislece. “nekdo neustavljivo joče / da nihče ne razume več / konservativnih mislecev. / to je popolna in odvratna laž. / vsi jih razumemo. / zato se jih peče na sedemdesetih stopinjah / in ne na stoosemdesetih.” Provokacija se na mestih, ko avtor zavzame položaj sistema, ki ga nagovarja, odbije sama vase. Z naslednjimi verzi tudi avtor prevprašuje iskrenost pesnikovega izražanja in omejitve njegovih prizadevanj. Lahko sicer izumim vespo in oblake / ampak srca si ne bom izdrl za kaj takšnega / gre le za knjigo s trdimi platnicami. 

Vrnimo se zopet h kobanizmu, ki naj bi bil po besedah njegovega izumitelja pritlehen in prostaški pojav, ki privzema vedno nove oblike, vendar ostaja v svojem bistvu nespremenjen. Spodkopati želi lastno tradicijo, jo menda celo izbrisati iz spomina. Na tem mestu se sprašujemo o fluidnosti tega, s strani zagovornikov tradicije na novo spočetega pojma znotraj obravnavane pesniške zbirke, saj ta zaradi vztrajnega opominjanja na svojo ali njegovo prisotnost uokvirja naše branje in razumevanje dotične poezije. Avtor se poskuša vanj vedno znova naseliti, postati, kar mu je bilo pripisano, nato pa se iz njega vedno znova izvije ter se pokaže kot le pesnik. Ta je v svojem izjavljanju mehkejši in se najočitneje pojavlja v osrednjem delu zbirke, preden pred koncem znova nekoliko ponikne. Vendar tudi ko v verzih govori s položaja pesnika, včasih referira nase kot na družbeni ustroj, kar daje slutiti na to, da so misli v predočenem pisanju vendarle vseskozi misli pesnika, ki pripenja nase neko drugo, širšo vlogo – kobanizem – v kateri se včasih suvereno izraža, spet drugič mu je tuja in se zdi, da se v njej ne prepozna. Prisluhnimo:

veroniki š. sem obljubil,

Da bom napisal nove pesmi.

 

o praznini.

 

in da bodo nekaj posebnega.

 

oprosti,

veronika š.,

ni mi uspelo.

 

vmes sem,

ponevedoma,

postal gibanje,

skoraj družbeni ustroj.

 

zato nimam razumevanja za praznino.

 

stalno moram nekaj polnit.

 

ponavadi ljudi z optimizmom.

 

kdaj tudi s tuninimi sendviči.

 

Prebrana pesem se vzpostavi kot prelom v vzdušju in napove drugačno rabo podob in nekolikšno upočasnitev tempa. Avtor se iz kaotičnega, s kontradiktornimi podobami nasičenega javnega prostora skrči v osebni prostor in prisluhne zvokom kaloriferja in stenske ure. V tem okolju, ki dopušča vdih, je zanj možno iskanje praznine, za katero trdi, da se jo je namenil zapisati. Pesmi v tem delu knjige so refleksivne, atmosfera je tišja, podobe zračnejše. Prisluhnimo: “ /edina glasova v tej hiši / sta zvok tiktakanja ure / in občasno brnenje kaloriferja./ okorne besede/ se stiskajo na kablih / in mislijo, / da so ptičke.”

Ko se nam že zazdi, da smo razločili izraz družbenega ustroja od pesnikovega, se začneta nepregledno izmenjevati ali združevati. V menjavah pozicij med avtorjem kot gibanjem, katerega izraz je vzvišeno ironičen, in pesnikom, ki je naiven in pošten ter utrujen od izumljanja ne-praznin, je avtorja pogosto težko ujeti in razumeti položaj, iz katerega piše. Bralki preostane zgolj igra dekodiranja ironije in subverzij, za katere se mnogokrat zdi, da so tudi same ironizirane in subvertirane, in to do točke, ko izgubijo pomen.

Razmisleki in poskusi v nevsebinskosti se povežejo z zapisi o položaju umetnika in odnosu do umetnosti, ki ga po pesnikovem mnenju goji družba. Ne okolišimo. / Kupili bomo tri tone Smokija in z njim zapolnili naše praznine znanja o sodobni umetnosti. / Mislim, da bomo tako izpadli zelo odraslo, / predvsem precej profesionalno. Ti zapisi se združijo v občutenju nuje po nenehnem produciranju, ki je bodisi notranja bodisi jo ustvarjajo zunanji pritiski. Stalno moram nekaj polnit / po navadi ljudi / z optimizmom.

Kratkost in odrezavost verzov ter skoraj praviloma tudi kitic in pesmi narekuje hiter tempo branja, ki bralko v manj kot uri pripelje od prve do zadnje vrstice. Zbirka z nizanjem drobcev teži k trenutku razpada. Komajda se drži skupaj. Drobijo se pesmi, drobijo se verzi in stavki. Ti so postavljeni v nasprotje s podobami, ki so zbite skupaj domala na silo, zaradi česar pesmi pogosto ustvarijo atmosfero, ki bi jo težko bolj natančno opredelili kot z besedo kaotično ali mestoma tudi zadušljivo. Zaradi mnogoterih podob v kratkih pesmih, kjer v še krajših verzih te podobe niso deležne izpeljave, temveč so najpogosteje le zoperstavljene novi podobi, učinkujejo predvsem zvočno.

Čeprav je verze mogoče brati kot eno samo pesnitev, ti ob samopredpisani delitvi hitro razpadejo na drobce. Drobljenje je poleg verznih prelomov zastavljeno s številčenji, ki označujejo pesmi in, kot jih poimenuje Koban, podpesmi. Te naj bi služile umirjanju tempa branja, ki odpre trenutek za daljši vdih in morda refleksijo, vendar bolj kot upočasnitev povzročijo to, da se bralka ob njih spotika. 

Zbirka ranljivosti lastne impulzivnosti ne izkoristi do konca, kritični obravnavi le-te pa se izmika in se zateka v cinično kritiko neke splošne konservativnosti. V izražanju globoke ranjenosti ob zadani krivici je zbirka najbolj iskrena in odprta, vendar se avtor vztrajno poskuša povzpeti nad osebno izkušnjo in jo ovito v ironijo predstaviti kot tisto nekaj večje, kar mu je bilo pripisano. Z neuspelimi poskusi naseljevanja pripisanega pojma nam skuša pokazati, da mu je bil ta neupravičeno pripisan, v kar naposled prepriča tudi bralko.

Pisala je vajenka Lucija.

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness