Kako majcena je lahko pesem?

Kratke so …

Tako nas je Urša Majcen uvedla v svoj pesniški prvenec Ekosistem tišine, ki je ob izteku minulega leta pri Literarnem društvu IA izšel v zbirki Črna skrinjica. Oklenimo se kar brez obotavljanja vprašanja, kako globoko bralec dejansko diha ob Ekosistemu tišine.

Za štirivrstičnico bi že lahko rekli, da je kratka pesem, a Majcen nam ponudi še krajše – od tri-, dve- do zgolj enovrstičnic. V tako malo besed vnesti toliko pomena, da bi lahko še enovrstičnici rekli pesem, je izredno zahtevna naloga. Pripraviti bralca do tega, da v globokem dihu postoji pred vrstico ali dvema, pa še toliko težja.

Zgodi se, da bralci kdaj beremo nezbrano in brezbrižno spustimo besede ali célo pesem mimo sebe. Včasih pa pač preprosto nismo zmamljeni v postanek in še tako pozoren bralec obrača stran, še preden bi končal ritual vdiha in izdiha. Stežka bi krivili bralca, da ga ne pretresejo pesmi, kot so, če jih na tem mestu nekaj preberemo v celoti, »pitaš me s svojo grenkobo« ali pa »zavrgla sem milino« ali pa »izbruhnila bom tvoje ustnice«. Bolj kot udarna poezija izzvenijo kot prazni poskusi globokih instagram misli.

Toda v Ekosistemu tišine se znajdejo tudi od črk bolj počrnele strani, ki zbirki dajejo skelet in ki izzivajo globlje dihe. Lahko priznamo, da je zbirka hvaležen ekosistem za omenjene šibkejše pesmi, saj se tudi kakšni manj lucidni enovrstičnici v zbirki uspe vpeti v mrežo pomenov in motivnih ponavljanj. Natanko ta enovitost je ena od prvin prvenca Urše Majcen – pesmim daje svoj pečat ter motivno-tematsko izgrajuje ekosistem svoje poetike. Med precej razgibanim tematiziranjem telesnosti, pogosti rabi glagola »pustiti« in še čim se morda spomnimo, da je bila tudi milina enkrat prej že omenjena. Toda odmevi pomenov pogosto ostajajo pretihi, da bi preglasili šelestenje obračanja strani mimo tistih pesmi, ki bralcu same na sebi niso dovolj.

V Ekosistemu tišine je lirski subjekt, kjer je to mogoče razbrati, ženskega slovničnega spola. Pred bralcem pogumno razgrinja svojo intimo; ranljivost, strahove, bolečine, čustva … Kljub iskrenosti izpovednega tona nam ostaja občutje, da je lirski subjekt na distanci. Omenjena intima preveva na plan skozi poskuse vzpostavljanja hladne zunanjosti, ki se zliva z brezbrižnostjo sveta, ki se včasih »pač samo nadaljuje« in v katerem v nedoločniku pustimo, »da občudujejo / tvojo mladost ko crkuje«. Videzu neprizadete vdaje svetu navkljub lirski subjekt ne ostaja neprizadet. Raje se dobesedno zavleče v kitovo drobovje, da skupaj toneta proti dnu, kot da bi se soočila s strahom pred vdihom in obalo. Pred svetom se brani z ironijo, kot denimo v verzih: »nekdo mora v srčku čuvat / tudi poročene tipe«.

Kakor pesmi utrjujejo distanco in osamelost v svetu, jo hkrati izpodbijajo z rednim naslavljanjem v drugi osebi ednine ter priložnostnimi dvojinami. Iz pesmi pronicajo strah, želja po bližini in občutek nepravičnosti kot odmev mladostniških idealov, ki jih subjekt kljub poskusom še ni uspel ugasniti. Mladost avtorice se izliva v mladost lirskega subjekta, kar avtorica, zavedno in neapologetsko, uspešno izrabi, recimo v teh verzih: »včasih je pač najlažje / pridno razpreti noge / in se naslonit na balkon // kadim // ne povejte moji mami«. Žensko, ki se sramuje strjene sperme v kotičku nasmeha, nenadoma uzremo kot hčer neke matere, ki ji je marsikaj prikrito. Sram pridobi novo dimenzijo, suverenost in seksualna emancipacija pa se ne zdita več tako prepričljivi kot doslej.

V Ekosistemu tišine se ne gibljemo zgolj po izpovedovanju neoprijemljivih občutenj, pač pa se nenehno utelešamo, iztelešamo, raztelešamo … Medtem ko v besedah segamo vse od krvavenja pa do fukanja, lirski subjekt nemalokrat išče tudi samo sebe v odnosu do svojega telesa. Avtorica gladko preigrava telesnost iz dobesednosti motivov do razraščanja v metaforiko in v raziskovanje telesnosti kot identitete. Kot skupni imenovalec lahko razberemo poskuse bega iz lastnega telesa, tujost v lastnem telesu ali celo v tujost v tujem. Tako se v nekaterih pesmih odira ali slači iz kože, v drugih pa splavi. Toda tudi slednje počne surovo. S ponavljajočimi vzpodbudami, ki zvenijo že bolj kot prisile, stopnjuje brezizhodnost in nelagodje. Vse to s hladnostjo in odsotnostjo empatije, s čimer pri bralcu dosega prav nasprotni učinek.

pregrizni

kepo na jeziku

pogoltni

ker si sama svoja punčka

izruj materinskost

iz maternice

[...]

pogoltni

kepo z jezika

pogoltni

svojo punčko

pogoltni

da je ne bo treba izruvat

Jeziku Urše Majcen je udobno v prostem verzu. V sproščeni naravnosti jezika si spotoma privošči še kakšen zvočni učinek. Ti niso gosto nasuti, a ravno zato njihova raba vnaša še izrazitejše poudarke. Bralcu se v spomin vtisne tudi s premišljeno rabo neslovničnih besed, ob katerih bi Fran pripisal slabšalno ali vulg. Z njimi pesnica nezadržano udriha po svetu – po izročilu patriarhalne družbe, čustveni otopelosti, povprečnosti – tudi lastnega – obstoja.

Predzadnja pesem zbirke je enovrstičnica, ki jo beremo v drobnem tisku: »mogoče sem samo premajhna«. Lirski subjekt, ki se je na začetku zavlekel v kitovo drobovje, da v smrti doseže prostost misli in se iznebi strahu pred življenjem, tekom zbirke pokaže, da je lahko tudi neizprosna in močna. Kljub temu se zbirka končuje z »mogoče sem samo premajhna«. Vsi upi preseči sebe v svetu, preseči povprečnost svoje eksistence so jalovi, kakor zapečati zadnja pesem, izpisana na črnem papirju: »rekli so / da bom rodila svet // povrgla / sem pepel«.

Tak je Ekosistem tišine. Pogorišče upov, mesto izgubljenih idealov, prizorišče fatalističnih tendenc, ki se izmenjujejo s poskusi upora. Ekosistem, v katerem že sprijaznjenje z obstojem terja napor in voljo. Kljub obetavnemu vzpostavljanju lastne poetike vsebina pesmi prepogosto ne preseže površinskosti že znanih klišejev, tako da bomo na kaj večjega v opusu Urše Majcen morali še počakati.

Kako majcena je lahko pesem, se je spraševala vajenka Tjaša.