Izstopanje iz vampirizma

Recenzija izdelka
5. 10. 2022 - 13.30

Naslov Punčice, romana Anje Radaljac, ki je letos spomladi izšel pri založbi Litera, vas – cenjene poslušalke – utegne spomniti na primero »čuvati koga kot punčico svojega očesa«. Primera implicira soodnosnost, ki pa jo glavna lika kratkega, zgolj 108-stranskega romana, skušata vzpostaviti s silo ali jo zadušiti. Predvsem pa je kakršnakoli soodnosnost nekaj natančno zamejenega. Do medčloveških meja sta protagonista romana v svojevrstnem, dozdevno neuskladljivem odnosu.

Prva, Lilit – klinična psihologinja, veganka, levičarka ter simpatizerka boja za pravice živali – stanuje v predelanem kontejnerju na obronku gozda. Do nečloveških živali, ki živijo v okolici njenega bivališča, skuša biti karseda obzirna – njeno domovanje nima senzorske razsvetljave, ob vrtnarjenju pa pazi na še tako neznatna bitja. Obzirna je tudi do bližnjih, človeških živali – njenih partnerjev Neve in Jakoba ter dolgoletnega prijatelja Egona. Ti ji obzirnost vračajo – kot pripadniki iste, privilegirane, a osveščene družbene sfere, razumejo njeno potrebo po vzpostavljanju trdnih komunikacijskih mej.

Drugi lik romana, Nace – zavarovalniški agent z zgodovino hospitalizacij v psihiatričnih ustanovah in član lokalne varde – je človek, ki predobro vidi, a sam ostaja neviden. Nace je človek z družbenega dna, proizvod napak šolskega in kliničnega sistema. Lahko rečemo, da Lilit stremi k oblikovanju neinvazivnega načina življenja in se ob tem sooča s težavnostjo doseganja drugih, Nace pa po drugi strani bližino drugih zahteva – njegova preobčutljivost pogosto vodi do zamer in maščevalnosti. Ko mesar postreže nekomu, ki se je vrinil v vrsto, Nace mesarja nase opozori s podtaknjeno gumijasto račko, ki nosi grozeče sporočilo »Raček te gleda«.

Nasilno vzpostavljanje bližine – neupoštevanje integritete drugega – se v Punčici izraža predvsem v motivu vampirjev. Vampir se v drugega zažira, razumemo ga lahko kot popolno nasprotje poskusu vzpostavitve neinvazivnega življenja. V večini dobro poznanih vampirskih grozljivk ima vampirizem metafizičen status. Radaljac pa ga v Punčici razširja in uporabi kot sredstvo za tematiziranje sistemskih napak kapitalizma, klinike ter splošno uveljavljene ideologije karnizma – obravnavanja živali zgolj kot človeku razpoložljivih organizmov.

Punčica se tako razpira tudi v obravnavo širših tem, vendar so te vselej uvedene skozi like romana. Tako so neločljive od njihovega družbenega in ekonomskega položaja. Lilit, ki sama pripada »alternativni« družbeni sferi, tako v »vampirju« Pajku, medikamentiranem pacientu zaprtega oddelka, ki čuti slo po »živi krvi«, vidi »nekst level karnizem«. Tudi njene primerjave Pajka s kapitalizmom so nekaj, kar je izrečeno z nereflektirane družbene pozicije. Pajek je vampir predvsem zato, ker se zažira v Lilitina prepričanja. V romanu pa lahko zaznamo tudi diskrepanco med nekaterimi Lilitinimi prepričanji in njenim delovanjem. Lilit ni celovit lik, ki bi lahko ponujal rešitve in izrekal moralno sporočilo romana. Kljub zavračanju nasilja se v ogroženosti zateka k varnosti strelskega orožja. Je del kolesja kliničnega sistema, ki v privatni sferi skuša živeti karseda neinvazivno. Čeprav simpatizira z bojem za pravice živali, sama v njem ne participira, in četudi ji je zamisel skupnostnega življenja blizu, je sama s svojimi bližnjimi zmožna sobivati zgolj za krajša obdobja. Lilitina reakcija na obstoječe stanje je tako beg – če koga »čuva kot punčico svojega očesa«, je to ona sama.

Lilit in Nace se srečata, ko začne slednji okoli Lilitinega kontejnerja podtikati predmete, ki imajo tako ali drugače opraviti z mrtvimi živalmi – v kokošjo kri pomočene spodnjice, odrezano srnino glavo ter golaž. Če Pajek za Lilit predstavlja nekakšno zgoščino karnizma, ona sama kot alternativka za Naceta zavzema simbolno mesto vsega, kar je v naši sodobnosti »zblojeno«. Obenem pa je tudi predstavnica klinike, pravzaprav poosebitev njenih sistemskih napak. Prav Nacetovo ustrahovanje Lilit, s katerim se Punčica prične, predstavlja tudi naše prvo srečanje z žanrskimi prvinami romana. Sprva bi se nam lahko zazdelo, da beremo triler, vendar zaradi prepredanja raznolikih motivov Punčica deluje kot čuden žanrski hibrid, ki ga je težko okarakterizirati. 

Roman je tudi poln referenc na aktualne dogodke sedanjega desetletja, kot so epidemija, razmah breztelesne, s tehnologijo posredovane komunikacije, evikcija Roga ter porast skrajnodesnih paravojaških skupin. A ob branju dela nas prav zaradi kompozita [kompózita] vseh teh referenc, ki se jim pridružujejo teoretske digresije, paradoksno preveva čuden občutek nezmožnosti določitve njegovega kronotopa. V njem prihaja do trenja med elementi prihodnosti – v romanu nastopa čipirana transhumanistka Neva, ki lahko začuti prihajajoče potrese – in detajlno popisano okrutno domačijskostjo Mihevčeve vaške straže. V zgodbo pa vdira še pripoved Nacetovega vampirskega alter ega Franca – pozitivnega simptoma njegove shizofrenije, bi rekli psihologi –, postavljena v čas stika socialističnega in kapitalističnega sistema. Ob sopostavljenosti teh raznolikih elementov je Robert Kuret v Delovi recenziji Punčic ponudil trojico posrečeno neposrečenih poskusov klasifikacij romana. Ali je Punčica ekofeministični whodunit? Distopično-gotski ekohoror? Korporealni družbeno-animalistični roman?

Ob tem velja izpostaviti tudi nekoliko karikirano odpoved dveh sistemov nadzora – policijskega in kliničnega. Policist Lilit ne zmore – ali pa ne želi – pomagati, ko ta ob nenehnem pojavljanju grozilnih predmetov poda prijavo. V žanrski tradiciji prevladujoči metafizični vampirizem pa se izrazi v Pajku, ki se kljub strogemu nadzoru na zaprtem oddelku vedno znova uspe izmotati iz prisilnega jopiča in varovane sobe. A tudi takšni pretirano izrisani dogodki v kratkem romanu služijo kot sredstva za izzivanje preobratov. Karikirana odpoved klinike – Pajek se namreč zasesa v vratno arterijo medicinske sestre – Lilit končno privede do izstopa iz klinične mašinerije.

Punčica ne ponuja eksplicitne kritike klinike in kapitalizma. Glede na obsežne in težavne teme, ki se jih dotika, je v ponujanju rešitev zadržana. Transformacija likov poteka skozi majhne in postopne izstope iz vampirskih sestavov nasilja - enovitih izhodov ni. Nacetova odločitev za izstop iz varde ne vodi do tega, da bi se nenadoma ovedelzgrešenosti svojih političnih prepričanj. Vodi pa do tega, da uvidi medčloveške meje, do postopnega zmanjševanja vampirske potrebe po nasilnem stiku z drugimi in do naraščajoče obzirnosti do integritete drugih. Do mesta preokreta pa ga ne privede klinika, temveč pripoved njegovega, zdaj ne več vampirskega, alter ega. Tudi Lilitin umik iz klinike ne pomeni dokončne rešitve. Umiku se pridružuje zavedanje o nezadostnosti samega umika. To zavedanje pa je vendarle potreben korak – četudi majhen in privaten –, ki je podlaga za nadaljnje delovanje.

_____

foto: Založba Litera

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.