Kako visoke definicije je resničnost?

Recenzija izdelka
25. 1. 2022 - 13.30

Združene države Amerike in Velika Britanija složni kot še nikoli! Reaganomics in Thatcherizem, obleke s podloženimi rameni in puhaste frizure. Objestne količine koke. In puf, družbe ni več in iz rebra trickeldown ekonomije je ustvarjen posameznik!

Govorimo seveda o osemdesetih letih. V Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, ki je počasi, a vztrajno drsela proti katastrofalnim devetdesetim, smo se imeli malo manj fino. Takrat rojeni literati, tako imenovana generacija tranzicije, so se kasneje povezali okoli literarne revije IDIOT, ki ji je udernikoval tudi Jasmin B. Frelih. Priznan, dobro poznan in z nagradami okrancljan avtor je lani pri založbi Beletrina izdal nov roman, naslovljen Piksli.

Ko je Thatcher s svojim slavnim govorom »There is no such thing as Society« družbo dokončno raztreščila na posameznike, je pozabila na pikslaste zaslone in na to, da piksli navkljub svoji posameznosti še vedno sestavljajo eno celoto, eno sliko. Na to dejstvo nas opominja Frelih, ki svoj roman Piksli sestavi v ločljivosti 9:1 – devet kratkih zgodb, ki se medsebojno in mimobežno prepletajo ter skupaj sestavljajo sliko enega romana. Njihova prepletenost sprva ni očitna in tudi kasneje se preplet izrisuje počasi in nejasno, tako da se bralec sprašuje, ali je medsebojna povezanost resnična ali zgolj naključna. Vendar se postopoma prepletanje stopnjuje vse do zadnje, devete zgodbe, ki predstavlja nekakšen zaključek vseh posameznih epizod v bolj ali manj jasno celoto.

Iz navidezne naključnosti prepleta zgodb pa se poraja vprašanje, zakaj preplet sploh je. Zgodbe se namreč med seboj stikajo popolnoma arbitrarno, liki, dejstva in trenutki iz enih zgodb pa se v drugih pojavljajo kot nekakšni cameos brez bistvenih posledic, ki bi preplet opravičile. Tudi ko pogledamo roman od daleč, da bi videli celotno sliko, ki jo sestavljajo te zgodbe-piksli, se nam razpostre obilica informacij, dejstev in modrosti, vendar nič jasnega ali definiranega – slika ostaja pikslasta. Zakaj ravno takšen preplet, se očitno sprašujejo tudi na založbi, saj kljub temu da avtor v intervjujih Piksle označuje za roman, na spletni strani založbe delo klasificirajo kot zbirka kratke proze.

A razlog za sopostavitev zgodb vseeno najdemo. V vseh zgodbah so namreč prikazani istovrstni dogodki iz življenj protagonistov. Predočene so nam točke preloma, zlomi osebnosti in trenutki, v katerih se protagonistom življenje radikalno spremeni. Morda je to najbolje opisano v flavour textu romana, citiramo: »Njihove osebnosti so pod pritiskom; preganjajo jih spomini, travme, kompleksi čustev, vanje posegajo algoritmi in sistemi nadzora, diabolični sodelavci in sadistični sopotniki, kot bi ne imeli več pravice obstajati kot posamezniki.«

Liki iz Frelihovih Pikslov se očitno, tako kot Thatcher, močno obremenjujejo s pravico obstajati kot posameznik, v svojih prizadevanjih pa se kažejo kot zmagovalci. Vsi protagonisti so na svoj način obrobni in vsak po svoje je ekstremno individualen. Tako posamezniki v zgodbah kot tudi zgodbe v Pikslih stojijo posamično in ostajajo posamični piksli. Vendar se slika na zaslonu ne pojavi v pikslih, temveč ravno v njihovi odsotnosti. Zgrajena je iz razmerij med posameznimi piksli in izriše se v prostoru med njimi. Ker pa Freliha ti odnosi med piksli ne zanimajo, slika romana v pomanjkanju ostrine ostaja meglena.

Da bi Frelih ostro sliko vendarle našel, vrti na svojem humanističnem mikroskopu makrometerski in mikrometrski vijak in preučuje piksle kot gradnike. Jasno je, da se Frelih zaveda fraktalne narave gradnikov, s katerimi obračunava in jih tako deli ter množi na večje in manjše sisteme. Z znanstveno natančnostjo Frelih vrti skalo našega opazovanja od planckove dolžine pa vse do deset na stoto potenco tako imenovanega gugol števila. Tako uzremo družbo, sestavljeno iz posameznikov, ki so dalje deljeni v piksle, med katere spada tudi telefon, ki je dalje deljen v sisteme algoritmov in tako naprej.

Z menjavanjem povečave nam Frelih riše slike, ki sočasno obstajajo v več dimenzijah, in s pomočjo disociacije lušči plast za plastjo sodobnega življenja. Lahko bi celo dejali, da gre za poskus 3D-renderinga kompleksnosti sodobnega sveta, v katerem so tehnologija in algoritmi ravno takšne enigme, kot so posamezniki. Na ta način je predzadnja zgodba tudi pisana s stališča vsevidne entitete, ki se med vrsticami izkaže za nekakšno zavest, ki biva v spletu tehnoloških povezav med nami in nas budno spremlja. V drugi zgodbi to zavest neki od drog oprani diler, ki bi bil običajno označen za paranoika, poimenuje luč in opiše kot: »Demon iz antike, ki nas spremlja že celo zgodovino, zdaj se nam je pa zavlekel v kable in je povsod in vidi vse in zdaj ve več, kot je vedel kadarkoli, in če te zagleda, če te zares zagleda, stara, to si pečen /…/.«

Po vseh teh skalah povečave nas Frelih vodi v suverenem slogu. Ko želi bralca disociirati in objekt opazovanja rekontekstualizirati, da bi ga uzrli v čisto novi, neobremenjeni luči, pa zdrsne v hitri asociativni tok, ki mu velikokrat zmanjka moči in teže, da bi resnično rušil bregove točke opazovanja. A v trenutkih, ko se ta hitri in rušilni tok spremeni nazaj v potok in se Frelih osredotoči na banalnosti vsakodnevnih odnosov, roman zasije najsvetleje. To je najbolj očitno v četrti zgodbi, v kateri Frelih v spominih, ki se dekletu odvijejo v trenutkih razhajanja z dolgoletnim partnerjem, prikaže vso kompleksnost medčloveških odnosov in interakcij subjektivnih realnosti. To nam daje misliti, da tudi Frelih najlepšo literaturo najde v majhnih in nevidnih stvareh.

V svoji recenziji romana Piksli o Frelihu Ana Schnabl zapiše naslednje: »Jasmina B. Freliha, enega najbolj izstopajočih pisateljev mlajše generacije /…/, zanima vse.« In prav ima. Lahko bi dejali, da je Frelihov projekt 3D-renderinga družbe resnično pokazal njegovo vsestransko poznavalskost, ki ni omejena le na humanistiko in družboslovje, ampak posega tudi po naravoslovnih in tehnoloških znanostih. Žal pa v duhu dismisivnosti Margaret Thatcher do družbe kot ene osnovnih pojmovnih kategorij pozabi, da se družba poraja kot nekaj nevidnega, neoprijemljivega, a gotovo resničnega, v praznih prostorih med posamezniki. A praznina v romanu Piksli ostane zanemarjena in Frelihu se kot gozd, ki ostane skrit za drevesi, v njegovi osredotočenosti na piksle izmakne slika celote. 

 

Piksle je štel vajenec Martin.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness