Izpisati sebe

Roman Materinska knjižica je prvo prozno delo Katje Gorečan, ki se je pred desetimi leti predstavila s pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane. Podobno kot zbirka, ki se z naslovom metatekstualno obrača na delo Trpljenje mladega Wertherja, ima tudi novi roman korenine v resničnosti. Materinska knjižica je, kot je zapisano v romanu, dokument, ki ga bodoča mati dobi ob prvem pregledu in vanj vpisuje vse pomembne informacije o plodu, poteku nosečnosti. A mati v pričujočem romanu tega dokumenta zaradi spontanega splava ni nikoli dobila. Nastaja torej drugačna oblika materinske knjižice, ki se namesto s faktičnimi vprašanji ukvarja s tem, kaj bi lahko bilo in kako nadaljevati izgubi navkljub. 

Besedilo ne omahuje, temveč se že od prvega stavka zgošča okoli izgube in žalosti, iz katere izguba nastaja. Stopnjevanje obeh je doseženo s ponavljanjem določenih stavkov, kot je »nekoč sem imela še kar simpatičen obraz in mislim, da ga ne bom imela nikoli več.« Med posameznimi ponovitvami se poleg izgube in z njo povezane izpraznjenosti pojavi telo predvsem v razmerju do nadzora telesnih funkcij, zlasti sluha in reproduktivnega cikla, h kateremu spada tudi materinstvo oziroma njegovo preizpraševanje, ter zunanjega sveta. Posebej intrigantno je, da med temami ni linearnih vzročno-posledičnih povezav, kot bi jih predpostavljal na Slovenskem še vedno najbolj dominantni žanr realističnega romana; Materinska knjižica se vzpenja po spirali ali širi v koncentričnih krogih. Vedno ko se zdi, da se je neka tema izpraznila in zaključila, se ponovi prej omenjeni stavek – dobesedno ali v parafrazi, kar deluje kot precej razširjen paralelizem členov. Tako nastaja širina in nadalje prostor, v katerem je teme mogoče motriti. 

Tovrstna členitev, ki bi jo bilo mogoče označiti za osredinjanje, deluje na motivno-tematski ravni, poleg nje pa obstaja še delitev na formalnejše segmente, poglavja. Prvi postopek besedilo razmejuje horizontalno in povezuje posamezne dele besedila preko meja poglavij, razdelitev na poglavja z naslovi pa navaja etape, kot bi šlo za romanje ali formalni obred. Najprej se tako zdi, da so poglavja le nizanje bolečih izkustev, kar že meji na neliterarno, terapevtsko osebno-izpovedno pisanje. A prav zaradi osredinjanja onkraj poglavij je jasno, da gre za natančen izdelek s premišljeno izpovedno strukturo, ki zaradi nelinearnosti presega izpoved ali meditacijo.

Fiktivni del v romanu prispeva pripovedovalec – nerojeni otrok. Podobno kot mati, ki jo vseskozi opazuje, o njej pripoveduje in povzema njene misli, je ujet »nekje vmes«, brez telesa in tudi kakršnega koli simbola, atributa. Zdi se, da ostaja z materjo, in sicer zaradi interakcije, pa čeprav je ta enosmerna, saj se mati na pripovedovalca ne odziva. Poleg medprostora ju povezuje predvsem vprašanje, zakaj. S tem, ko v celoti govori zgolj otrok in so replike matere prisotne le tedaj, ko jih deli otrok, nastaja prostor za objektivnost, saj je mogoče na mamo pogledati z določenim odmikom. Pripovedovalec se, podobno kot Heti v romanu Materinstvo, ko meče kovance, sprašuje, ali je mogoče nadzorovati lastno telo. V obeh primerih gre za to, da je odnos boleč, a hkrati blizu, zaradi česar se je z njim lažje soočiti skozi odmik in abstrakcijo. Šele z abstrakcijo se je moč umakniti pred paradoksalnim položajem spontanega splava: kot ugotavlja mati pripovedovalca, ker je bila »le malo noseča«, velike besede ali obredi, ki so sicer del praznovanj rojstva, niso potrebni, potreben je zgolj normativni čas okrevanja, kot da se ni vmes nič zgodilo. 

Kot ugotavlja mati in z njo pripovedovalec: »po ocenah se vsako leto zgodi približno triindvajset milijonov spontanih splavov in dva milijona in tristo tisoč mrtvorojenih otrok. 44 na minuto.« Kljub tej pogostosti roman precej surovo prikaže, da žalovanje in premislek nista dovoljena. Po obdobju bolniške, ki traja zgolj nekaj tednov, pripovedovalec opiše, kako se mora njegova mati vrniti v službo, vsakodnevno življenje, pri čemer se mora pravzaprav pretvarjati, kot da se ni nič zgodilo. Prav v tem se pokaže največja surovost stavka »kako je bila le malo noseča« – zato ji  čas in prostor za žalovanje ali premislek ne pripadata. S te točke se je mogoče vrniti k abstrakciji kot posledici prevelike bližine bolečine: roman Materinska knjižica je abstrakcija, podobno kot terapija z glinenimi kipci, s katero se je moč soočiti z izgubo in preseči molk, na katerega je mati v romanu sicer obsojena.

Poleg izgube otroka, ki je del teme telesa oziroma nadzora nad njim, se pojavi tudi izguba sluha, ki v romanu nastopi kasneje. Poglavje Odsotnost zvokov, ki sprva deluje kot digresija, se začne z rodbinskim opisom izgubljanja sluha, pri čemer je podobno kot v predhodnih poglavjih jasno očrtano mišljenje, da se to materi pripovedovalca pač ne more zgoditi. A medtem ko je posledica splava nezaupanje v telo, je posledica izgube sluha ponovna vzpostavitev tega zaupanja, pri čemer ne pride do vzpostavitve prvotnega stanja: torej slušni aparat ni čarobna paličica, ki v popolnosti vrne sluh, ampak je odraz notranjega procesa sprejemanja. 

Roman Materinska knjižica razkriva povezavo med bolečino in osamljenostjo. Prizor žensk na terapiji oblikovanja z glino na koncu romana, bi lahko napeljeval na misel, da je cilj Materinske knjižice pripoved o moči skupnosti. A pravzaprav je sporočilo manj klišejsko in bolj subtilno: tudi z bolečino se je mogoče soočiti. Skozi abstrakcijo, ki jo razbija neposreden in izrazito pogovorno obarvan slog, se roman pomika ob vseobsegajoči bolečini, ne da bi jo pri tem eksotiziral. Če se torej vrnemo k stavku, ki se kot mesto sidranja večkrat ponovi in opominja, da bolečina za vselej zaznamuje obraz: na njem bodo linije bolečine ostale, a enako kot o bolečini pričajo tudi o moči, ki je potrebna za soočanje z njo.