Kapljanje besed

Spoštovani poslušalci Radia Študent, danes bomo z vami stopali po meji sna in budnosti, ki jo je v svojo zadnjo zbirko proze vpisal Franci Novak. Kot pesnik se je s prvencem predstavil leta 2011, ko je pri založbi Mladinska knjiga izšla njegova zbirka poezije Otroštvo neba. Kot avtor kratke proze se je nato preizkusil leta 2014 z zbirko Podnebne spremembe. Lani je pri založbi LUD Literatura v zbirki Prišleki izšlo njegovo drugo prozno delo, sestavljeno iz 13 krajših zgodb in naslovljeno Obvoz.

V zbirko vstopimo z naslovno pripovedjo, ki s svojimi motivi in temo začrta okvirje tudi sledečim petim zgodbam. V njih je vseprisoten motiv bežečega časa, ki likom nenadzorovano polzi iz rok. Zaradi tega v začetnih zgodbah jasno občutimo tesnobo, ki osrednjim nosilcem pripovedi zapisuje nenehno vračajočo se lastnost mrzličnega pogledovanja na uro. Čas v kontekstu zajetnega delavnika malemu človeku vse bolj odžira voljo in prostor za razcvet svobodnega življenja. Tako se v zgodbah pogosto znajdemo na meji krhkega človeškega sveta, na katerem se izrisuje njegov industrializiran negativ.

Življenje se z ene strani na drugo preliva le z listanjem. Realnosti drvečega ustroja se s kartušo statično vpisujejo na papir, kot se življenjske stiske preobremenjenega delavca neizbežno in brezčasno vpisujejo v njegov vsakdan.

Novak v kontrast podobam izkoriščevalskih razmerij delovnih okolij postavlja analogije človekovega odnosa do podjarmljene narave. Pravzaprav je ta sopostavitev prav značilnost njegovega pisanja, saj v vsako od zgodb po opisanem ključu vzporedno vpleta kod dveh ločenih podob, ki skupaj gradita tesnobno negotovost. Tako se na primer v zgodbi z naslovom Konji osrednji lik odločno upre življenjskim pogojem izmučenih konjev, v katerih vidi preslikane lastne razmere bivanja. V nočeh se kot v polsnu vztrajno vrača k osamljenim pašnikom in podira njihove ograje v upanju, da bodo sčasoma lahko spet začutili vsaj senco sle po prostosti. Medtem se sam vsako jutro z vedno novo obljubo upora vrača v nevzdržno okolje svojega delovnega mesta. S koncem opisane pripovedi se zdi, kot da zbirka začenja dobivati oblike manifesta delavskega boja, vendar se vrhunec nastavka izteče zgolj v prvinskosti otroškega krika. Ta se izrazi kot vsakokraten otrokov odziv na iztrganje iz sanjskega sveta v nezaustavljivo realnost. Pripovedovalec v sicer izredno kratki pripovedi z naslovom Krik medtem iz sebe ne uspe iztisniti niti besede. Namesto dejanskega delovanja ponavljajoči se kalup začrtanega lika prostor svobode najde le na meji med sanjami in resničnostjo, ko mu oboje polzi iz rok.

Avtorjev izrazito poetičen slog prispeva k splošnemu vtisu, da beremo krhke podobe impresionistične poezije. V zgodbah se pogosto pojavlja segment, ki deluje kot refren. Pogosto mu sledijo variacije vedno istih interpretacij sveta, ki še dodatno pripomorejo k splošnemu občutju brezizhodnosti iz nevzdržnega stanja. Nosilci pripovedi temeljijo na nenehnem vračanju istega prototipa psihološko sicer okrnjenega in neizdelanega lika, zato se zdi, da je tudi narativen razvoj minimalen. Dogajanje dozdevno teče izredno počasi, k vzdušju pa še dodatno prispeva sled padajočega snega, zaradi katerega kljub drvenju vlakov in avtobusov kot dogajalnih mest slika na videz zamrzne v času.

Psihološka krajina vedno prisotnega moškega lika je zaznamovana z izgubo bližine in z okrnjeno željo ponovnega okušanja ljubezni do sočloveka. Potreba po bližnjem stiku, prežetem z romantično konotacijo, se kot rdeča nit plete od začetka do osrednje zgodbe z naslovom Obala, ki poseže globoko v lirično notranjost glavnih akterjev.

Omenjena zgodba je prva od dveh daljših pripovedi in je skoz in skoz prenasičena z izmenjujočimi se izpovednimi izseki opisanih likov. Deluje kot preobsežen povzetek do te točke v zbirki neizrečenega, a prepoznanega občutenja. Nekoliko ironično, saj se znotraj svojih okvirjev zgodba ukvarja z nezmožnostjo jezika, da bi uspel zajeti neizrekljivo krhkost človeškega življenja, ki si ga v mrežo odnosov prilaščajo družbene vezi. Avtor bralcu ne prepusti prostora za bralska prepoznanja. Z vračanjem istega sporočila v nekoliko spreminjajočih se odtenkih mu odvzame možnost njemu lastnega doživljanja pripovedi, ob tem pa zgodba izpade dolgovezno.

Obali sledi serija skoraj nezainteresiranih podob, ki s svojim distanciranim in brezosebnim popisom vsakdanjih družbenih praks kot samostojne enote spominjajo skoraj na arhivsko gradivo. Zaradi pomanjkanja problemsko razvite vsebine bolj ali manj obvisijo v zraku. V kontekstu zbirke kot celote delujejo nekoliko odvečno, saj zaradi že tako nekoliko dolge izpovedne pripovedi Obala začetni naboj zametkov kritike družbenega reda izgublja svojo konotacijo.

Druga od dveh daljših zgodb, med drugim tudi predzadnja v zbirki, predstavlja v primerjavi z ostalimi bolj celostno dovršeno pripoved. Iz zbirke izstopa po dodelani psihologiji svojega glavnega lika, skozi katerega spretno odseva v začetnem delu nastavljene zastavke onesposabljajočega sveta. Glavni lik je s svojo načeto duševnostjo tukaj nosilec dogajanja in bralčevega dojemanja zgodbe. Medtem so v ostalih zgodbah sicer izredno lepo naslikane okvirne podobe nosilke psihološko neizdelanih likov. Slednji zato delujejo kot nespecifični prenašalci večinoma istih specifičnih občutij tesnobe in izoliranosti od družbe.

Omenjena pripoved, naslovljena Časopis (popoldanske sanje), z mnogimi prvinami spominja na paranoidno fantastiko 20. stoletja. Ta se zrcali v narativu domnevne teorije zarote, ki počasi ovija dojemanje osrednjega lika pripovedi. Spremljamo neimenovanega možakarja z nenavadno veliko strastjo do prebiranja in pregledovanja starih časopisov. Z razvojem pripovedi postaja vse bolj prepričan, da nekdo poskuša z njim navezati stik s pomočjo posebej zanj prikrojenih časopisnih člankov. Kot liki ostalih pripovedi je tudi on sprva preobremenjen s tesnobo, ki jo zbuja prehitevajoč ritem delovnika. Ob čedalje pogostejših izbruhih gneva tudi on izgubi svojo dolgoletno ljubezen, a vendar ga od ostalih ločuje njegova odločitev za odpoved. Finančno podhranjen se osamljen odmakne na rob družbe, a v novopridobljeni poziciji neprimerljivo kvalitetneje živi svoje življenje.

Upor preobremenjenega posameznika v vse večji stiski proti surovemu nareku tempa bivanja se v zgodbi sprva ponuja zgolj kot individualiziran odklon od družbene norme. Dogajanje doseže svoj vrhunec, ko se sumi moškega o prikritih poskusih komunikacije potrdijo. Skrivna organizacija, ki personalizirano prireja časopisne izdaje, možnost upora ponudi v izgradnji alternativnega sistema sporazumevanja. Konec bolj kot dejanska zmožnost deluje kot sanjska fantazija, zato bralca kljub obilici kapljanja besed pusti z neizpolnjeno obljubo prebujenja.